19. 3. 2024 / Literatura / Recenzija

FABULA 2024: Bife tujosti

Marija Stepanova: Z one strani
Založba: Beletrina
Prevod: Aljaž Glaser, Aleš Učakar in Urša Zabukovec
Leto izida: 2024

Na prvi pogled se zdi, da Winfried Georg SebaldSusan SontagMarina CvetajevaMartha Gellhorn, Nadežda JakovljevnaPatricia HighsmithFranz KafkaE. T. A. Hoffmann in Mandelštam nimajo veliko skupnega. Marija Stepanova jim je ponudila skupni imenovalec, tako da jih je – v imenu dela Z one strani – posedla za isti barski pult. Ko čaka na svoje povabljence, je Stepanova pokončna in mirna v prepričanju, da je, oborožene s kar dvanajstimi avtorskimi pesniškimi zbirkami na levi in z dvema lastnima romanoma in knjigama esejev na desni strani, kljub njenemu statusu »preganjane ruske avtorice« s tega barskega stola ne bo pregnal nihče.

Martha Gellhorn je prišla pravočasno in še Nadeždi Jakovljevni naročila viski (za katerega bo slednja – in o tem je bila Martha prepričana – zatrdila, da boljšega že dolgo ni pila), Sebald, Kafka in Hoffmann bodo le malo za Martho zasedli kotne sedeže in žulili svojo pijačo, dokler jih Stepanova s svojim pronicljivim pristopom ne bo izzvala vsaj toliko, da zamomljajo nekaj besed. Mandelštam se bo pridružil nemalo pozneje in kolebal, ali naj se raje prepusti »moški« družbi ali naj zasede mesto poleg svoje boljše polovice Nadežde, ki bo s svojo zgovornostjo do njegovega prihoda že dodobra ogrela ozračje. Počasi bodo k mizi nakapljali tudi preostali, vsak v svojem lastnem mikrokozmosu. Med zadnjimi bo v bife vstopil bralec – ne vedoč prav zares, v kaj se sploh spušča, a z nenavadno slutnjo, ki mu pravi, da bo z obetajočega se srečanja odšel zadnji. Stepanova nabrano zasedbo najprej prečeše, da ugotovi, ali je vsak par rok zaposlen z držanjem takšnega ali drugačnega napitka. Nato pokima in omizju naznani, da se pogovor začenja. 

Delo Z one strani je zbirka desetih esejev, ki jih veže ista rdeča nit: tujost oziroma drugost. Čeprav uredniški komentar na koncu trdi, da je iz tematizacije drugih izvzet prvi esej z naslovom »Rusko vprašanje«, slednje v mojih očeh predstavlja popolnoma ekvivalentnega zastopnika obravnavanega tujstva. Nenazadnje je prav »Rusko vprašanje«, esej, ki s svojim političnim nabojem in aktualnostjo gotovo odstopa od preostalih, nekoliko bolj (v precej ohlapnem pomenu besede) literarnozgodovinsko motiviranih esejev o različnih pisateljih in njihovem spopadanju z izkušnjo tujstva, tudi tisto, ki nastavi intonacijo celotnega nabora. Kljub temu da je v ospredju zgolj ena prevladujoča tematika, izbor esejev omogoči pester, še zdaleč ne monoton spopad z drugostjo – pri tem zastavljeno intonacijo avtorica modulira in prilagaja karakterističnemu kalupu obravnavanih individuumov. 

V »Ruskem vprašanju« se Stepanova sooča predvsem s posploševanjem kot nujno posledico logike vojne, ki je trenutno na delu. Kot pravi: »Logika vojne briše podrobnosti in zahteva posplošitve, državljanstvo, jezik, nacionalnost postanejo nekakšna cementna malta, ki združuje nezdružljive v skupnost, katere obrisi se določajo ne od znotraj, ampak od zunaj.« Avtorica v tem uvodnem jedrnatem eseju na temeljni problem razsrediščenja, do katerega so privedli nedopustni ruski napadi, le opozarja in ga zastavlja kot osnutek, ki ga je potrebno razviti. Izpostavlja prehitro pozabo, »kje in kako boli nacionalno«, ter ponovno prevrednotenje vrednot (in posledično vzpostavitev popolnoma drugačne družbe), ki sledi iz tovrstne streznitve.

