FABULA 2023: Tatiana Țîbuleac: Stekleni vrt
Založba: Beletrina (Knjižna zbirka Žepna Beletrina) Leto izida: 2023 Prevod: Aleš Mustar
Obstajajo številni zgodovinski trenutki, ob katerih se je za hip zazdelo, da bodo v načinih razumevanja (so)ljudi spremenili prav vse, a so se ti še pred uresničitvijo premikov skrčili na banalnost vsakdana ter se iz velikih tem pomanjšali v tiho pomenkovanje ali šepetajoče pogovore in se nazadnje razblinili v nekaj oddaljenega, pozabljenega. Le usode posameznikov, strnjene v spomine na izkušnje, bolečine, vonje, okuse, otroške žalosti in veselja, so tiste, ki so najresničnejši dokaz o dogajanju v preteklosti, v kateri so takrat, ko je bila ta še sedanjost, ljudje krmarili med osebnimi trenji, trenji okolice ter iskanjem lastnega mesta v družbi. Prav ubesedovanje spomina in travme ter prevpraševanje pojmov identitete, družbenih dinamik in njihovih zakonitosti pa je tisto, čemur se v romanu Stekleni vrt posveča pisateljica Tatiana Țîbuleac.
V Moldaviji rojena pisateljica, po izobrazbi novinarka, trenutno pa v Parizu živeča ustvarjalka, je bila za svoja dela že večkrat nagrajena, za roman, ki ga letos beremo v sklopu rednega programa Festivala literatur sveta – Fabula, pa je prejela tudi nagrado Evropske unije za književnost. Vsekakor ne preseneča, da iz avtoričine pisave prav zaradi njenega prvotnega novinarskega angažmaja veje izrazit občutek za podrobnosti, usodo deklice Lastočke, ki ji v delu pripada tudi pripovedovalkin glas, pa popisuje v premišljenem poetičnem jeziku s številnimi retoričnimi figurami, ki kljub slogovni zahtevnosti teži k prepričljivi živosti. Prav takšen zaživi tudi v izvrstnem prevodu Aleša Mustarja, ki bralcu ponuja možnost natančnega vpogleda v različne jezikovne plasti romana, ki ima v tem delu še posebej pomembno mesto, saj lahko jezik, kot je na pogovoru v Cankarjevem domu izpostavila tudi avtorica sama, razumemo tudi kot avtonomni lik v romanu.
Lastočka (prev. Lastovka) je namreč, kot izvemo že ob začetku romana, sirota, ki jo iz sirotišnice reši rusko govoreča Tamara Pavlovna, deklici pa se zdi, da jo je prav njen tuji glas ob spoznanju, da je rešena zapuščenosti, »odprl kot ključ in si poiskal prostor med rebri na levi strani«. Kmalu se izkaže, da bo ruščina, jezik njene odrešenice, katerega besede so se ji sprva zdele »okrogle in mehurčkaste« in so se »razlegale daleč naokrog«, postal jezik na novo vsiljene prisilne discipline ter nasilnih metod hitrega učenja, saj se je na »čistejših krajih govorilo samo на человеческом языке (prev. v človeškem jeziku)«, predvsem pa bo ruščina postala jezik, v katerem bo Lastočki ukradeno otroštvo, ki ga sedaj v fragmentarnih, dnevniškim zapisom podobnih odsekih poskuša rekonstruirati v romunščini. A tudi romunščina zanjo ni bila vselej romunščina, kajti jezik, v katerem z veliko mero jeze imaginarno nagovarja starše, ki so jo zapustili v zgodnjem otroštvu, imenuje moldavščina. V času retrospektivnega pripovedovanja se v obdobju odraslosti pripovedovalka zaveda, da bi morda morala pisati v ruščini, a se »v romunščini lažje spominja«.
Vse te okoliščine v romanu vzpostavljajo prostorsko-časovni okvir, ki sega v moldavsko prestolnico 80. let 20. stoletja, torej v poslednje desetletje pred razpadom Sovjetske zveze, znotraj katere se že čutijo politična trenja, bližajoče se družbene spremembe in vse glasnejša prevpraševanja etnično-jezikovnih dilem. O dogajalnem času pričajo tudi konkretni dogodki, med drugim tudi obdobje Gorbačovove politike, ruske prohibicije in nesreča v Černobilu. Za jasnejše razumevanje konteksta je treba omeniti tudi okoliščine, zaradi katerih je bila v zavesti Moldavcev romunščina strogo ločena od moldavščine. V strahu pred vznikom nacionalno preroditeljskih idej in morebitnih naslajanj k romanski namesto k sovjetski kulturno-duhovni idejni usmeritvi, so sovjetski voditelji jezik, ki so ga imenovali moldavščina, prisilno rusificirali tudi na način, da so njegove zapise prilagodili ruski cirilični pisavi. Šele po moldavski osamosvojitvi leta 1991 se je jezik tudi uradno začel imenovati romunščina, vse to pa je pomembno tudi za razumevanje lika Lastočke, ki se prvič, ko se s svojim jezikom sreča v latiničnem zapisu, sprašuje: »Le kako bi lahko jezik, kot je naš, pisali z drugačnimi črkami? In še posebej, zakaj?«
V romanu so ruske fraze in besedišče, ki v zavesti pripovedovalke postopoma izpodrivajo romunščino, ohranjeni v cirilici, s tem pa se tudi pri bralcu, ki se mora za njihovo razumevanje zatekati k opombam avtorice (te drobce iz ruščine je v slovenski jezik prevedla Sara Špelec), ustvarja občutek nerazumljivosti in odtujenosti od sveta, ki ga slika avtorica, s tem pa tudi odsotnost občutkov samobitnosti in opolnomočenosti v fiktivnem območju, v katerega vstopa. In prav slednja sta tista pojma, ki na tematski ravni predstavljata dvoje središč.
