Éric Vuillard: Dnevni red
Založba: Beletrina (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)
Leto izida: 2019
Prevod: Jaroslav Skrušný
Nacizem. Fašizem. Besedi, ki vnašata strah, ki ledeni kri v žilah. Pisatelj nas že takoj, s prvim stavkom, pripravi na nekaj mrzlega, hladnega, na mrtvo naravo, sivino, ki je v svoji hladnosti zlovešča. »Sonce je mrzla zvezda.« Bliža se fašizem, tukaj je, ali ga znamo prepoznati? Tako kot se sedaj sprašujemo za nazaj – ali je katera izmed štiriindvajsetih figur, ki so se mrzlega 20. februarja 1933 prišle poklonit kanclerju, bodočemu Führerju, mu obljubiti podporo na bližajočih se volitvah in ga podpreti z zajetnimi vsotami denarja, ali je kdo izmed njih, mogočnih poslovnežev, industrialcev in bogatih lastnikov podjetij vedel, kakšni temni oblaki se zgrinjajo nad njihovo državo in celotno Evropo? Ali pa jim ni bilo mar za to, za ljudi, sorojake, delavce, ker jih je zanimal le njihov denar in kapital. Kot izkušeni podjetniki in bančniki so vedeli, da bodo njihovi mogočni koncerni preživeli vse, tudi vojno in hudo morijo. In se niso zmotili – tukaj so, med nami: Opel, Siemens, BASF, Bayer, Telefunken …
Dnevni red je roman, za katerega je Éric Vuillard leta 2017 prejel prestižno francosko literarno nagrado Goncourt. Opisuje predvečer nacizma, pa vendar ne gre za zgodovinski roman v pravem pomenu besede – zgodovinske dogodke nam osvetli z manj znanimi podatki, zgodovinskim osebam pa daje osebno, intimno noto. Eden takšnih manj znanih dogodkov je okvara nemških tankov panzerjev ob priključitvi Avstrije Tretjemu rajhu marca leta 1938. Dan, ki bi moral biti dan zmagoslavja, se je sprevrgel v klavrno predstavo, saj so morali tanke pripeljati na Dunaj na tovornih vlakih. Kakšna sramota za mogočni Tretji rajh! Če ne bi bilo tragično, bi bilo komično. Pa vendarle – avstrijsko veselje ob priključitvi k Rajhu in prihodu Hitlerja zaradi tega pripetljaja ni bilo nič manjše. Pravo nasprotje temu je angleški odnos, ravnodušen, celo nekakšen prezir, ki ga lepo ponazarja zasebni obisk Lorda Halifaxa v Nemčiji na povabilo Göringa, tvorca Gestapa. Dan preživita sproščeno, v lovu, druženju, pogovorih, pa vendar se zdi, kot da Lord Halifax ne ve, v čigavi družbi je. To je ta vzvišenost angleškega aristokrata, ki ob prvem srečanju s Hitlerjem meni, da gre za lakaja, služabnika, ki mu je prišel pomagat pri izstopu iz avta. Morda sta tudi ta vzvišenost in zaničevalni odnos delno odgovorna za širjenje fašizma, ker zaradi svoje prevzetnosti niso mogli pravočasno prepoznati katastrofe, ki jo ta prinaša. Ali pa prikrivanje oblasti o tisoč sedemsto samomorih, ki so se zgodili v prvem tednu po anšlusu? So bili ti ljudje med redkimi, ki so naslutili bližajočo se morijo in so hoteli na to opozoriti s svojim življenjem? Srhljivo je prebrati, da avstrijska firma ni hotela dobavljati plina Judom, ker so se najraje ubijali s plinom, za sabo pa so puščali neplačane račune za porabo – pisatelj se sprašuje, ali je bilo to res ali pa je šlo za strahotno šalo, črni humor? Bralec dobi na koncu knjige kanček zadoščenja ob sliki starega Kruppa, kralja jekla, ki se mu, že pomračenega uma, na družinski večerji prikažejo liki prisilnih delavcev, tisoče taboriščnikov, ki so jih leta in leta pošiljali na delo v tovarno. Leta 1943 jih je prišlo šeststo, leto kasneje le še dvajset.
Roman Dnevni red je kratka pripoved, obsega le nekaj več kot sto strani, vendar je njegova tematika zelo močna in težka. V današnjem času, ob ponovnem pojavu in vzponu fašizma, nas pričujoča knjiga opozarja na to, kako se lahko spregledajo nevarni družbeni pojavi, čeprav se dogajajo tukaj in zdaj. Ilustracija na naslovnici je več kot zgovorna, jasno nam pokaže odnos kapitala in nacizma, servilnost prvih do oblasti, vse v cilju lastnih interesov in interesov kapitala, ne glede na morebitne človeške žrtve. Naslov knjige se, kot je povedal Vuillard v pogovoru na festivalu Fabula, lahko interpretira na več načinov. Naslov je lahko tisti trenutek, ko se stvari izjasnijo, je kratek način za podajanje sporočila. Govori o tem, kar se dogaja zdaj in kaj se bo dogajalo kmalu. Govori o zgodovini in našem odnosu do preteklosti. Dnevni red je lahko tudi nekaj hladnega, neosebnega in formalnega.
Éric Vuillard je prejšnji teden v sklopu festivala Fabula nastopil v Cankarjevem domu, dogodka, ki ga je vodila Agata Tomažič, pa se je udeležil tudi prevajalec Jaroslav Skrušný. Skrušný je o samem romanu v sklepni besedi na koncu pripovedi zapisal, da gre za besedilo, ki je »strukturirano na prav poseben, leposlovno umetelen način«, ter da gre za »leposlovno besedilo par excellence«. Pripoved, ki je zasluženo prejela to prestižno francosko nagrado in katero bi razumel vsak, ne glede na to, ali ga zgodovina zanima ali ne. Pripoved, ki ne bo nikogar pustila indiferentnega.
