Enisa Hušić: Ig(rale)c [idila]
Odkar je vas Fužine nazadnje obiskal tujec, je minilo več žetve, otav in ostalih kolobarjenj. Ime mu je bilo Dino in s sabo je pripeljal še več tujcev, ti tujci pa so s seboj prinesli kamere, barve za obraz in »mikrorofone«, kot se je temu reklo med vaščani. Prispeli so z zelenim vozom, ki ga je vleklo več konj, kot jih je premogla celotna (in sosednja) vas skupaj.
Izvedelo se je, da želijo tujci posneti film o enem izmed vaščanov, zato so se ti v množicah predstavljali tujcem in jim pripovedovali svoje življenjske zgodbe. »Oglejte si mojega bika, premaga lahko katerega koli v okolici!« »Sama sem sešila vse zavese pri hiši!« »Moj sin hodi v šolo v mesto. Mogoče ga poznate?«
Med najbolj zanimivimi je bil Rale. Njegova zgodba je bila tako zanimiva, da se je Dino z ekipo odločil, da bo posnel le nadaljevanje njegovega življenja, več kot dve desetletji v prihodnosti, da bi v veliko mesto prinesel zgodbo človeka, ki ga čaka le še tisto, kar je že doživel.
V naslednjih dneh je vas preplavilo vsesplošno veselje, saj se je pričelo snemanje. Pod razvalinami Fužinskega gradu so posneli striženje ovac, kar je bila Ralejeva dnevna zadolžitev. Dnevna zadolžitev vseh šestdesetih let njegovega življenja. Včasih jih je pristrigel preveč, včasih premalo. Toda vsakič je svoje delo opravil.
Enisi Hušić je v drugem krogu Koridorjevega tekmovanja Kosajte se s Kosom pripadla naloga, da na podlagi odlomka (minutaža: med 5:30 in 9:40) iz dokumentarnega filma Petra Bizjaka Diego Menendes: The Early Years (https://www.youtube.com/watch?v=nnXLpPl014c) spiše idilo, s katero je prepričala žirijo v sestavi Sama Petančiča, Petra Bizjaka in Lare Paukovič ter si prislužila uvrstitev v majski finale. Območje idile so po Literarni teoriji Janka Kosa prizori, podobe in ideje miroljubnega, naivno srečnega življenja na podeželju, med pastirji, kmeti in vaščani, včasih tudi z malimi ljudmi večjih mest. Formalno so idile zelo raznovrstne.
Opomba: tekst je nastal v tridesetih minutah.
Foto: Živa Kočevar
