FABULA 2022: Sergej Lebedjev: Dežela pozabe
Založba: Beletrina (Knjižna zbirka Žepna Beletrina) Leto izida: 2022 Prevod: Sara Špelec
Letošnji festival literature sveta Fabula je s pogovorom v Cankarjevem domu otvoril ruski pisatelj, novinar, geolog in mednarodno uveljavljeni intelektualec Sergej Lebedjev (1981), ki se v svojih delih dotika predvsem vprašanj zgodovinskih prelomnic, medgeneracijskih vprašanj, odnosov med preteklostjo in sedanjostjo ter njuno soodvisnostjo. V času svojega delovanja v okviru ekspedicij na območjih severne Rusije in Azije se je avtor začel še posebej zanimati prav za zgodovino gulagov – zloglasnih ruskih delovnih taborišč. V pogovoru, ki ga je vodil Andrej Stopar, je avtor med drugim dejal, da se vsebina romana Dežela pozabe poraja iz stvarnih dogodkov, izkušenj in spoznanj, saj si tovrstne resnice, še posebej tako temačne in naporne, ni mogoče izmisliti. Možnost oživljanja zgodb in usod tako nosi prav literatura, avtor sam pa je postavljen v vlogo rešitelja zgodb, ki bi bile sicer izbrisane in pozabljene, zdaj pa so podane v zanj značilnem metaforično bogatem, a slogovno izpiljenem jeziku, s katerim dosega učinek večplastnosti in kompleksnosti obravnavanih problematik. V obliki večinoma prvoosebne pripovedi se avtor tako odpravlja na pot iskanja resnice, ki iz osebne zgodbe prerašča v vprašanja medgeneracijske povezanosti in odgovornosti do preteklosti in zgodb, ki niso samo ruske, ampak so – kot pravi avtor sam – univerzalne.
Roman se začne s poglavjem, zapisanim z izbranim besediščem in v gostem, s številnimi pridevniki prežetem slogu, v katerem se pripovedovalec nahaja na »mejniku Evrope«, na kulturni in jezikovni meji, v upanju, da se bo z upovedovanjem spominov soočil z lastno in skupno preteklostjo in se, kot čuti sam, obrnil v »pravo smer«, saj verjame, da je »z vsem svojim telesom, spomini in usodo vred samo polnokrvni dedič tujega življenja in tujih spominov« in da hrepeni po »skupnem jeziku«, s katerim mora »najti prave, dokončne besede, ki bodo – kot korenine – pustile trajno sled«. Tako že v začetnem poglavju, ki lahko romanu služi kot prolog, začutimo smer pripovedovalčevega narativa. Gre za pisanje, ki bo brez težnje po ideološkem obračunavanju poskušalo preko sedanjosti dosegati in ubesediti temačnost preteklih obdobij z namenom, da se prepreči pozaba, ki na motivni ravni v romanu predstavlja najusodnejšo pogubo.
Glede na vsebinski pripovedni tok lahko roman v nadaljevanju delimo na tri ravni, ki se dotikajo predvsem različnih časovnih obdobij, v katerih se znajde osrednji literarni lik. Sprva ga spremljamo v času njegovega odraščanja, ki je že od začetka zaznamovano s prisotnostjo skrivnostnega lika, poimenovanega Dedek Mrak; prišleka, ki se je pripovedovalčevi družini sprva pridružil kot tiha, kasneje pa usmerjevalna sila, zaradi katere je tudi sam preživel in prišel na svet. Dedek Mrak je dečku, kasneje v romanu geologu in raziskovalcu preteklosti, življenje rešil dvakrat. Prvič, ko je njegovo mater prepričal, naj ga kljub visoko tvegani nosečnosti rodi in mu podari življenje, drugič pa, ko mu je po ugrizu psa daroval kri in tako preprečil, da bi izkrvavel, sam pa je kmalu po tem umrl. Toda deček nikoli, kljub Dedkovi navidezni veliki žrtvi, ne začuti iskrene ali tople vezi med njima; prej kot brezpogojno naklonjenost že od nekdaj čuti le Dedkovo željo po nadzoru, posesivni težnji po okupaciji njegovega celotnega bitja, zato ne preseneča, da se želi po njegovi smrti kar se le da oddaljiti od njega, svojega otroštva in preteklosti. V odraslosti se zato odloči postati geolog in svoja zanimanja preusmeri v varna zavetja preučevanja oddaljenih krajev in pokrajin, v katere spomini in nerazrešena vprašanja, tako meni sam, ne morejo vdreti. Toda prav na tem mestu se zgodba začenja zapletati, pripovedovalca pa vase počasi in vztrajno vleče spirala dogodkov, ki mu bodo preprečili najhujše – pozabo, saj je takrat, ko je odšel in si poiskal službo daleč stran od doma ter »nič hudega sluteč naletel na vse svoje demone,« spoznal, »da nihče ne more ubežati svoji usodi, s katero nas druži nevidna, a usodna privlačnost«.
