Festival bralne kulture Prepišno uredništvo: Mešano na žanru (LUD Literatura)

Kdaj: 8.–11. maj 2023
Kje: Uredništvo LUD Literatura
 

Od nekdaj sem občudoval in spoštoval umetnost kovanja dobrih naslovov. Naslov nikoli ni samo naslov – je začetek zgodbe in v le najboljših primerih tudi uganka, ki čaka, da jo razvozlamo. Ob branju vsake drame, romana ali pesmi se naslov uleže nekam na rob bralčeve zavesti in z vsakim stavkom, verzom ali repliko prejema nov pomen, vse do tistega trenutka, ko bralec (če ne na glas, pa vsaj v mislih) vzklikne: »Aha!« In na lepem se mu posveti, zakaj je naslov ravno tak. To isto pa velja tudi za naslov letošnjega festivala bralne kulture Prepišno uredništvo: Mešano na žanru. Ko sem prvič izvedel za naslov, se mi je v mislih že oblikovalo vprašanje: »Kaj se bo peklo?« Z vsakim dogodkom se je odgovor snoval in spreminjal, ob koncu vsakega festivalskega dne pa sem se znašel pred plakatom festivala in si prikimal: »Dobro so izbrali!«

Letos se je torej vse vrtelo okrog žanra. Velik del programa so sestavljala kratka (beri petnajstminutna) in raznolika predavanja, formatu primerno imenovana »Nakratki«. Obiskovalci festivala so tako lahko prisluhnili slovenskima fantazijskima pisateljicama Davorki Štefanec (avtorici romana Strašilka) in Juliji Lukovnjak (avtorici romanov Imaginarni svetovi Edgarja Kaosa in Svet je senca Edgarja Kaosa), ki sta spregovorili o svojem pisanju in odnosu do žanra, ter prevajalcu in kritiku Igorju Harbu, ki je govoril o postopnem prebujanju zanimanja za žanrske prevode, o prevajanju Peščenega planeta in Postaje enajst. Nika Nikolič je nastopila kot žanrska bralka (navsezadnje je Prepišno uredništvo vendarlefestival »bralske« kulture), Vesna Messec, oblikovalka naslovnic pri založbi Sanje, pa je spregovorila o vseh fantazijskih in znanstveno fantastičnih naslovnicah, ki jih je oblikovala, pa tudi o tistih, ki jih še želi. 

Druga predavanja so bila posvečena žanroma detektivk in kriminalk. Avgust Demšar (avtor detektivskih romanov o inšpektorju Vrenku) je tako na primer po točkah predstavil svoj postopek pisanja, Renato Bratkovič (avtor zbirke kratkih zgodb Ne poskušajte tega doma in romana Plavalec) pa je spregovoril o krimi/noir festivalu Alibi, vse od skromnih začetkov do njegovega konca. Bolj poglobljeno sta o žanru detektivke na drugi dan festivala spregovorila pisatelj in filozof Mirt Komel ter avtor romana Otok psov, ki je bil letos nominiran celo za kresnika, Primož Mlačnik. V pogovoru »Umor so zapisali« sta z Ano Geršak govorila o zgodovinskem razvoju žanra detektivke, o njegovih lastnostih in o tem, ali težke družbene razmere in kriminalna politika predstavljajo plodna tla za nastanek detektivskih romanov (navsezadnje jih je nastalo največ prav v času pandemije, ko je bilo obojega na pretek).

Dogodek, ki je vse druge, če si sposodim besede J. R. R. Tolkiena, očeta fantazijskega žanra, »našel in v mraku povezal« v celoto, vse mešano na žanru pa osmislil s širšim kontekstom, je bil otvoritveni pogovor, naslovljen »Nikoli ne stopiš v isti žanr dvakrat«. V njem so se Ana Schnabl, Andrej Blatnik in Veronika Šoster, organizatorka festivala, pogovarjali o položaju žanra v sodobni literaturi in o odnosu do žanrske literature pri nas. 

»Danes so pri nas najbolj brani in kupovani slovenski avtorji, in to žanrski!« To dejstvo je Andrej Blatnik v pogovoru večkrat ponovil in okrog njega osnoval skoraj vsak svoj odgovor. Prav to pa je vodilo v nekaj izredno dragocenega – odgovori so privzeli lastnost mozaika, ki upodablja odgovor na vprašanji: »Kako smo do tega prišli? Zakaj je tako?«

