Emily Dickinson: Ta svet ni konec
Emily Dickinson je močan pesniški glas, ki v duhu svojega (devetnajstega) stoletja raziskuje odstop od okvirov form, ki se je odrekel strogim metričnim okovom v imenu vsebine in lastnega notranjega ritma, ki si je upal spregovoriti o dvomih, tudi v na videz pobožnih, celo bogoslužnih, ceremonialnih pesmih podvomiti v obstoj in obliko božjega. Ta glas želi posluh, ne poslušnosti.
Poezija Emily Dickinson je od mojega glasu zahtevala branje na glas – kajti ne le, da so njene besede ustom prijetne kakor igra in zaradi svoje kontroverznosti in paradoksalnosti samim sebi in umu v nenehen izziv in uganko, marveč iz podzavesti prestavijo v zavest čar podrobnosti. Kako jezik in glasilke poslušno sledijo vsaki črti, veliki začetnici ali ločilu, ubogajo zvoke, ne da bi vedeli, kako jih ubogati in kako zvenijo. Opominjajo nas na vseprisotnost jezika, na njegovo natančnost, pa tudi moč, na sposobnost sinestezije, na raznorodnost čutov. Vsaka črta na papirju je akustična.
Poleg več kot stotih pesmi zbirka zajema tudi kar nekaj pisem, ki jih je Emily Dickinson vrsto let pošiljala svojemu prijatelju in mentorju, književniku in uredniku Thomasu Wentworthu Higginsonu, in so najpomembnejši in najkoherentnejši del njene korespondence. V njih z očarljivo odkritostjo in presenetljivo, drzno, a šarmantno iskrenostjo pripoveduje o sebi, o svoji poeziji, Higginson sam pa spregovori o njenem pisanju in slogu ter o svojem trudu pri usmerjanju Dickinsonove k pravilom in tradiciji … ter obupavanju nad slednjim. Emily Dickinson v svojih pismih podira meje med poezijo in prozo, ob tem pa se poraja vprašanje, ali je pismo lahko pesem, na katerega istočasno podaja odločno pritrdilen odgovor.
Omeniti velja tudi virtuoznost prevodov Nade Grošelj, kajti nekaj tako dokončno nedokončanega kot je poezija Dickinsonove, dobi v njenih rokah povsem novo zvočnost, h kateri pripomorejo tudi sledi onomatopoije in celo besedne igre v nekaterih izmed pesmi, ki jih prevajalka deloma prenese iz angleščine, deloma pa jih ustvari sama. V svojih prevodih se, tako kot avtorica, igra z jezikom, si ga podreja in tako naturalizira stik med jezikoma in prevod sam.
V jeziku Emily Dickinson, sploh v izvirniku, nedvomno je neka teža, ideja, zgodovinskemu obdobju »primerna« jezikovna visokost, a hkrati lahkotnost sloga in ritma ter metrike, navidez tudi vsebine. Njene jambske, trohejske, daktilske, ljudske ritme (pogosto je uporabljala baladno kitico ali common measure, pri kateri se v štirivrstičnih kiticah izmenjavajo jambski osmerci in rimani jambski šesterci) neredko oblikujejo približne rime in asonance, svojstvena je tudi njena uporaba predlogov in prilastkov. Mestoma uporablja latinsko izrazje in latinski besedni red, sočasno pa preproste, vsakdanje besede v nenavadnih razmerjih ustvarjajo učinek visoke literariziranosti jezika. Pesnica že znotraj besednih zvez raziskuje predvsem odnos med življenjem in smrtjo, stopi skozi njuna stičišča, presečišča in ju na novo spozna. Z močjo posameznika izzove moč bogov.
Zanimiv je tudi njen odnos do vida (in uvida) kot neke vrste izraza življenjske moči, svojevrsten preplet in povezava med jazom in očesom (»I« ter »eye«). Pesem, ki se v prevodu začne z »Ob smrti – sem zaslišala / brenčanje iz Tišine«, se na primer izlije v očarljivi »stemné se Okna – in nato / uzrem samo slepoto« (I could not see to see), s čimer asociira pomanjkanje vida s smrtjo samo. Ko se brenčanje (brenčanje muhe, kot vemo iz izvirnika in iz nadaljevanja pesmi) postavi med subjekt in svetlobo, je to, preprosto, smrt. Prav v tej pesmi se (predvsem v izvirniku) pokaže tudi vloga jezika – rime so nepopolne, približne (težko jim sploh rečemo rime), le v zadnjih dveh verzih, ko nastopi smrt, Emily ponudi nekakšno zaključno pomiritev, s pravo rimo. Poleg tega vid uporablja kot sredstvo za prisvajanje – kar vidim, je moje. S tem povzdigne posameznika, ki ne potrebuje več večnega božjega pogleda, ki bi stvari s svojim oblastnim pogledom vzdrževal v obstoju.
Skozi zbirko lahko sledimo prevešanju tona iz sentimentalnosti v duhovitost, prodornost ter drsenju v pesimizem, v zavedanje smrti in smrtnosti. Motiv smrti, vključno z lastno smrtjo, je v pesmih in pismih Emily Dickinson zelo pogost. Čeprav nekateri menijo, da je njena preokupacija s smrtjo morbidna, njena miselnost ni bila nenavadna za čas in kraj, kjer je bila religiozna imaginacija osredotočena na to, da so bili ljudje pripravljeni na smrt, saj so zaradi bolezni in nesreče umrli prej in lažje kot danes, njena obravnava tega pogosto bolečega predmeta pa je občutljiva in domiselna. V pesmi, ki v tej zbirki nosi številko 35, zapiše: »Le Ptiček se bo čudil – / le Vetrc vzdihoval – / smrt takim kakor tebi / je lahka, Vrtnička!« Okoli leta 1864, šest let pozneje, v pesmi s številko 816 besedo smrt uporablja z drugačnim tonom: »Udarec Smrti da Življenje Komu, / ki, dokler ne umre, ne zaživi – / in ko bi dalje žível, bi umrl, / a smrt prinese mu Življenjskih Sil.« Njen odnos do smrti je bil vse bolj polreligiozen, strahospoštjiv, pričakujoč, a ne predan … Smrt je verjetno glavni predmet poezije Emily Dickinson, vendar vedno v prepletu s številnimi drugimi povezanimi motivi in temami, kot sta na primer nesmrtnost in vera, čeprav je pogosto pisala o religiji, ne da bi omenila smrt. Njene pesmi, ki se osredotočajo na smrt in religijo, lahko razdelimo na štiri kategorije: tiste, ki obravnavajo smrt kot možno izumrtje, tiste, ki dramatizirajo vprašanje, ali duša preživi smrt, tiste, ki trdno verujejo v nesmrtnost, in tiste, ki neposredno skrbijo za božjo skrb v življenju ljudi in usode.
Emily Dickinson spregovori o konvencionalnih temah z nekonvencionalnim, kdaj pa kdaj celo nasilnim tonom, s čistostjo, predanostjo in iskrenostjo, igrivo upogne meje jezika in si ga podredi, hkrati pa v svojih pesmih pušča prostor za intimo.
Kajti ta svet ni konec, ta svet ni konec vsega.