Esej »Z one strani«, ki je dal ime tudi sami zbirki, se po rešitev za kruto in razdrobljeno realnost najprej zateka k W. G. Sebaldu, t. i. »podzemnemu klasiku«, ki je za temo tujosti, drugosti, relevanten zavoljo svoje rabe žanra dokumentarne fikcije, ki zabriše mejo med resničnim in neresničnim (s tem pa bralca posledično venomer pušča v negotovosti, ali so priložene fotografije, dokumentarni ton in vse te osebe res del neke družbene realnosti ali pa so bolj kot to plod pisateljeve domišljije). Pomembna poteza njegove pisave je tudi intertekstualnost, ki je v svoji demokratični maniri komunikacije z mrtvimi pripravljena »obuditi sleherni glas, kakor je to že mogoče«. 

»Poslednja junakinja« naslednjega v nizu esejev je Susan Sontag. Avtorica se pri navedbi golih biografskih podatkov tu (kot tudi pravzaprav v vseh drugih primerih) omejuje na bežne omembe tega ali onega detajla. V čem je Susan Sontag povezana z drugostjo oz. kje se tujost kaže v njenem opusu? Stepanova bi rekla, da prav v tem, po čemer je zaslovela – v njenih esejih, v katerih »so vedno obstajale pomembnejše stvari (ljudje, teme), ki jih je bilo treba nemudoma ovrednotiti in spreminjati v ideologeme, modele za razmislek in za posnemanje«. To posvečanje tujemu jo je skozi leta vse bolj bremenilo, saj je sloviti Susan Sontag onemogočalo, da bi napisala svoj lastni opus magnum, namesto tega je namreč energijo porabljala za »tuje stvari«.

Četrti in peti esej (tj. »Eksistenčni maksimum« in »Zgodba o nekem obisku«) nas seznanita z dvema intrigantnima figurama ruske književnosti: Marino Cvetajevo (pesnico zdrave pameti) in Nadeždo Jakovljevno (intelektualko, ki je s svojimi memoarji zaslovela prej, kot je to uspelo njenemu možu, pesniku Mandelštamu). Zlasti »Eksistenčni maksimum« se močno približa literarnozgodovinski analizi, saj Stepanova korak za korakom odstira pesniške svetove Marininih zbirk poezije, med drugim zaznamovanih tudi z emigracijo, ki je pesnico prisilila, da se z literarnim delom začne ukvarjati tudi poklicno. Nadežda Jakovljevna je nadalje predstavljena v zvezi z obiskom Marthe Gellhorn (legendarne vojne poročevalke, pa tudi – vsaj ene od – Hemingwayevih žena). Pri tem je pomembno omeniti tudi, da je ob morebitnem nepoznavanju skrivnejših kotičkov ruskega literarnega kanona občutek pri branju teh dveh esejev nekoliko … meglen. Ker Stepanova od bralca pričakuje, da o omenjenih ruskih intelektualkah »pa ja že vse ve«, je izpuščen marsikateri biografski podatek, ki bi vse to analiziranje iz metafizičnega reda spustil v malo stabilnejše okvirje.

Esej »Moč negativnega mišljenja« nas s Patricio Highsmith odpelje nazaj na nekoliko bolj uhojene poti, saj njene tujosti ni treba posebej iskati. Nenazadnje je težko »najti knjigo ali članek o Highsmith, ki se ne začne s pripovedmi o tem, kako globoko neprijetna oseba je bila. In to z dobrim razlogom: Patricia je bila zmeraj tako imenovana good hater in z leti so se njena mnoga sovraštva le krepila ter se širila na vse več družbenih skupin«. Stepanova se seveda tu nikakor ne more izogniti vsaj analizi famozne Carol (ali The Price of Salt) in seriji knjig o Tomu Ripleyju (katerega knjižne upodobitve ima za neprimerno kvalitetnejše od njihove filmske različice). 