Glede žanra je med založniki dolgo časa veljalo mnenje, da se bodo zares prodajala samo tuja žanrska dela, zato izvirna slovenska žanrska literatura ni mogla zares zacveteti. Ker največji premik proti spremembi tega predstavlja Tadej Golob (avtor Jezera, Leninovega parka in drugih detektivk), se je Blatnik navezal tudi nanj. Golobov prvi detektivski roman, Jezero, se prve pol leta po izidu sploh ni tako dobro prodajal, saj so knjigo prodajali samo v nekaj naključnih knjigarnah, razkropljenih po vsej Sloveniji. Razlog za to je bil prav v tem odnosu slovenske literarne scene, da se izvirni žanrski roman preprosto ne bi odnesel – šele ko so uvideli, da je takšen roman zlahka dostopen veliki večini bralcev, so ga pričeli bolje promovirati in prodal se je v več kot 10.000 izvodih. Po tem so se za izvirno žanrsko literaturo začele zanimati tudi druge slovenske založbe in danes ima skoraj vsaka že svojega Tadeja Goloba. Vedno več pa je tudi slovenskih fantazijskih avtorjev, kot sta že prej omenjeni Davorka Štefanec in Julija Lukovnjak, pa tudi Jakob Konda (avtor romanov Skrivnost srži in Padec magije).

Blatnik je v svojih odgovorih poudaril še eno pomembno (morda celo najpomembnejšo) lastnost žanrske literature, ki je  povezana s postmodernistično literaturo. Postmodernizem je namreč črpal snov za vsebino in strukturo zgodb iz vseh možnih virov, vse svoje vire pa je dojemal kot enakovredne, ne glede na to ali so bili žanrski (ti so bili značilni predvsem za ameriški postmodernizem) ali pa visoko-intelektualni. Žanrski vzorci v teh zgodbah pa so omogočili, da so bile tudi visoko-intelektualne ideje dostopne večjemu številu bralcev. Morda se bo zdelo nekoliko nenavadno, da bom v povezavi s tem zdaj citiral Levstika, a če zdaj to berete, je neka urednica že morala presoditi, da je stvar na mestu. Kar je Levstik zapisal v svojem manifestnem razdelku Potovanja od Litije do Čateža o tem, da bi morali literaturo narediti dostopnejšo preprostemu človeku in je ne držati v zaprtem krogu elite, bi lahko povezali tudi s potencialom, ki ga ima žanrska literatura. Žanr, kot je izpostavil Blatnik, namreč naredi zgodbo dostopno velikemu številu bralcev, tudi ko je zgodba resna in polna filozofskih vprašanj o našem obstoju, etiki in našem odnosu do drugih. Žanr ima nekakšno lastnost trojanskega konja, v katerem se namesto morilskih Ahajcev lahko skrivajo visoko intelektualne ideje (ne skrivajo pa se vedno – pogosto je leseni konj samo leseni konj, votel in prazen). Konec koncev ni nobene prednosti, če izvemo o koruptivni moči denarja iz zgodbe o londonskih sodiščih namesto iz zgodbe o nekem zapečkarskem hobitu. Res je, da tako pavšalno del ne moremo primerjati, a dejstvo je, da je slednje veliko bolj privlačno branje kot prvo. Četudi je oboje napisano na kvaliteten način, bo več ljudi vzelo v roke zgodbo z zmajem ali pa skrivnostnim umorom kot pa zgodbo o siroti in pokvarjenem sodniku.

Takšno misel je v svojem kratkem predavanju povzela tudi Julija Lukovnjak: »Če pišem fantazijski roman, to še ne pomeni, da ne pišem hkrati o vseh tistih pomembnih rečeh in idejah, ki jih vsebujejo nefantazijski romani«. Oziroma v besedah Igorja Harba: »Pa kaj, če je zmaj v knjigi. To še ne pomeni, da je knjiga za otroke. Še posebej pa, če imaš v zgodbi poleg zmajev še posilstva in rdeče poroke«. Če bi bil ta stavek malo krajši, bi si ga natisnil na majico.

Zaradi večjega zanimanja za žanr, je v zadnjih letih nastalo tudi veliko število prevodov kultnih žanrskih del, ki prej niso bila dostopna v slovenščini. S tem predvsem merim na serijo znanstveno fantastičnih romanov o Peščenem planetu Franka Herberta, znanega tudi kot »Tolkien, ampak z velikimi vesoljskimi črvi«. Poleg prvih štirih romanov o Peščenem planetu, so na založbi Sanje poskrbeli tudi za prevod romana Težko je biti bog bratov Strugacki, njun roman Piknik na robu ceste pa je v slovenskem prevodu izšel v žanrski zbirki Piknik založbe LUD Literatura. Mladinska knjiga je v zadnjem letu izdala prevoda zbirk kratkih zgodb o veščecu Geraltu, Zadnja želja in Meč usode, poljskega pisatelja in zagovornika žanra, Andrzeja Sapkowskega, pred mesecem dni pa je izšel prevod prvega romana o veščecu, Vilinska kri, ki mu bo v istem letu sledilo še njegovo nadaljevanje. Povrh vsega oktobra izide tudi povsem nov prevod Gospodarja prstanov, delo, ki mu upravičeno lahko rečemo, Biblija fantazijskega žanra.