Ob branju romana namreč ne spoznavamo le zgodbe deklice Lastočke, ki se mora zaradi prisilnega zbiranja starih steklenic odreči svojemu otroštvu, ampak se srečujemo tudi z usodami žensk, prebivalk njene četrti, ki si v razburkanem zgodovinskem obdobju skušajo ustvariti dostojno, nemalokrat le dostojanstveno življenje. Pri tem je Kišinjev tega obdobja mesto, ki ženske odriva na rob in jim odreka družbeno moč ter vzpostavljanje pogojev za napredek, hkrati pa so izpostavljene fizičnemu nasilju, izživljanju, igram moči, posilstvom, prisilnim splavom in splošnemu poniževanju ter vsakodnevnim žalitvam. Tako Lastočka nekoč razmišlja: »Šolo sem zapustila dobro pripravljena na življenje. O drugem pa raje molčim. Nihče me ni pripravil na posilstvo. Nihče me ni pripravil na izdajstvo. Ženska je morala znati prati, jesti in spati, nič drugega.« Posameznice tega sveta zato ostajajo hladne, materinsko nežnost pa pogosto nadomestijo krute vzgojne metode, saj kot glavna vrednota v njihovem svetu prevladuje delo, ki izpodriva vsakršno zanimanje za mladostne ljubezni, literaturo ali kulturne dejavnosti nasploh.
Kar roman kljub zahtevni tematiki ohranja na trdnih tleh, je postopek pisanja, pri katerem avtorica dogodkov v zgodbi ne niza v zaporednem prikazu, ampak njene dele prekinja, se v bolečih trenutkih ustavi in se posveti drugemu fragmentu. Koščki se tako postopoma sestavljajo v celoto, zgodbe posameznic pa so velikokrat tudi na jezikovni ravni predstavljene na način, da bralcu ne nudijo takojšnjega odgovora, kaj se je pravzaprav zares zgodilo. Gre za dinamično branje, med katerim lahko bralec med poglabljanjem v posamezen odsek zgodbe ponovno išče povezave z drugimi fragmenti in si tako ustvarja celostno podobo usod prebivalk kišinjevske četrti, ki pa je morda ne bo zaobjel že pri prvem branju. Avtorica zahtevne dele romana prekinja tudi z redkejšimi lepimi spomini na dekličino otroštvo, predvsem pa se pogosto posveča prav notranjim razmislekom o različnih identitetah, ki prebivajo v pripovedovalkini notranjosti. Pripovedovalka ob dogajanju na koncu romana tako na primer pravi: »Jaz sem se pretrgala na dvoje /…/ Nisem si drznila biti Rusinja, Moldavka pa nisem hotela biti. Le kdo pri pameti bi ruščino primerjal z moldavščino?«
V pogovoru v Cankarjevem domu je avtorica na vprašanje, zakaj se pri krojenju usod svojih likov ne odloči za pozitivne, optimistične konce, pojasnila, da literarno ustvarjanje, ki se trudi slediti toku resničnega življenja, ne more posegati po metodah hollywoodskega prikazovanja idealnih zaključkov. Življenje je polno kontrastov, konci pa, vsaj v resničnem življenju, ne morejo biti drastični in predvidljivi, a kljub temu je prav pripovedovanje zgodb tisto, zaradi katerega se osmišljanje neizrekljivega včasih zazdi obvladljivo. V Lastočkini četrti je tako na primer živel upokojeni polkovnik, pripovedovalec zgodb, o katerem je razmišljala naslednje: »Na svetu so ljudje, ki ne morejo preživeti, če ne govorijo. Zanje, za te zmeraj lepe in nemalokrat nore ljudi, mora biti življenje kot pravljica. /…/ Pravljica, naj bo še tako kratka ali žalostna, vedno poskrbi, da je pravici zadoščeno.«
Uredila: Anja Grmovšek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
