Gaia Ginevra Giorgi: Skrivnostni premiki

Iz zbirke: Manovre segrete
Založba: Interno Poesia Editore, Latiano (Brindisi), Italija 
Leto izida: 2017
Prevod: Primož Sturman
Avtor fotografije: Manuel Coen

steza petih stolpov

moj dih je bil težak

polomljen

medtem ko sva se vzpenjala po stezi dišečih borov

med gozdom in senco

ki je sledila tvojemu koraku

vojščaka – ubežnika

vsak premor se je vtisnil

v sladki mulj kot v spomin

ko so se vijolice in vsakršno stokanje kristalizirali

med znojem – sol

in sonce

med zasanjanostjo in obupom

z ugaslim hrbtom v blatu

in z vročimi ter mokrimi usti

na stežaj odprtimi bodikavemu poletnemu nebu

molila sem, da bi skorja hriba

popustila pod mojo težo

in me obvarovala od tedaj do vekomaj

a ti si bil miren kot steklo

v glavi je rastla pomirjenost

po obilnem joku

ostali skrivnostni premiki

v obupani bledikavosti

kateregakoli prebujenja

si štel deviške rtiče

in bili so vedno trije

ob natančnem pogledu

se je zdelo kot bi nikoli

prej ne bili odkriti

za to nisi videl razloga

zamaknjeno poletje

se je nabreklo dvigalo od vode

brbotajoče od prezrelega kremena

kot že zdavnaj zrela ženska

s svetimi rokami vetrovnih oljčnikov

in od ostalih skrivnostnih premikov

hlapel je hribu

zibelki prahu in kristala

slina meduza

lahen lahen

odtrgan oblak

za to nisi videl razloga:

iz tvojega drugje sem naredila

naseljiv kraj

bela svila

razparala sem večer

stožec sinje svetlobe

ali vijolične – ne spomnim se

pokopana sem v nekem vrtu

v brezsmislu temne trave

ki se zdi kot jezero

raztrgana svila je moja koža

hitro se razdraži ampak

v sebi zadržujem vonj kumarina

in mislim na svetlikajoči vrt

(sopiham

kot umirajoča avgustovska mačka

na rdeči strehi pristave)

belemu jarku

tekoči zarji

ki šele bo

moji omari

– v kdove katerem mestu –

razdeljenem na pol

z zapuščeno avtocesto

potapljajo se na mojem zadnjem vlaku

kesajoča se drevesa

moja glava je krsta

v njej je odmev najkrutejših spominov

za hrambo

mimo junijske bugenvilije

mimo junijske bugenvilije

jasmin, oleander

bršljan ki temno raste vse naokrog

svita se vijolični vodnjak iz skrilavca

v razpoki dvoriščnih vrat

mimo aleje limonovcev

ki kot sol

vodi na poti domov

in premišljam, koliko je tragičen

in negiben obstoj

dveh kipov na rivieri

od kamna obsojenih

na držo čakanja

malce naprej dve punčki

vdani gladkemu marmorju

nepotešeni vohata

sveži zrak večera

njun smeh

bo odraslih žensk

obljubljata si

kar se nikoli ne bo moglo uresničiti

zemlja in pričakovanje

poženem se naprej in

zvrnem glavo

vogal železnice

navpični prelom

oblaka ki uči

pričakovanja

odlične izvedbe

vetra

njegovega upora

danes sem lena žival

ki zajema zrak

in lovi dihanje

zrel sadež

ne več dolgo viseč

nepospravljena postelja

jutro sem

septembra miru

tvoja

voda v vodnjaku

pest kamnov

vržena navzdol

padec

uprem se v bele bodice

pripnem jih na stol

nagnem lok tenkega boka

v blisk lave zvrnem

reko tvojega bivanja

semensko tekočino

usta ki jih uporabljam za govor

angleški vrt

jaz sem drevo poznega poletja

od vseh letov

imam najraje padec

ponoči ne verujem

ponoči ne verujem

diham v presledkih

sem ranjeni vran v snegu

s težavo zarisujem mejo

ki me ločuje od preostalih senc

v prostoru

muči me splošna nemost

tale nedotakljiva postelja diši po pokopu

medtem ko njen glas in njegov glas

postajata en glas

po kdovekolikih kilometrih

ne zmorem prevesti vajinih besed

(šepnem)

ne zmorem prenašati te neumne odsotnosti – te nesmiselne odsotnosti

ne zmorem prenašati da jo lahko prenašam

(šepnem bolj jezno)

ponoči sem nevernica

vzamem posteljo in vsakogar odsotnega

sila vode udriha po zemlji

v njenem padanju je zaznati zvenenje

hišna opazovalnica

izmed priprtih polknic

senčne strije v sobi

vogali svetlobe in sinje proge

na preveč bledem mestu

mojih neder

čutim polnjenje njegovih prsi

nato počasno praznjenje

v vročem izdihu zveri v blogu

njegov ud po napetosti

zelo spominja na njegovo roko

privijam se

zvijam se kot kača

iščem koncentrično točko

tistega ozračnega nereda ki ga sama imenujem

‘Venerin prašek’

– premisli

na vse kratke ko sem z jezikom

odnesla spanec s tvojih oči

na tleh v miru počivajo

zvite cigarete na parketu

pokopališče preteklega večera

steber neke lenobe

ki je zaspala ampak nujna tubit

tu sva in ne veva kako dolgo

kot hrasta dvojčka v parku Ville Reale

a se tudi tebi ne zdi

da te še vedno hrani sol?

______________________________________________________________________________

Gaia Ginevra Giorgi (Alessandria, 1992) je pesnica in performerka. Po magisteriju iz filozofije na Univerzi v Torinu se je vpisala na študij gledališča in performativnih umetnosti na Univerzi IUAV v Benetkah. Njen pesniški prvenec z naslovom Sisifo (Sizif) je izšel leta 2016 pri založbi Alter Ego Edizioni v Viterbu. Pesnica v njem poezijo obravnava ne le na ravni jezika, ampak tudi kot umetniško dejanje vidnega, slišnega in kretenj ter eksperimentira z odnosom do novih komunikacijskih naprav. Leto kasneje (2017) je pri založbi Interno Poesia izšla njena druga zbirka Manovre segrete (Skrivnostni premiki). Lani je pripravila performans Proprio come per le formule magiche (Naravnost kot za magične formule), ki presega samo pesniško besedilo s povezovanjem telesa, besede in stroja. Lani je pri založniku Edizioni della Sera izšlo tudi delo Sylvia Plath. L’altare scuro del sole (Sylvia Plath. Temni oltar sonca), ki ni le pesničina biografija, ampak nudi vpogled v čas, v katerem je Sylvia Plath živela in ustvarjala. Je članica evropske pesniške platforme Versopolis. Njene pesmi so prevedene v španščino, romunščino in turščino.