Esad Babačić: Veš, mašina, svoj dolg
Založba: Cankarjeva založba Leto izida: 2020
V poplavi literarnih nagrad, ki se zadnje čase množijo pri nas, se je včasih težko znajti, da človek pri tem spregleda tudi kakšno, ki si ne zasluži spregleda, kot je recimo Rožančeva. Ta je ne le ena starejših, temveč tudi ena bolj plemenitih, nagrajuje namreč pri nas pogosto prezrto literarno zvrst, esejistiko. Njen letošnji prejemnik, pesnik Esad Babačić, si jo je prislužil s svojim esejističnim prvencem Veš, mašina, svoj dolg.
Zgodovina nas uči, da kadar pesniki posežejo na področje proze, je rezultat težko predvideti. Če na primer – s stoletno distanco – danes vzamemo v roke Aškerčeve potopise (Dva izleta na Rusko, Izlet v Carigrad), se nam zdi, da je bilo pero velikega pesnika enostavno preveč nestrpno in silovito, da bi se počutilo domače tudi v daljši, prozni formi, ki vendar terja bolj umirjen pristop. Po drugi strani pa je eno večjih del svetovne književnosti 20. stoletja, lirično-epski roman Doktor Živago, delo pesnika Borisa Pasternaka, ki je moral za njegovo dokončanje žrtvovati tako svojo pesniško kariero kot tudi svoj družbeni status v umetnosti nenaklonjeni sovjetski Rusiji. Ne glede na to se zdi, da je morda prav esejistika tisto področje proze, na katerem se pesniki najbolje znajdejo, prim. samo literarno-kritiško delo T. S. Eliota, pri nas pa obsežen esejistični opus Aleša Debeljaka.
Kam v tem spektru naj torej umestimo nagrajeno delo Esada Babačića? Verjetno nekam vmes.
Dvaintrideset črtic, ki se ponekod berejo bolj kot dnevniški zapisi ali športne kolumne kot pa pravi eseji in se brez težave preberejo v enem samem zamahu, tako po obravnavani tematiki kot po spretnosti pisanja ves čas izrazito nihajo med upoštevanja vrednim in precej trivialnim. Tam, kjer se Babačić že tretjič ali četrtič ukvarja s športnimi izidi neke košarkarske ali teniške partije, se bo zahtevnejši bralec verjetno le popraskal po glavi, češ kaj to počne v knjigi esejev, ko pa bi bila tovrstna snov bolje obdelana v kaki kolumni. Podobno lahko rečemo tudi za nekatere od obravnavanih tem, za katere se zdi, da jih je avtor izbral zgolj na podlagi tega, ker so bile v času nastajanja (kot kaže, kako leto dni nazaj) aktualna tema pogovora v naši kulturni srenji, na primer literatura Petra Handkeja ali pa družbena teorija Hannah Arendt (njegova interpretacija najbolj znane teorije te izjemne filozofinje pa milo rečeno – banalna; H. Arendt tako nikjer ne zaključi, da »Eichmann ni bil kriv, ker ni razmišljal«!). Pa tudi prepogosto citiranje (lahko bi rekli že kar: name-dropping) slovenskemu bralcu znanih imen in – še huje – samega sebe (stavki v smislu »kot sem nekoč že zapisal …«) postane z branjem postopoma moteče.
Zbirka je najmočnejša tam, kjer avtor ne čuti potrebe biti všečen, denimo tam, kjer deli z bralcem kako intimno refleksijo: ambivalenten odnos do očeta-proletarca ali spomin na izgubljene tovariše, kjer pride tudi avtorjeva izrazna moč najbolj do veljave (»Samomorilec nam zapusti statistiko, nelagodje in slabo vest, vse ostalo vzame s seboj.«) – ali pa kako majhno življenjsko veselje, recimo občutek, ko zapade prvi sneg, ali nostalgijo po železniških postajah v starih časih, ko so bile te vredne obiska, tudi če nisi čakal na vlak.
Nasploh se zdi Babačićevo pisanje z vso svojo pankersko poezijo, ljubljansko meglo (ki se obiskovalcem še vedno zdi enako nemogoča, avtor pa nam zagotavlja, da tudi ta ni več »taka, kot je bila«) in košarkarskimi igrišči, na katera so ljubiteljski igralci stopali enakopravno s profesionalci, ena velika apoteoza osemdesetih let prejšnjega stoletja. Tistega edinstvenega časa pri nas med koncem trde diktature partije in pred začetkom trde diktature kapitala. Tistega časa, kot pravi avtor, ko so še obstajali naivneži, ljudje brez ambicij, ljudje, ki se še niso spoznali »na vse«, kot se »spoznajo« ljudje danes. V tej elegiji za svojo mladostjo se zdi Babačićeva proza najbolj iskrena in prepričljiva, čeprav ne moremo mimo občutka, da je v tem početju nekaj rahlo obupanega (»Tako mi ne preostane drugega, kot da se vračam v čase, ko so po našem mestu brez turistov hodili mladeniči iz prihodnosti.«) in tudi ciničnega, sploh s strani generacije, ki je čas družbene tranzicije zelo dobro izkoristila, generaciji, rojeni v istem času, torej generaciji svojih otrok, pa pustila bore malo tega, kar je tedanji čas (za razliko od sedanjega) vendarle napravilo prijetnega.
Zato je po svoje simptomatično, da se zbirka tudi zaključi ne s kakim upom na obuditev vsaj nekaterih vrednot tistega časa, recimo kolektivnega duha pri urejanju skupnih zadev (take ljudi odpiše kot oportunistično »klaso optimistov«), temveč raje s polaganjem upov v enega samega posameznika (v konkretnem primeru: našega mladega košarkarja v NBA), ki se je dvignil nad ostale, pobral materialno korist, vsem drugim pa pustil le to, da ga smejo od daleč občudovati in se v soju njegove slave tudi sami za trenutek malo bolje počutiti. Vse to nas s precej nelagodja v grlu že spominja na podoben scenarij, ki se vzporedno odvija tudi na področju politike. Kakšna ironija, da je prav »uporniška« pank-generacija, rojena v 60. in začetku 70. let prejšnjega stoletja, tista, ki je v zrelih letih tako navdušeno sprejela konformizem na vseh področjih družbenega življenja, od športa do umetnosti, z zaostrovanjem družbenih razmer pa se oklepa nove avtoritarne politike, ki čedalje hitreje prihaja tudi k nam.
Ne bi bilo slabo, če bi se kdo od teh »mladeničev iz prihodnosti«, ki nas zdaj po vsej sili »vračajo« nazaj – pa ne v čas pred tridesetimi leti, temveč še precej dlje nazaj – nad tem resno zamislil, pa naj bo to v obliki eseja, publicistike ali samo športne kolumne … preden bomo morali nekoč tudi o sedanjem času pisati z nostalgijo, ki bo obenem nevzdržno cinična in obupno iskrena.
