FABULA 2020: Sheila Heti: Materinstvo

Založba: Beletrina
Leto izida: 2020
Prevod: Katja Zakrajšek 
Spremna beseda: Manca G. Renko

Ena izmed povabljenih avtoric letošnje Fabule je bila tudi Sheila Heti, Kanadčanka z madžarskimi koreninami po materini strani, ki jih namenoma izpostavljam – svoj najnovejši roman je namreč naslovila Materinstvo. V njem iskreno naslavlja vprašanje, ki prične v nekem obdobju vsake ženske tiktakati, kot radi ljudje neokusno sugerirajo tridesetletnicam, in zaradi česa pisateljica v romanu ugotovi, da ženske živimo v času, moški pa v prostoru.

Žal tudi Sheile Heti, zaradi izrednih zdravstvenih ukrepov, v živo nismo uspeli spoznati. Namesto pogovora na Fabuli nam je pisateljica poslala video, v katerem odgovarja na nekatera vprašanja: https://www.youtube.com/watch?v=eE57I53H21Q&t=192s

Roman bi lahko označili kot pogovorno filozofski razpravljalni esej, dialog s samim seboj, morda pa je bolj posrečena oznaka osebni dnevniški zapiski s terapevtskimi učinki. Kar nas v romanu od začetka do konca navdihuje, je drzna iskrenost, s katero piše pisateljica, zdi se kot da ne želi pred bralcem in predvsem pred sabo skrivati ničesar, nasprotno, z vsakim novim ciklusom – poglavja romana so namreč naslovljena po fazah menstrualnega cikla – se trudi poglobljeno razrešiti uganko – igro, ki jo življenje postavi pred žensko: kako izbrati, po kakšnem ključu se odločiti?

Zdi se, da je tema že pase, ampak kot ugotavljamo za mnoge pase teme, le te niso nikoli zares izčrpane. Sheila Heti se s problematiko ne ukvarja iz politične, feministične perspektive, vsaj ne neposredno, čeprav mestoma razmišlja o ženski in moški poziciji: »Če bi rojevali moški, bi gotovo vprašanje postalo osrednje filozofsko vprašanje v intelektualni zgodovini človeštva!« Vseeno je roman osebni krik posameznice, umeščen v trenutno stanje sveta, kar pisateljica ves čas heglovsko teoretizira kot dušo časa.

Pripovedovalka romana je šestintridesetletna pisateljica, poenotena z avtorico, ki nam zaupa svoje strahove, s seboj obračunava neusmiljeno, se zaslišuje – zelo temeljito, z namenom, da bi našla odgovor na vprašanje. »To je tisto, česar me je bilo vedno najbolj strah – brezkončnosti materinstva, njegove večnosti. Ob pogledu na koga, ki potiska voziček z dojenčkom, me vedno obide globoka izčrpanost: Še toliko let!« Obravnava situacijo ženske, ko ta čuti sram o materinstvu govoriti kot o nečem tujem, s strahom ali nelagodjem.

Sheila v romanu velja za omahljivo in neodločno, kot sama ugotavlja: »Za odločitev je potrebna vednost in vera, ki pa je nimam.« Odgovore na vprašanja, ki jih postavlja sama sebi, zato malo iz cinizma in malo iz obupa prepušča igri – metanju treh kovancev s pravilom: dvakrat ali trikrat grb – ja, imela bom otroke, in dvakrat ali trikrat cifra – ne, ne bom jih imela.

Svoja raziskovanja, vezana na željo »biti mati in hkrati ne biti mati«, opravlja v intimi. V intimi svojih lastnih razmišljanj in skozi refleksijo odnosov s partnerjem, materjo, prijateljicami ter ozirajoč se na lastno družinsko vpetost v skrb za potomstvo. »Mogoče moram o sebi razmišljati manj kot o ženski s to posebno nalogo in bolj kot posameznici s čisto svojo posebno nalogo – ne postavljati ženske pred svojo individualnost.«

Slednji citat nas usmeri k Simone de Beauvoir, ki v svojem Drugem spolu razvija kritično razmišljanje, da mora ženska, ki piše, najprej raziskati svoj posebni položaj in preučiti, kaj bi to bilo: ženska. Izhodišče moškega je torej drugačno in jasno – je neomajno človek v mediju univerzalnega. Materinstvo je gotovo nekaj, kar zelo močno sodi k posebnemu položaju ženske. In zdi se, kot ugotavlja Sheila Heti, da smo se zmotno uspeli prepričati, da ženska brez materinstva ostane prazna.

Vseskozi kaže, da se je Sheila iz romana že odločila, vendarželi zares dobro razumeti, zakaj se je tako odločila in zakaj ne ena ne druga odločitev ni brez nujnega manka. Na eni strani umanjka romantična podoba svobodne pišoče ženske, na drugi strani pa raziskana izkušnja – imeti otroka. In četudi eno ali drugo odločitev razumemo kot nekaj osebnega, je takšna osebna odločitev hkrati tudi vpeta v družbeni okvir. Gre za [neutemeljen] občutek krivde, vezan na odločitev ne-imeti otroka, ki izhaja iz stare sorodstvene paradigme, ki deluje kot družbeni pritisk, kot smo že uvodoma ugotovili – vezan na čas: »Včasih me navdaja občutek, da je življenje obstalo, da gleda v strop in čaka, da bom imela otroka – ta občutek, da življenje tapka z nogo in čaka.«

Ključno v romanu je avtoričino prepoznanje lastne narcisoidne težnje, ki se skriva v pohlepu in potrebi, da življenje zapolnimo z vsemi vlogami, ki za nas obstajajo, in da smo v vseh teh vlogah najboljši in najsrečnejši. Sanjarjenje o življenju drugih ali golo fantaziranje ter zanemarjanje svojega dejanskega življenja. Materinstvo vendarle ne more biti edini način, da se raztrosimo v svetu: »Ampak mogoče nisem tako drugačna od takih ljudi – da se raztrosim na toliko straneh in sanjam o tem, da bi se moje strani raztrosile po vsem svetu.«

Sheila Heti s svojim romanom prispeva k podiranju tabujev, vezanih na odločitev – ne imeti otrok, predvsem pa skuša razumeti svoje resnične želje, ki se negotovo gibljejo v protislovju. Želi deliti osebno zgodbo ene posameznice in ob tem dopušča vse druge zgodbe, drugih posameznic, da s svojimi »kot mlade smokve svežimi jajčniki« počnejo kar želijo. In najpomembneje: »Če živiš na en način, ne pomeni da kritiziraš vse druge načine. Njena odločitev o lastnem življenju ni sodba o tvojem.«