Ker pišem o kultnih žanrskih delih in avtorjih, pa moram omeniti tudi H. P. Lovecrafta, začetnika kozmične groze, katerega roman Primer Charlesa Dexterja Warda je pred kratkim izšel v zbirki Piknik. 

(Polmrak v prostoru in molk. Zbor molčečih in brezizraznih obrazov je zbranih v krog. Žar edine svetilke se odseva od oči obrazov, vse ostalo na teh obrazih je težko prepoznati …)

To ni pasus iz romana Primer, je pa približen opis atmosfere, ki so jo organizatorji in nastopajoči (Katarina Nahtigal, Maša Budič in Danijel Bogataj) ustvarili na pripovedovalskem večeru »Srhljiv primer Lovecraft«. Ta nastop je združeval medij pripovedovanja zgodb ob tabornem ognju s psihedelično glasbeno spremljavo, ki je odzvanjala Lovecraftovo »monotono tuljenje, stokanje zbora, ki pada v pogubo« in »brezupen tulež trpečega in potolčenega mesa brez uma«. 

Poleg številnih pogovorov in kratkih predavanj o žanrski literaturi, pa so se na Prepišnem ža(n)ru pekle tudi druge žanrske posebnosti, ki so zrasle iz literature in zaživele svoje življenje v širši kulturi ljubiteljev žanra. Svoje kratko predavanje je imel tudi Mitja Bosnič, organizator vsakoletne in največje slovenske konvencije fantazije, znanstvene fantastike in sorodnih žanrov, imenovane Na meji nevidnega (ali na kratko NMN). Delil je zgodbo o tem, kako se je pred leti rodila ideja, da bi tudi pri nas obstajala konvencija, ki bi zrcalila ameriške ComicCone in druge velike konvencije ljubiteljev fantazije in znanstvene fantastike. Sledil mu je Jan Strmšek v podobi belolasega veščeca, ki je predstavil kulturo cosplaya (poustvarjanja videza fiktivnih likov iz knjig, filmov, iger in vseh možnih zgodb), ki je na že omenjeni konvenciji vseprisotna. Svoje kratke žanrske tekste so prebrali tudi zmagovalci letošnjega literarnega natečaja NMN, ki ga organizatorji konvencije izvedejo vsako leto.

Nenazadnje pa … 

(Bobni so vedno glasnejši. Napetost se stopnjuje …)

Dungeons & Dragons, seveda. Ta igra mi sledi povsod in prav nič se ne pritožujem. 

Igra Dungeons & Dragons je hkrati namizna igra z barvitim naborom kock, pa tudi medij za pripovedovanje zgodb. Nekdo vedno prevzame vlogo pripovedovalca zgodbe (Dungeon Masterja), preostali igralci pa ustvarijo svoje domišljijske like, ki v zgodbi nastopijo kot glavni junaki. Da je igra omejena le z domišljijo tistih, ki jo igrajo, pa ponuja dobesedno neskončno množico možnih zgodb, ki se lahko odvijejo v kateremkoli fantazijskem svetu (z le malo truda se lahko namreč pravila igre prikrojijo glede na lastnosti sveta). Tako so se v sklopu letošnjega Prepišnega uredništva odločili organizirati krajšo igro oz. zgodbo, ki se je odvila v sekundarnem fantazijskem svetu romanov Julije Lukovnjak.  

Ker potek zgodbe v večji meri določajo odločitve igralcev (glavnih likov), ne morem resnično poročati o tem, kaj bi izkusili, če bi se dogodka udeležili sami. V svoji igralni izkušnji sem se spoprijateljil z ošabnim konjem po imenu Baron ter s člani svoje odprave (vključno z Andrejem Hočevarjem, menihom hitrih nog, a ne tako hitrih prstov) premagal obilo nasprotnikov in ustavil poskus umora. Zgodba druge skupine je bila povsem drugačna, čeprav smo vsi ubirali podobne poti in sledili istim nastavkom Dungeon Masterja Luke Miklavčiča (kapo dol).

Vsak dan festivala se je začel z dopoldnevom metanja kock in se nadaljeval s popoldnevom vsega mešanega na žanru. Ime letošnjega festivala je tako ekipa iz LUD Literature vsekakor upravičila, povrh vsega pa je ustvarila še eno čudovito stvar, ki sem jo bežno omenil že prej – atmosfero. Prepišno uredništvo je v obiskovalcu zbudilo domač občutek, kakor ga veliki literarni festivali, kot je Fabula, le stežka pričarajo. Majhen prostor, tla prekrita s starimi preprogami. Visok meščanski strop. Ob stenah police, polne knjig in toplih luči. Topla družba. Veronika Šoster, ki po vsakem dogodku z nasmehom naznani, da si z vinom, kavo in kolači lahko postrežemo kar sami. Knjige. Sem že omenil knjige? Ja, tudi žanrske.

Uredila: Rina Pleteršek
Lektorirala: Eva Ule