24. 3. 2024 / Literatura / Recenzija

FABULA 2024: Človeškost in nečlovečnost meje

Kapka Kassabova: Meja
Založba: Beletrina
Leto izida: 2024
Prevedla: Petra Meterc

Meja je v istoimenskem romanu Kapke Kassabove pojem, ki zaobjema tako fizični kot duhovni svet njenih junakov. Je prostor, kjer se nahajajo, ga prehajajo in sprejemajo za svojega. Je prostor bolečine, magije, iskanja, odhajanja in vračanja. Vse je prežeto z njo. Mejno območje med Grčijo, Turčijo in Bolgarijo avtorica naslika širokopotezno, od Jadranskega, Egejskega pa do Črnega morja, romanu pa kri po žilah poganjajo ljudje, s katerimi se pripovedovalka na tem področju srečuje.

Roman je razdeljen na štiri dele, vsak pa predstavi del pripovedovalkinega potovanja in raziskovanja te tromeje. Prvi in četrti del sta namenjena Strandži, ki je »poslednje gorovje jugovzhodne Evrope« ter sega od Črnega morja na vzhodu do Trakijske nižine na zahodu. Drugi del raziskuje Trakijo, ki obsega veliko geografsko območje, poleg tega pa je to tudi ime mrtve civilizacije, ki je obstajalo sočasno z antično Grčijo, Makedonijo in Perzijo, tretji del pa Rodope, ki so »najstarejša zemeljska tvorba na Balkanskem polotoku«. Vsak od delov je razdeljen na poglavja, v katerih spoznamo delček pripovedovalkine poti, vsako poglavje pa uvaja še krajše predpoglavje ali prolog, ki oriše zgodovinski dogodek, družbeni pojav, specifično besedo ali pa mitološko bitje, ki je za nadaljnjo vsebino ključno.

Avtorica z izredno spretnostjo prepleta zgodovinska dejstva z zgodbami posameznikov, ki jih spozna na meji. Zgodovinski podatki so predstavljeni zanimivo in nikdar niso odveč, temveč pripravijo podlago za razmislek o zgodbah oseb, ki jih spoznamo, jim dodajo nove plasti ali njihova pričevanja še bolj poglobijo. Avtorica si je poleg potovanja po tem območju vzela tudi veliko časa za raziskovanje zgodovinskega, političnega in sociološkega materiala, na kar nas, poleg romana samega, opozori tudi dolg seznam zahval in virov, iz katerih je črpala. 

Vendar je roman veliko več kot to – je zgodba o potovanju tako po tem območju kot tudi v notranjost pripovedovalke same, ki jo meja močno zaznamuje. Kapka Kassabova se je namreč rodila v Bolgariji, vendar so z družino kmalu emigrirali na Novo Zelandijo, od koder se je kasneje preselila na Škotsko, kjer živi še danes. Čeprav se je avtorica na pot podala z namenom raziskovanja za potrebe pisanja knjige, so jo zgodbe posameznikov, ki jih je na poti spoznala, globoko ganile in jih na nek način nosi s seboj. 

Vsak lik uspe v (večinoma) enem samem poglavju prikazati izredno plastično, da si jih lahko živo naslikamo pred očmi. K temu pripomore živahen jezik dialogov, katerih razgibanost in človečnost je Petra Meterc uspešno ohranila tudi v slovenskem prevodu. Vsak od njih nosi svojo težko zgodbo, ki bi lahko bila pravzaprav roman zase – takšen celostni vtis pa Kassabovi uspe ustvariti zgolj v kratkem poglavju. Ravno s tem, da ji zgodbe posameznikov služijo kot vstopna točka za opisovanje območja in njegove zgodovine, ustvari kompleksen preplet raznolikih elementov, v središču katerega pa ostajajo ljudje.

Avtorica si ne zatiska očmi pred grozotami, ki so se na tem območju dogajale v prejšnjem stoletju in katerih sledi so močno opazne še danes. Prav tako izpostavi dejstvo, da je kljub zdajšnjemu članstvu Grčije in Bolgarije v Evropski uniji za marsikaterega prebivalca območja prehajanje meje še vedno nemogoče, za begunce iz bližnjega vzhoda pa to predstavlja enega glavnih koridorjev, prek katerega lahko vstopijo v Evropo. Meja je kruta, ljudje na eni in drugi strani so podvrženi terorju države, ki od njih zahteva določeno ravnanje s tistimi, ki ilegalno prestopijo na njihovo stran meje, saj so v nasprotnem primeru oni tisti, ki bodo kaznovani. Tematiko, ki je tudi v tem trenutku zgodovine še kako pomembna in nujna, predstavi na način, da se ne postavi na nobeno stran, temveč samo prikaže različne človeške izkušnje, ki pa so v svojem bistvu enake – zaradi političnega sistema, ki ne odobrava skupine posameznikov zaradi veroizpovedi, narodnosti ali jezika, ki ga govorijo, se je ta skupina prisiljena izseliti na drugo območje, da bi ubežala terorju. Kassabova navede primere, ki predstavljajo kombinacije pregona iz Grčije v Turčijo in obratno, iz Bolgarije v Grčijo in obratno ter iz Turčije v Bolgarijo in obratno, s čimer pokaže, da je teror nacionalizma lahko prisoten kjerkoli, pa naj bo to komunistična ali pa kapitalistična država.

Ljudje na meji so odmaknjeni od središča države. Ta se zanje praktično ne zmeni, so pozabljen del prebivalstva, ki biva na območju, kjer tudi naravi ni prizaneseno, saj se jo ekscesno izčrpuje za potrebe gospodarstva. Kljub temu so to ljudje, ki so postavljeni na prve linije, ko pride do vojaških spopadov, bolečino pa dnevno izkušajo na svoji lastni koži. Avtorica med raziskovanjem tega območja in spoznavanjem posameznikov ter njihovih zgodb izriše celoto človeškega izkustva, ki jo sestavljajo posamezni drobci, ki so neizogibno prepleteni in povezani z drugimi drobci življenj, ne glede na to, na katerem koncu meje jih najdemo.

Kljub temu da gre na prvi pogled za knjigo, ki zgolj popisuje potovanje in raziskovanje avtorice preko različnih zgodb posameznikov, ki na območju živijo, je roman strukturno premišljen in pripovedni lok ostaja napet. Z vsakim novim poglavjem se z zanimanjem lotimo odkrivanja nove vasi, gorovja ali mesta in njihovih prebivalcev. Ciklična struktura, ki nas na koncu romana ponovno pripelje v Strandžo, kjer je avtorica začela svoje raziskovanje in kjer se znova srečamo z liki, ki smo jih spoznali že ob začetku, daje vtis, da se morda nič ni zares spremenilo, vendar temu ni tako. Kapka Kassabova je s pripovedjo o mejnem območju Grčije, Turčije in Bolgarije naslikala portret meje v vsej svoji polnosti – kaj predstavlja, kaj pomeni, kaj skriva v sebi in kaj nam lahko nudi v razmislek. Med potjo jo ljudje in narava, ki jo preči, spremenijo: »Gora te je spustila k sebi. Zdaj te ne bo izpustila.« In če v predgovoru Kassabova zapiše: »Morda nam ljudje na meji lahko povejo nekaj o liminalnih prostorih,« je prav človeški element, ki prežema mejo, tisti, ki daje tudi romanu samemu čar in magijo, ki se preslikuje iz narave v nas.


Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Saška Maček

               
Kapka Kassabova: Meja (Beletrina, 2024)