4. decembra, 2019 / Literatura / Recenzija

Elif Shafak: Tri Evine hčere

Založba: Sanje
Leto izida: 2019
Prevod: Maja Ropret

Elif Shafak je turška pisateljica, ki se pogosto ukvarja s perečimi vprašanji sodobnega islama: meje med konservativizmom in liberalnostjo, vpliv islamskega terorizma na celotno podobo religije, odnos Turčije do Evrope, kakor si jo v raznolikih podobah predstavljajo Evropejci, ženska svoboda znotraj (in izven) islama … Shafak vpleta žarišče vsakega vprašanja v ganljive človeške zgodbe, katerih cilj je prikazati univerzalnost teh vprašanj, tudi izven mej muslimanskega sveta. Tako gre na primer v romanu Tri Evine hčere glavna junakinja Peri iz Istanbula študirat v Oxford in se tam sooča sama s sabo in svojim globokim agnosticizmom ter previdnostjo glede lastne podobe, in sicer ne svoje podobe kot muslimanke v zahodni Evropi, ampak svoje splošne religiozne identitete: Kdo sem jaz pred Bogom? Že na prvih straneh romana Peri razmišlja o Bogu takole: »Če je sploh komu povzročila muke, je bil to Bog, in Bog, čeprav se hitro vznevolji in je pregovorno muhast, ni nikoli prizadet. Prizadejati bolečino in biti prizadet, to je človeška lastnost.«

Roman je zgrajen iz dveh časovnih ravni Perinega življenja: njenega odraščanja od zgodnjega otroštva do študijskih letih in njene (ženske) zrelosti, ki jo že na začetku romana povzame v nekoliko ciničnih besedah: »Dobra žena, dobra mati, dobra gospodinja, dobra državljanka, dobra sodobna muslimanka, prav zares.« Časovni ravni se prepletata, ampak je njena zrelost uporabljena kot okvirna zgodba, saj se roman začne tako, da odraslo Peri oropa in skoraj posili neznanec, kar ona sprejme ležerno, kot da se ni zgodilo nič posebnega, kar je prvo znamenje, da nekaj v romanu ne štima in da, kljub pisateljičinim tankočutnim besedam, nekaj bistvenega manjka ‒ morda nek močan, ganljiv, odtujitveni učinek, na katerega Shafak vsekakor cilja. Roman se tudi zaključi z nasilnim, mogoče celo terorističnim, dejanjem, vendar je konec odprt, kar zopet ne deluje tako močno, kljub temu da je poanta odprtega konca jasna ‒ ni kirurško natančnih odgovorov, niti na najradikalnejša vprašanja ne.

Čeprav je vsega spoštovanja vredno vsakršno ukvarjanje s temami sodobnega islama, saj je to navsezadnje kontroverzna tematika, ki si še kako zasluži našo pozornost, je roman precej pomanjkljiv z vidika svoje strukture. Shafak včasih veliko pozornosti posveča stranskim osebam, in ne v obliki včasih dobrodošlih digresij, temveč na način, da roman stagnira in zato spodrsne v na več straneh razširjene dialoge med glavno junakinjo in neizpodbitno nepomembnimi liki, ki se na videz dotikajo bolečih vprašanj Perine identitete, a se hitro pokaže, da nimajo dejanskega vpliva na razvoj zgodbe. To, da obstajajo znotraj romana veliko očitnejše nedoslednosti, ko Shafak na primer začne motiv Perine menstruacije, zaradi katere se junakinja počuti, kot da s tem ogroža zdravje svojega očeta (ta zanimiv motiv ni nadaljnje razložen, čeprav je obetaven), potlej pa pisateljica pozabi na Perino menstruacijo in ta ni več omenjena.

Recenzirati slogovne zmožnosti Shafak je nekoliko bolj zahtevno, saj se pisateljica zna pošaliti nad resnimi temami, ampak po drugi strani hitro pade v past patetike. Na primer, sledeče besede so dokaj zabavne: »Če bi bili okusi žvečilcev politični režimi, se ji je vedno zdelo, da bi bil mentol fašizem ‒ nekaj totalitarnega, sterilnega, strogega« (čeprav vsebinsko ne prispevajo h končnemu učinku romana), medtem ko je naslednji citat izpod peresa Peri kot otroka že rahlo klišejski in pretirano ganljiv: »Mogoče pa ne bom sestavila ničesar. Bog je komplet legokock.« Res je, Perini zapiski v svoj dnevnik o Bogu so simpatični, ampak v svojem bistvu tudi nekoliko prazni in površinski. A če bi bil takšen slog omejen le na otroški dnevnik, bi bilo to nekako upravičeno, vendar se Shafak zanaša na podoben slog tudi v drugačnih vsebinskih okoljih: »V delu možganov, kjer se ohranjajo spomini, je imela skrinjico ‒ glasbeno skrinjico z napol oluščenim premazom, ki je igrala ganljivo znano melodijo.«

Naj ponovim, ukvarjanje s tematiko sodovnega islama je častivredno in pomembno v današnjem času, a je tudi tako pomembno biti slogovno in strukturalno učinkovit pri pisanju romana, saj lahko, da bo končno (pozitivno, inkluzivno, liberalno, svobodomiselno) sporočilo preslišano zaradi estetskih pomanjkljivosti. A je vseeno težko ne pohvaliti romana glede njegove tankočutne obravnave objektivno težkih vprašanj, saj pisateljica ne ponuja končnih odgovorov na dvome vernikov in nevernikov, Shafak le poudarja neskončno zapletenost in paradoksalnost religije in, kar je najpomembnejše, pokaže vse prednosti ukvarjanja s temi vprašanji, saj samo natančnost in študiozna obravnava kontroverznih motivov današnjice lahko rodita sadeže spoznanja. V zaključku navajam enega izmed najodličnejših delov romana:

»Vnesimo poezijo v filozofijo in filozofijo naravnost v naš vsakdan. Problem sveta je danes ta, da so odgovori vredni več od vprašanj. Ko pa bi vprašanja morala biti toliko pomembnejša! Lahko bi rekel, da hočem vnesti hudiča v Boga in Boga v hudiča. […] Združili bomo nezdružljive ideje, ustvarili nepričakovane kombinacije ljudi. Zamislite si, da se islamofob zagleda v muslimanko … ali antisemit spoprijatelji z Judom … In tako naprej, dokler ne bomo doumeli, kaj pravzaprav so te kategorije: plod naše domišljije. Obrazi, ki jih vidimo v ogledalu, niso zares naši. Samo odsevi so. Svoj pravi jaz lahko najdemo samo v obrazih Drugega.«