30. 12. 2021 / Literatura / Recenzija

F. M. Dostojevski: Dnevnik pisatelja

Založba: Beletrina
Leto izida: 2021
Prevod: Borut Kraševec, Urša Zabukovec in Aleksander Skaza

Avtor knjige, o kateri bo govora v pričujoči recenziji, ne potrebuje nikakršne posebne predstavitve, saj je njegovo ime že stalnica v svetovni literaturi najvišjega ranga. Njegovi družbenokritični romani (kot so npr. Bratje Karamazovi, Besi, Zločin in kazen) so pretresljive mojstrovine, ki so meni osebno postavile visoka pričakovanja tudi za knjigo Dnevnik pisatelja. Slednja slovenskemu književnemu prostoru ni nikakršna neznanka, saj gre že za drugi (jubilejni) prevod ob 200-letnici pisateljevega rojstva.

Še preden se ji posvetimo, pa si poglejmo, v kakšnih okoliščinah je sploh nastajala. Rusija F. M. Dostojevskega – tj. Rusija 19. stol. – je še vedno zelo tradicionalna in predindustrijska. Ločnice med družbenimi sloji so bile neprekosljive. Kot pravi Igor Grdina v Beletrininem intervjuju o Dnevniku pisatelja; “zgornji sloj živi mimo množic in jih sploh ne pozna”. Tudi ruska književnost se ni mogla izogniti tej dualnosti oz. razkolu med nižjim in višjim slojem; literatura aristokratskih piscev je bila prežeta s francoskimi izrazi (npr. Tolstoj), medtem ko je literatura piscev iz nižjih slojev ostajala stvarna in konkretna. Prav slednje značilnosti so prisotne tudi pri Dostojevskem, ki skozi svoja dela pravzaprav izraža neke vrste razumevanje, pa tudi ljubezen do nižjih slojev.  Še več, po svoji izkušnji političnega zapornika v Sibiriji (ki je opisana tudi v sami knjigi, kjer avtor poroča o poteku obiska žena dekabristov, ki so se prostovoljno odpovedale vsemu, da bi sledile svojim možem) ugotovi – kot prav tako poudari Grdina – da je pravzaprav “edini ruski pisatelj, ki pozna rusko ljudstvo”. V Dnevniku pisatelja slednjo trditev potrjujejo predvsem kratke zgodbe.

Knjiga je sestavljena iz glasil z istoimenskim naslovom, ki so izhajala v reviji Graždanin (Državljan). Slednja je začela samostojno izhajati leta 1876 in je bila sad izključno pisatelja samega – bil je namreč edini pisec, urednik in založnik. V knjigi se tako nahajajo Dnevniki  iz leta 1873, 1876, 1877 in 1881, ki so predvsem filozofsko obarvani, saj odpirajo številna vprašanja in se naslanjajo na nekatera pisateljeva ideološka prepričanja. Sicer avtor snov svojih Dnevnikov najbolje napove kar sam: “O čem bom govoril? O vsem, kar me bo pretreslo ali pripravilo do tega, da se zamislim” (Dostojevski, Dnevnik pisatelja, str. 194). Poleg tega pa so v knjigi zbrane tudi njegove novele, ki meni osebno kažejo tistega “značilnega” Dostojevskega in poleg racionalne ter kritične dodajo tudi čustveno konotacijo pisateljevemu odnosu do kulture lastne domovine. Novel je devet (Bobek, Miniature, I. Deček z ročico, II. Deček pri Kristusovi jelki, Kmet Marej, Stoletnica, Krotko dekle, Sanje smešnega človeka, Samo laž lahko reši laž), poleg teh pa je kot še zadnji gradnik knjige pridan tudi esej o Puškinu.

