Fabula: Taiye Selasi (10. 3. 2018, Klub CD)
V soboto, 10. marca, se je zaključil literarni festival Fabula, kot sklepno dejanje pa se je v Klubu Cankarjevega doma odvil pogovor s pisateljico Taiye Selasi, ki je s svojim prvencem Gana naj gre (Ghana Must Go, 2013) navdušila bralsko javnost po svetu. Kozmopolitska in multi-lokalna avtorica nigerijsko-ganskega rodu je podoben vtis pustila tudi v pogovoru z moderatorko Ulo Furlan.
Začeli sta s konceptom afriškega romana, za katerega avtorica pravi, da v resnici ne obstaja; da gre za nepošteno posplošitev. To do neke mere velja celo za nacionalne romane, zagotovo pa je nemogoče pod eno kategorijo združiti literaturo celotnega kontinenta. Nikakršne potrebe ni, trdi Taiye Selasi, da bi postavljali meje svobodi literature.
Pogovor se je nadaljeval v sproščenem vzdušju, ki so mu poudarke dajali avtoričini dovtipi o pomembnosti vodke za delo domišljije, moderatorko pa je zanimal predvsem kreativni proces avtorice in njena osebna zgodba ter pogled na svet. Selasi je želela postati pisateljica že od otroštva, a najprej je bila strastna bralka. Pravi, da je bila tranzicija z bralke na pisateljico lažja kot tranzicija s pisateljice na avtorico, saj se je pri slednji morala prepričati, da si »zasluži mesto za to mizo«. Tekom pisanja romana se ji je zdelo, da si ne zasluži takšnega blagoslova in privilegija, ta občutek pa ji je bil v breme in povzročil daljšo blokado. Breme je dvignila šele interakcija z bralci, ki se jih je knjiga dotaknila. Avtorica je poudarila, da je v kreativnem procesu potrebno ostati ponižen in se odpreti možnosti za sprejem navdiha, ki ne pride iz notranjosti človeka, temveč od nekje zunaj. To je misel, ki jo je Selasi prevzela od pesnika in glasbenika Leonarda Cohena, medtem ko je od rimskega pesnika Terencija prevzela filozofijo, da ji ni nič človeškega tuje, da ima zmožnost pisanja o kakršnem koli aspektu človeške izkušnje. Obenem je ugotovila, da mora pisanje vsebovati več modrosti, kot jo poseduje pisatelj sam: avtorica je pomen nekaterih delov romana spoznala šele po tem, ko je bila knjiga že napisana in izdana.
Sledilo je branje odlomka iz romana, nato pa pogovor o likih iz romana Gana naj gre. Selasi je govorila o tem, kako je našla avtentičen glas za vsak lik, kako ne izumlja teh likov, ampak jih zgolj zapisuje. Noče pa, da bi teh šest likov služilo kot reprezentacije priseljencev ali življenja v Zahodni Afriki. Avtorica ne vidi »vrednosti in modrosti v posplošitvah«. Po branju še enega odlomka sta sogovornici nadaljevali o nevarnosti generičnih kategorij, s katerimi posplošujemo, sploh v primeru vojn in množičnih grozodejstev, ob zadnjem vprašanju pa je avtorica ponudila tudi misel o ljubezni in strtih srcih: slednja so pomembne izkušnje, ki nas učijo o nestalnosti vseh stvari.
Povsem na koncu je Taiye Selasi prebrala odlomek iz svoje nove kratke zgodbe, nato se je direktorica festivala zahvalila za obisk, občinstvo pa se je preselilo na pogostitev v sosednjo sobo.
Avtor naslovne fotografije: Matej Pušnik