Esej na Slovenskem (Prepišno uredništvo)
Je bil Kristus dober esejist ali kaj sploh je esej, smo se v sredo, 22. 4. 2015, v prostorih LUD Literatura spraševali v pogovoru z Matejem Bogatejem, Luko Novakom in Milanom Deklevo. Prvotni vtis je kazal pričakovanje klasičnega diskurza o eseju med prej omenjenimi akterji, vendar je maloštevilna, a toliko bolj prijetna publika kaj hitro ugotovila, da temu ne bo tako. Sproščeno vzdušje je v hipu izbrisalo ločnico med gledalcem in govornikom, med odrom za nastopajoče in publiko, odpadla pa je tudi pričakovana struktura vprašanje – odgovor nastopajočih – replika – vprašanje poslušalcev. Kljub tako odprti atmosferi in bolj klepetu kot vodenemu pogovoru pa ne smemo sklepati, da o temi ni bilo povedanega nič konkretnega. Ravno nasprotno, sproščeno vzdušje je prispevalo k veliko bolj konstruktivni debati o eseju, kajti možnost takojšnje replike na podano izjavo je ohranjalo temo bolj konsistentno, pogovor pa bolj dinamičen.
Kot se za začetek vsakega pogovora spodobi, se je otvoritveno vprašanje glasilo, kaj je esej. Na to vprašanje je prvi podal odgovor Matej Bogataj in sicer s kratko definicijo eseja v literarni teoriji, vendar je to idejo razvijal naprej, temo pa pričel problematizirati, saj po njegovem mnenju teorija ni sposobna dohajati sodobnosti. To tezo je podkrepil s primerom kolumn, o katerih sta kasneje bolj podrobno spregovorila tudi Novak in Dekleva. Slednji je o eseju govoril iz lastnih izkušenj, kot pesnik in novinar. O eseju je dejal, da je to zanj predvsem vrsta meditacije in meditativnega razmišljanja, med katerim lahko na dolgo zapisuje razmišljanja in ideje, ki bodo kasneje transformirane v verze. Čisto v nasprotno smer kot Dekleva in Bogataj pa je svoj tok misli o eseju uperil Luka Novak, ki ni izhajal primarno iz eseja kot literarne zvrsti, temveč je v svojem razmišljanju stopil korak nazaj in diskutiral o esejističnem načinu razmišljanja.
Mnogo humorističnih prispodob, esejistični tviti, razločevanje med komformističnim in aktualističnim tipom kolumn ter vračanje govorcev v preteklost, v njihova študijska leta in k začetkom karier, je obdržalo pogovor na nivoju klepeta ob kavi, kar je še pripomoglo k izmenjavi mnenj, idej in znanj o eseju na Slovenskem in širše. Za salve smeha pa so nastopajoči poskrbeli s prav žižkovskimi primeri in vprašanji, na katera so poskušali odgovarjati, a zaradi narave eseja, ki zastavljenih idej naj ne bi razrešil, temveč zgolj problematiziral, do zaključkov niso prišli.
