Fredrik Backman: Tesnoba do roba

Založba: Mladinska knjiga
Leto izida: 2020
Prevod: Uroš Kalčič 

Bančni rop v kombinaciji z dramo s talci je precej neposredna situacija, ki si jo je enostavno zamisliti. Nasprotno pa so človeški odnosi ena najbolj zapletenih in dvomljivih čustvenih entitet, v katerih je interpretacij vsaj toliko, kot je vpletenih ljudi. Backman ropu in povezavam med neznanci doda še zajca, Ikeo in ognjemet, kar vodi v to, da nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled. Na videz klasično zasnovana detektivska zgodba pozornost pridobi s predstavitvijo nenavadnega zločina iz obupa, obdrži pa jo s čudovito refleksijo in razumevanjem človeškega delovanja. 

Fredrik Backman je švedski avtor, ki se v svojih delih pogosto osredotoča na motive iz vsakdanjega življenja običajnih ljudi. V slovenščino so zaenkrat prevedeni štirje njegovi romani, v katerih se na duhovit način ukvarja s presunljivimi zgodbami in perečimi problemi sodobnega človeka. Tesnoba do roba pri tem ni izjema, kar je razvidno že iz prvega poglavja: »To je zgodba o marsičem, še najbolj pa o idiotih. Zato je treba že takoj na začetku povedati, da je zmeraj zelo lahko imeti druge ljudi za idiote, a le, če pozabite, kako idiotsko težko je biti človek.« Pripoved sledi bančni roparki, ki neuspešno poskusi oropati brezgotovinsko banko, nato pa se v brezglavem begu pred domnevnim policistom znajde na odprtem ogledu stanovanja. Sama je opazno bolj neodločena, prestrašena in brez avtoritete (kljub pištoli v rokah) kot katerikoli od potencialnih kupcev. Tako se začne drama s talci, ki to zares ni. V stanovanju je ujetih (vsaj) osem ljudi, ki so si med seboj popolnoma različni in ki se zaradi zanimanja za nakup iste nepremičnine že a priori ne prenašajo. Vseeno pa se preko nesporazumov in trivialnega kreganja med njimi postopoma spletejo vezi, ki temeljijo na razumevanju in sočustvovanju. Vzporedno se odvija tudi zgodba dveh policistov, sina in očeta, ki na trenutke brezupno preiskujeta ta silno nenavaden primer. S tem nam avtor omogoči vpogled v obe situaciji in nas navda z (naivnim) občutkom, da o drami vemo več od likov, ki so vanjo vpleteni. Ta občutek še dodatno okrepi z dejstvom, da konec zgodbe izda že na začetku: bančni ropar talce izpusti, sam pa skrivnostno izgine. Med branjem zato utopično poskušamo vsaj del dogajanja razvozlati sami, brez zavedanja o tem, koliko absurdnih in nepričakovanih dejavnikov je v resnici združenih v eno detektivsko zgodbo.  

Roman se najprej zdi kot ponesrečen poskus komedije, temelječe na resni tematiki in neskončno neprijetnih likih, ki so polni tako zelo očitnih napak, da jih je boleče prenašati. Zdijo se enoplastni, prisiljeno nespoštljivi in izrazito površinski. Pozornost obdrži nelinearna pripoved, ki skače iz sedanjosti v preteklost in prihodnost. Narativ prekinjajo dramsko zasnovani zapiski z zaslišanj talcev, ki povzdignejo sicer enostaven slog in ga naredijo bolj dinamičnega, zlasti pa služijo komičnim čustvenim izlivom likov:

»ZARA: Se greste na policijski akademiji nekakšno izpopolnjeno konspirativno igro vlog, v kateri si predstavljate, da policaji dobivate enako plačo kot bančni direktorji /…/?
JIM: Ja, no ja. Se pravi, ne.
ZARA: Ali pa samo mislite, da vam svet kaj dolguje?
JIM: Ravnokar mi je prišlo na misel, nisem vas še vprašal, s čim se preživljate.
ZARA: Vodim banko.«

Zgodba deluje kot sestavljanka, v kateri je vsak košček zapolnjen s preteklostjo posameznikov, vsi skupaj pa prikazujejo neizogiben vpliv določenih (na prvi pogled nepovezanih) dogodkov na neznance. Eden od teh dogodkov je neuspeli bančni rop, ki je glasna kritika skrajno individualističnega sistema, v katerem je človek lahko v sekundi potisnjen na rob preživetja. Backman skozi delo neprestano ironično ponavlja, da se nam, moralnim bralcem, kaj takega nikakor ne bi moglo zgoditi, da tega seveda ne bi dopustili, in s tem poudarja dejstvo, da se nam v bistvu lahko. Bankam ni mar za dobrobit ljudi, trg je nestabilen, avtoriteta izkoriščujoča, zahteve po konstantni produktivnosti pa nehumane.