Ravno novele so tiste, ki pristno pretresejo in dajejo pravo sporočilno vrednost celotnemu delu, saj skozi težke (na trenutke že kar mračne) zgodbe ljudi iz socialnega roba zevajo tudi pisateljevi spretno vpleteni pomisleki glede ruskega človeka. V tem se odlikuje predvsem filozofska novela Bobek, ki skozi hudomušno pripoved o pogovorih mrtvecev, izpostavlja (tudi danes še kako aktualne) problematične točke oz. kritične pripombe, npr. “ Dandanes humor in lep slog izginjata, namesto duhovitosti imamo zmerljivke.”, ali pa “Ne maram, kadar se ljudje s čisto navadno, osnovno izobrazbo silijo reševati strokovne zadeve. To se pri nas dogaja vse povprek. Civilisti radi presojajo o vojaških in celo feldmaršalskih zadevah, ljudje s tehnično izobrazbo pa imajo največ povedati o filozofiji in politični ekonomiji” (Dostojevski, 13–16) in druge. Pomembna pa je tudi zaključna misel, ki pravzaprav dobro opiše tudi pisateljevo siceršnje stališče pri pisanju: “Pogledal bom v drugih razredih, povsod bom prisluhnil. Ravno za to gre, da je treba povsod prisluhniti, in ne samo na enem koncu, če si hočeš ustvariti predstavo” (Dostojevski, 31). Znano je seveda, kot opozori tudi Grdina v prej omenjenem intervjuju, da je odlika avtorjevega pisanja ravno v tem, da so “vsa stališča pri njem zagovarjana optimalno”.

Poleg Bobka, me je navdušila in ganila tudi novela o Dečku pri Kristusovi božični jelki (gotovo tudi zaradi bližajočega se prazničnega obdobja), ki na izvrsten, krut, a hkrati lep način predstavi vse grenkobe revščine. Šokantne situacije, s katerimi se spopada deček, v času največjega veselja, ko otroci iz aristokratskih slojev v čistih belih oblekah tekajo okoli bogato okrašenih jelk, ko se pri njihovih hišah zbirajo množice pražnje oblečenih mogotcev na eni strani in dečka, ki dogajanje opazuje kot predstavo, ves zaprepaden nad nepoznanim bliščem.

Seveda gre med presunljive favorite prištevati tudi nekoliko lucidno fantastično povest Sanje smešnega človeka, ki skozi sanje čustvenega otopelca na robu samomora predstavi utopično idejo o složni brezrazredni skupnosti, ki je živela v sožitju, sreči in medsebojni ljubezni, dokler se ni vanjo naselil “izvirni greh”: “To je bila Zemlja, ki je še ni oskrunil izvirni greh, na njej so živeli ljudje, ki še niso grešili” (Dostojevski, 148).

Skozi sanje protagonista avtor pravzaprav predstavi svojo lastno vizijo o prvinskem ustroju družbe, preden je bila skvarjena. In še preden bi se lahko pojavile pripombe glede njene resnične vrednosti, skozi glavnega junaka zapiše: “ Jaz se sploh ne morem zelo motiti. To pa zato, ker sem videl Resnico, videl sem jo in vem, da so ljudje lahko lepi in srečni, ne da bi izgubili sposobnost živeti na Zemlji. Nočem in ne morem verjeti, da bi bilo zlo normalno stanje ljudi” (Dostojevski, 157). In ne samo, da predstavi začetno stanje človeštva, še več; predlaga tudi možen izhod iz nastalega položaja, ko pravi: “V enem dnevu, v eni uri bi se vse lahko uredilo! Ljubi drugega kot samega sebe – to je glavno in to je vse, drugega ni treba ničesar: takoj bomo vedeli, kako živeti. A to je pravzaprav le stara resnica, tisočkrat zapisana in prebrana, pa se še vedno ni prijela!“ Zavest življenja je nad življenjem, poznavanje zakonov sreče je več od sreče” – to je tisto, proti čemur se moramo boriti.” (Dostojevski, 158).

Da sklenem, Dnevnik pisatelja vsebuje nekaj ključnih premis, ki prispevajo k poglobljenemu razumevanju miselnega toka Dostojevskega, ter daje vpogled v pisateljevo razumevanje sveta in človeka. Že res, da njegovi zapisi (z izjemo novel, ki so absolutno najkvalitetnejši, pa tudi najbolj dovršen del te knjige) nikakor ne dosegajo nivoja njegovih romanov, saj so pogostokrat stališča dokaj subjektivna, enostranska – a kljub temu, kaj pa je dnevnik drugega kot sad subjekta? Če iščete dnevniške zapiske v najosnovnejšem pomenu besede, to gotovo ni knjiga za vas, prav tako ne sezite po njej, če pričakujete veličino pisateljevih romanov. Absolutno pa sezite po njej, če želite vpogled v briljanten in vsestranski tok misli tega velikana svetovne književnosti, saj vam bo gotovo predstavila nekatere še neznane aspekte in vam ga približala, ne kot pisatelja, ampak kot človeka.

______________________________________________

Lektorirala: Zala Vidic

F. M. Dostojevski: Dnevnik pisatelja (Beletrina, 2021)