Po dedovanju Dedkovega stanovanja, zaradi katerega se mora vrniti vanj, k izvoru spominov, ki se jim je želel izogniti, odkrije pisma in korespondence, zaradi katerih spozna, da njegova otroška sumničavost glede skrivnostnega ozadja njegovega odrešenika ni bila naključna. Že kot otrok namreč pozorno spremlja Dedkovo vedenje in kretnje ter med drugim razmišlja, da »otroške oči vedno vidijo več kot otročji odrasli, ki nimajo ne občutka ne šestega čuta. Dedek Mrak pa je – kot sem uganil kasneje – doživel stvari, ki človeka razčlovečijo, zato na otroštvo ni imel prav nobenega človeka vrednega spomina.« V iskanju resnice se tako odpravi na Sever, kjer spozna, da je bil Dedek vodja delovnega taborišča, v katerem je radioaktivno rudo kopalo na tisoče ljudi, razsežnosti njegovega krutega početja pa ne ostajajo le v okvirih režimskega terorja, ampak se razraščajo tudi na njegovo intimno zgodbo, povezano s prvim zakonom in tragičnim družinskim dogodkom iz preteklosti.
Kar je v romanu Dežela pozabe najbolj prepričljivo, je način, kako avtor bralca od začetka do konca romana pripravlja na tisto, kar mu daje slutiti že v samem načinu razvijanja zgodbe. Pripovedni lok se tako bralcu pred očmi v obliki spominskih drobcev sestavlja že od prvih strani, pripoved pa kljub temu vztraja v napetosti pričakovanja. Pri branju se tako ponuja misel, da avtorjev cilj pisanja pravzaprav ni razvijanje – četudi izvrstno izpeljane – zgodbe o družinski skrivnosti, ampak družinska skrivnost služi kot ogrodje za razvijanje višje teze: teze o nevarnosti pozabe in odgovornosti do spominjanja. Sam do spominov v zgodbi ne dostopa samo zaradi želje po osebnem zadoščenju, ampak si želi ubesediti tudi univerzalno resničnost. Usoda neke družbe je tako zaznamovana v vsakem kotičku družbene stvarnosti, avtor pa išče številne načine, poti in jezikovno izvirne metafore, s katerimi se želi vtisniti v vsak delček sveta, ki ga opisuje. Na to idejo se navezuje tudi odlomek, ki govori o poimenovanju nekega mesta na severu Rusije, pripovedovalec pa ob tem razmišlja, kakšno vlogo imajo ljudje pri poimenovanju mest, odločitvah, kje jih postaviti, kako usmeriti njihov razvoj in kako jih zaznamujejo. Na splošno se podobna ideja o vplivu človeka na naravo, razvoj zgodovinskih dogodkov in usodo soljudi pojavlja v različnih delih romana, prepričljivo pa delujejo tudi odlomki, ko se avtor poigrava s temami arheoloških najdb – med drugim med opazovanjem za rusko tundro značilnih petroglifov namiguje na vseprisotnost človeka v različnih zgodovinskih obdobjih in tako opominja na življenjsko cikličnost in krogotok pozabljanja, ki se lahko zgodi le na površinski ravni, ohranja pa se skupnost, prežeta s ponotranjenimi arhetipi.
Režim, zaradi katerega je neizrekljivo veliko število ljudi izgubilo življenje ali prestalo mnogo trpljenja, avtor s pomočjo jezikovnega izraza prežema in vpenja v zgradbe, naravo, v stanovanja in mesta, ki danes nosijo drugo ime, vendar si za vselej delijo skupno in eno zgodovino. Gre pravzaprav za tehniko hkratnega iskanja in ohranjanja spomina s pomočjo jezika, zaradi česar Dežela pozabe prinaša tudi številne esejistične in mestoma celo filozofske premisleke; nekakšne zgodbe v zgodbi, ki delujejo kot parabole ali alegorije v malem. Pripovedovalec se zateka tudi k referencam na svetovno literaturo – na primer orientalsko in biblijsko misel – s čimer razširja univerzalnost osrednjega idejnega toka na skupno, torej človeško. Alegoričnost na svoj način dosega tudi lik Dedka Mraka, ki s svojo vseprisotnostjo in posmrtno podobo spominja na vselej prisotna tradicijo in režim, ki se v resnici nikdar ne skrivata povsem v ozadju – z motivom darovanja krvi pa je teza o prenašanju kulturno-zgodovinskega bremena mlajšim generacijam še trdnejša. Lik vseprisotne avtoritete, ki se v določenem trenutku »igra boga« nad umetelno izdelano maketo delovnega taborišča, tako postaja temačen in skozi roman vse bolj zastrašujoč simbol avtoritarnega pritiska.
Pot iskanja resnice je v romanu epopeja jezika, ki se vrača v stanovanja, usode ljudi in mesta, za katera literarni glas v zgodbi pravi, da so si v resnici na las podobna. Gre za branje, ki bralcu nudi vpogled v strahote, ki jih povzročajo igra moči, želja po avtoriteti in ideološka prepričanja, v ozadju le-teh pa so vselej ogrožene usode ljudi. Bralca opominja, da »obstajajo spominske pokrajine, v katere se, pa naj bodo še tako lepe, več ne vračaš – ker bi povzročil trk preteklosti in sedanjosti,« kljub temu pa je pomembno, da spomin na kruta dejanja preteklosti ljudem nudi moč, da ostajajo ljudje.
______________________________________________
Lektoriral: Miha Zemljič