Drugi bistveni dogodek je samomor, ki se je zgodil pred desetimi leti, in postavlja v ospredje občutljivo temo mentalnega zdravja. Vsak lik se z njim spopada drugače, vsem pa je spremenil življenje, čeprav s preminulim niso bili osebno povezani. Avtor težke preizkušnje opisuje s pomočjo humorja, a s tem nikakor ne zanemari njihove pomembnosti in vpliva. Podton tragedije je prisoten v vseh zapletih in odnosih, kjer subtilno, a nezanemarljivo,  problematizira uničujočo moč nezaceljenih ran. Sprva osovražene like nam Backman približa s postopnim odkrivanjem njihove temne intimne preteklosti in posledičnih odločitev ter motivov za delovanje. Odnos bralca do oseb v zgodbi se razvija točno tako kot odnos likov med sabo. Najprej vse obravnavamo zgolj kot skupek stereotipov in napak, z razkrivanjem njihovih osebnih življenj pa jih začnemo razumeti, celo vzljubimo jih. Z njimi čutimo in sočustvujemo, tako kot oni začnejo sočustvovati drug z drugim. Med nami in njimi se zgradijo mostovi.

Avtor točno ve, kako ustvariti frustrirajoče karakterje, ker se zaveda izstopajočih človeških napak. Ne ukvarja se z elito ali z bogato kompleksnimi situacijami, ampak proučuje esenco človečnosti. Pravi, da ga zanimajo navadni in nadležni ljudje, ker je tudi sam eden izmed njih. Opazuje jih in svoje like sestavi z združevanjem prodornih lastnosti več opazovanih. Okrepi jih z intenzivnimi čustvi, impulzivno aktivnostjo in pogostimi težavami, s katerimi se mnogi vsakodnevno soočamo. Ker se ukvarja s temami, ki so nam blizu, in ker nam je ljudem všeč tisto, kar nam je znano, si je s pisanjem o navadnih subjektih zagotovil bazo zvestih oboževalcev. Njegova dela so nedvomno ganljiva, kar lahko delno pripišemo temu, da jih ne začne z idejo o osebah ali o zapletu, temveč s čustvom, ki ga želi izvabiti iz bralca. Občutek, ki ga Backman želi vzbuditi s Tesnobo do roba, je, da nisi sam in da nihče ne ve zares, kaj počne. Vsi se pretvarjamo in s tem včasih ni nič narobe.

Čeprav je roman zgrajen predvsem na likih in na vezeh, ki jih združujejo, na nobeni točki v delu ne vemo, kako se bo zaplet odvil. Ogromno je različnih osebnosti, individualnih zgodb, bizarnih manjših zapletov; elementov, ki jih avtor genialno poveže. Daje nam namige in nam pusti, da stran pred zapletom sami dojamemo povezavo med dvema prej popolnoma ločenima dogodkoma, a nam nikoli ne razkrije dovolj, da bi nam vse postalo jasno. Kaotičen značaj življenja preslika v zgradbo svoje zgodbe in jo osmisli s kritiko moderne družbe, predvsem pa gospodarskega sistema. Igra se s človeško nagnjenostjo k predsodkom in pristranskemu pripisovanju neuspehov drugih njihovi osebnosti in ne zunanjim faktorjem. Poudarja dejstvo, da smo vsi polni pomanjkljivosti in da o nikomur ne vemo dovolj, da bi ga lahko sodili. Da smo si med seboj tako zelo različni, a vseeno povezani, in da moramo zato rešiti tiste, ki jih lahko. Tesnoba do roba je zgodba o razvoju človeških odnosov in empatije. Zgodba o tem, kako vse prevečkrat dopustimo svojim potlačenim kompleksom, da nas definirajo. O tem, kako moramo včasih preteklost pustiti v preteklosti, in o tem, kako težko je biti človek. Zato se nam lahko zgodi, da poskusimo oropat banko. Ali pa, da roparju pri begu pomagamo.