Faruk Šehić: Pod pritiskom
Založba: LUD Literatura Leto izida: 2018 Prevod: Zdravko Duša
Faruk Šehić je bosansko-hercegovski pisatelj, pesnik in novinar, ki je za svoj roman Knjiga o Uni (v prevodu je pri nas izšla pri Cankarjevi založbi leta 2016) leta 2013 prejel nagrado Evropske unije za literaturo. Za zbirko kratkih zgodb Pod pritiskom, ki je v originalu izšla leta 2004, je prejel nagrado Zoro Verlag. Kar je v tej knjigi morda najbolj povezano z njegovo avtobiografijo, je to, da je po študiju, v času vojne v Bosni in Hercegovini, postal pripadnik 5. korpusa Armade Bosne in Hercegovine, kjer je v obdobju med 1992 in 1995 odslužil tudi vojaški rok. V spopadih je bil enkrat težko ranjen in je konec vojne dočakal kot poročnik.
Tisto, kar Šehića dela edinstvenega, je nedvomno njegov slog. Ta je izredno čist, neizumetničen, surov. Njegovo pisanje bi lahko primerjali s črno-belo fotografijo. Gre namreč za opisovanje stroge realnosti, izogibanje čustvom in navajanje dejstev. »Pripeljali so nas na bojno linijo. Povsod sta blato in megla. Komaj vidim človeka pred sabo. Praktično držimo drug drugega za pasove, da se ne izgubimo. Hodimo med požganimi hišami.«
Tako kot pri gledanju v fotografijo tudi tukaj ujamemo samo trenutek, kjer nam avtor ne polaga zgodbe na pladnju, tisto pravo si moramo ustvariti sami. Poda nam opis zunanjega sveta, notranjega s tem sugerira. Prav to je tisto, kar dela pisatelja tako mogočnega, saj s svojim pisanjem kar najbolje popiše čas bede. Ko je namreč ta dovolj globoka, se o njej nihče več niti ne pogovarja. Avtor se poigrava z različnimi slogi, pripovednimi zvrstmi in uporablja veliko citatov in referenc iz časa devetdesetih let prejšnjega stoletja.
V smislu poigravanja z različnimi slogi je zelo zanimiva zgodba Avtomat, ki je zastavljena kot neke vrste vprašalnik. Stavki so oštevilčeni, imajo celo podskupine, označene z a, b in c. Naslednja, ki odstopa od povprečja, je Je ta zgodba, kjer avtor najprej navaja stvari v sedanjosti, stvari, ki so. Na primer njegova ljubezen do nekega dekleta in kosi odojka, ko jih pečejo na zarjavelem žaru. Nato pa navede ljudi, ki so bili, s stavki: Bil je Fikret Avdagić Fikro. Bil je Mirsad Mustedanagić Čipo. Bil je Samir Redžić Bale. Bil je Osman Jakupović. To naštevanje je daljše od ene strani in ima učinek nagrobnika skupinskega groba ali spominske plošče in poklona padlim žrtvam. Poimenovane so najverjetneje resnične osebe, ki so padle v vojni, vendar to ni nikjer zapisano.
Beda se odraža tudi v notranjosti njegovih protagonistov. Gre za dekadentno odmaknjenost od realnosti, hkrati pa potisnjenost v sam center človekove nespameti, zaradi katere bi, če bi o njej razmišljali, preprosto zblazneli. Protagonisti so na prvi pogled prav tako brez neke globje vsebine, šahovske figure, morda še bolje rečeno marionete sistema, vojaki. Okolje, v katerem so se znašli, jih sili v alkoholizem in čustveno otopelost.
Večinoma se protagonisti med seboj pogovarjajo o banalnih stvareh, ki nimajo nobene zveze z dano situacijo. Preprosto zato, ker bi morda vsaj za trenutek radi ubežali stvarem, ki jih dušijo, ali pa morda zaradi tega, da ne bi pred drugimi pokazali svojega notranjega sveta oziroma tistega, kar je od njega ostalo. Vsake toliko pa nam Šehić nonšalantno navrže stavek, ki zareže naravnost v dušo in s katerim se šele zavemo resnosti situacije. Tak je na primer stavek: »Nič ni resničnejše od človeškega telesa, ko se usmradi.«
Zgodbe, ki jim je skupno to, da se odvijajo pod hudim pritiskom, so napisane tako, da se kljub svoji na videz ne posebej pretresljivi vsebini zelo globoko zarežejo v nas. Zgodbe bi lahko povezali eno z drugo in iz njih ustvarili fragmente neke celote, ki odraža različna stanja ene osebe, lahko pa stojijo vsaka zase in vsaka nosi svojega pripovedovalca.
