Fabula pred Fabulo: Terry Eagleton (28. 2. 2018, Klub CD)
»Ne vem, če sem najprimernejši, da govorim o upanju. Če je pregovorni kozarec za nekatere napol poln in druge napol prazen, zame zagotovo vsebuje kakšno nagnusno, smrtonosno tekočino. Nekateri pravijo: ‘Jej, pij in se veseli, kajti jutri umremo,’ jaz pravim: ‘jutri umremo.’« To je ena od mnogih šal, ki jih je Terry Eagleton, britanski komparativist in filozof, povedal tisti večer. Na odru napolnjenega Kluba Cankarjevega doma, obsijan z reflektorji (»Lahko kdo ugasne to luč, nikogar ne morem videti …? No, potem pa nič.«), je v maniri osivelega, godrnjajoče-ciničnega akademika svoje občinstvo predvsem zabaval, hkrati pa podal zgoščen in jasen povzetek svoje knjige Upanje brez optimizma.
Kot v knjigi je (po uvodnih šalah) začel z razliko med optimizmom in upanjem. Čeprav ju mnogokrat zamenjujemo, Eagleton pravi, da sta bistveno različna – optimizem je le karakterna značilnost (»tako kot imaš lahko velika ušesa«), ki tako nima moralne dimenzije, medtem ko je upanje aktivno delovanje duha, vrlina, ki jo je potrebno gojiti. Optimist prijetne zaključke pričakuje zato, ker je pač takšen, za upanje pa je najprej potreben vpogled v stanje stvari, ki ni idealno, a ga je zaradi tega spoznanja mogoče spremeniti. Slednjega torej razume kot nujnega za politične in družbene spremembe, medtem ko naj bi bil optimizem, kot zapiše v knjigi, »tipična sestavina ideologij vladajočega razreda,« saj je njegova vera v ugodno prihodnost zasnovana na zaupanju v pravilnost sedanjosti oziroma umanjkanju uvida.
V nadaljevanju je primerjal upanje z željo in izpostavil zanimivo tezo, da upanje ni občutje, temveč bolj institucija, jezikovna konvencija, performativ, podobno kot obljuba. Če želja povzroča občutke frustracije, neučakanosti, ki so z njo neločljivo povezani, lahko upamo, ne da bi pri tem stalno čutili prijetno ščegetanje v trebuhu ali veselo pričakovanje. V tem smislu je upanje bolj podobno obljubi – ko jo izrečemo, velja, čeprav morda po tihem vemo, da je nikoli ne bomo izpolnili; njena funkcija je neodvisna od občutkov tistega, ki jo izreče. Tu se opre na Wittgensteina, ki je trdil, da upanje omogoči šele jezik. Po njegovem živali tako ne morejo upati: pes lahko nedoločno pričakuje lastnika, ne more pa upati, da bo prišel 15 čez 3. Upanje naj bi bilo torej ločeno od občutij – lahko pristno upamo na svetovni mir, ne da bi stalno občutili grozo ob dejstvu, da vojne še vedno potekajo.
Drugi del predavanja je namenil tudi dvema skrajnima poloma upanja: krščanskemu upanju v gotovosti in tragičnemu upanju na samem dnu človeške eksistence. Čeprav je kristjan gotov, da bo prišlo Božje kraljestvo, lahko nanj še vedo upa. Predvsem zato, ker pri tem ne gre za znanstveno, empirično vednost, temveč intuitivno gotovost, ki se kaže kot umirjen up, zaupanje. Potem je povedal zgodbo o nekem indijanskem plemenu, ki je ob selitvi v rezervat izgubilo svoje ozemlje in skoraj vso živino, a je njihov poglavar kljub tej radikalni spremembi, uničenju okolja, v katerem so tako dolgo bivali in je določal njihov pojmovni svet, ohranil upanje, da bodo paradoksalno le tako ohranili svoje pleme.
Po koncu predavanja je sledil še kratek pogovor z urednikom Mladine Grego Repovžem, ki pa je nekako zvodenel ob trku dveh različnih diskurzov: političnega, ki ga je vpeljeval Repovž z vprašanji o vzponu desnice, strahu in sovraštvu, ki se nabira med prebivalstvom, ter teoretičnega, ki se ga je držal gost. Nenavadno, kljub temu, da je vse skupaj trajalo le dobro uro, ni ostalo časa za vprašanja gledalcev in že nekaj minut čez devet smo bili povabljeni k podpisovanju knjig, Klub pa sta napolnila zaključni aplavz in živahno klepetanje.
Avtor naslovne fotografije: Matej Pušnik
