Evald Flisar: Tam me boš našel
Od izida kultnega romana Evalda flisarja Čarovnikov vajenec je minilo že trideset let, a pisateljev ustvarjalni navdih še ni presahnil. Njegov zadnji roman, Tam me boš našel, se je uvrstil med prvo deseterico v boju za najbolj prestižno slovensko literarno nagrado Kresnik, vendar knjiga te slave nazadnje ni požela.
Tam me boš našel govori o zdravniku srednjih let, ki se zaplete s svojo pacientko, za katero je že na začetku jasno, da je čustveno neuravnovešena, vendar v dr. Plečniku vzbudi najstniško strast, ki je v njegovem zakonu že zdavnaj ni več – oziroma lahko upravičeno sklepamo, da je niti nikoli ni bilo. Vse te klišejskosti pa se hkrati ne skladajo s podobo zdravnika, ki nam ga avtor romana na začetku predstavi – na meji genialnega diagnostika in visoko izobraženega moškega, ki se zaveda svojega položaja tako v službi kakor v družbi.
Da bi se trivialnost v romanu še bolj stopnjevala, smo ob poglabljanju odnosa med dr. Plečnikom in Nataljo izpostavljeni klišejskim vzdevkom, ki jih izbirata drug za drugega in ki bralcu poženejo mravljince po hrbtu, vendar ne zaradi čednosti, temveč zaradi pretirane osladnosti. Tako so premnogi »dragi«, »najdražji«, »ljubezen moja« prav zasenčeni ob poplavi »ljubkov bubkov«, »medvedokov« in »pingvinovkov«, celo »žabkoni« niso izzvzeti. Da je mera polna, nam je odnos predstavljen tudi skozi natančne opise spolnih aktov in prizore, v katerih Plečnik opazuje, kako Natalja spolno občuje z moškimi, ki sta jih sama izbrala prek oglasov v revijah za odrasle. A ravno takšne prakse ju privedejo do preobrata v njunem odnosu.
Zaradi ločitve njunih poti se Natalja odpravi v Afganistan, kamor ji čez 15 let, v želji po tem, da bi ponovno našel svojo edino pravo ljubezen, sledi tudi že ostareli dr. Plečnik. Odisejada dr. Plečnika po Afganistanu pa se iz trivialnega lova za izgubljeno ljubeznijo prelevi v motiv, dobro poznan iz Flisarjeve proze: iskanje višjega smisla življenja.
Ne moremo si pomagati, da ne bi v romanu Tam me boš našel videli močnega odmeva, če ne že skoraj zrcaljenja trideset let starejšega romana Čarovnikov vajenec. Kljub temu da sta knjigi samoviti celoti, se je resnično težko izogniti povezavam. Najmočnejša je ravno med protagonistoma Egonom in dr. Plečnikom, ki se podata v oddaljene deleže sveta iskat višji smisel življenja. Malce obrnjene, a vseeno nezgrešljive podobnosti pa najdemo pri njunih duhovnih vodnikih. Medtem ko je Egon mladenič in dr. Plečnik ostareli zdravnik, je v Čarovnikovem vajencu Jogananda starec, v obravnavanem romanu pa je duhovni vodnik Kušal Kan mladenič. Čeprav gre pri obeh romanih v osnovi za hrepenenje in iskanje nečesa višjega, lahko v romanu Tam me boš našel hrepenenje dr. Plečnika označimo kot veliko bolj kompleksno, saj je odrezal vse stike z domovino oziroma zapustil vse znance in ljudi, ki so ga poznali, ne da bi povedal, kam gre, saj bi moral tako pojasnjevati svoje odločitve in pretekla dejanja, česar pa ni želel.
Ob vseh Flisarjevih spiritualnih idejah in filozofskih dognanjih, ki so mnogokrat resnično poglobljena in zadanejo bistvo, se kljub temu ne moremo znebiti občutka, da smo vse te ideje že nekje slišali, prebrali tu in tam, morebiti celo na slavnih plakatih »Keep calm« ali zgolj na motivacijskih postrih v stilu »Življenje je tvoje«.
Če smo bili na začetku knjige kljub vsej klišejskosti do potankosti seznanjeni z liki, ki so se pojavili, pa četudi so to bili postranski liki, npr. Plečnikova žena, prijatelj psihiater, vse to spoznavanje v drugem delu popolnoma izpuhti. V Afganistanu naš protagonist sreča kar nekaj zanimivih likov, vendar o njih ne izvemo ničesar drugega od tega, kar oni povedo dr. Plečniku ali kar slednji razbere z njihovega obraza, pa četudi gre za popolnoma napačno interpretacijo sogovornikove mimike.
Nominacija za Kresnika je bila sicer precej na mestu, saj knjiga predstavlja zelo prijetno čtivo na oddihu na morju, ne moremo pa je šteti med literarne vrhunce. Roman vse preveč sledi vzorcu Čarovnikovega vajenca in ga v končnem spoznanju tudi posnema, tako da ne gre za biserni izbor Flisarjevega opusa, lahko pa delo nedvomno priporočimo prijateljem kot ustrezno dopustniško čtivo, ki ne bo ravno ubilo možganskih celic, ne bo pa jih niti spravilo v pretiran miselni tok.