Esej »In/ali« nas postavi pred – na trenutke precej mukotrpno – primerjavo mišje skupnosti (tu razumljene v smislu eksemplarične metafore za marginalizirano skupnost), kot jo upodablja Pevka Jožefina na eni in Hrestač na drugi strani. Stepanova v zvezi s tem ugotavlja, da je bila mišja skupnost tako pri Kafki kot pri Hoffmannu odrinjena od preostalih in postala »družba zavrženih, ki se je zanašala le nase in je počasi dobila lastnosti, popolnoma drugačne od tistih, ki jih je imela nekoč«. Metaforičnost in alegoričnost tovrstne primerjave mišje skupnosti s človeško je v eseju zelo plastično orisana in vsaj malček tudi odvečna. Poleg tega se tu avtorica obesi tudi na – kot nakazuje sam naslov – distinkcijo med uporabo in ter ali v naslovih. O tem problemu se precej razpiše, kar je (sploh v kontrastu s preostankom besedila) precej dolgovezen intermezzo. Prej omenjena mukotrpnost se nanaša predvsem na slednje – odkritje literarnih vzporednic pri Kafkovi in Hoffmannovi reinkarnaciji drugega v miš bi lahko bila prikazana nekoliko bolj sočno, na žalost pa je tekst (kljub dolgemu cmarjenju) izpadel suh.

Zadnji trije eseji, po vrsti »Proti neljubezni«, »Nad pomembnimi grobovi« in »V tuji koži«, pa nas od obravnave posameznih primerov ponesejo nazaj k univerzalni izkušnji slehernika. Stepanova se sooča s človeško navado naslajanja nad vsem škandaloznim, neobičajnim ali »umazanim« pri drugih ljudeh, z vse bolj nonšalantnim odnosom do pokojnikov in smrti kot take, na koncu pa spregovori tudi o sami bralski izkušnji kot poskusu eskapizma v nek tuji lik. Vsa tri obča izkustva pred nas postavljajo različna udejanjenja drugosti. Slednja  sistemsko poglabljamo sami preko sadističnega uživanja v spodrsljajih drugih (zlasti znanih, javnih) osebnosti, izogibanja soočanju s tematiko smrtnosti in vse manjšega spoštovanja do umrlih ter želje po spremembi identitete. Vsak od teh pristopov predstavlja zadoščenje, pa čeprav le za čas branja različnih besedil, saj »pri knjigi dobesedno postanemo tisti, o komer beremo ali pišemo, vstopamo v njegovo glavo« in iz tega procesa izhajamo nepreklicno zaznamovani. 

Pri spopadanju s tujostjo je avtoričina izbira orožja očitna – beseda, literatura, ki preko  eksemplaričnih primerov, kot ustvarjenih ne samo s strani omenjenih imen, temveč še marsikoga drugega, omogoča tolažilni medij, ki lahko veliko pripomore k iskanju zagonetke razsrediščenosti v sodobnem, problematičnem svetu. Izbor tekstov se – kot omenjeno – izkaže za bolj ali manj pestrega, večplastnega, kar tudi omogoči, da se avtorica zastavljenega vprašanja tujosti in drugosti loti iz številnih zornih kotov. 

Ko je Marija Stepanova zaključila svoj ekspoze, je omizje zajela tišina. Nekaj prhanja, momljanja, cmokanja in odkimavanja pozneje se je po vljudnostnih poslovilih omizje razbežalo po svojih luknjah. Še preden se je tega zares ovedel, je bralec za leseno mizo obsedel sam in se – po tem, ko si je desni komolec zmočil z viskijem, ki je na neki točki zanosno pljusknil iz kozarca Marthe Gellhorn – odpravil proti izhodu.

»Ej! Nismo še poračunal!« je zaslišal ravno, ko je stopil na prvo stopnico.

Z rahlim vzdihom, a vendarle  nasmeškom na obrazu, se je bralec obrnil na petah in poravnal ceno zapitka najbolj nenavadno nastreljene druščine, kar ji je bil kdaj priča. 


Uredila: Hana Podjed
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

                    
MARIJA STEPANOVA: Z ONE STRANI (BELETRINA, 2024)