Elif Shafak: Otok pogrešanih dreves
Založba: Sanje Prevod: Maja Ropret Leto izida: 2023
Elif Shafak velja za enega od najodmevnejših glasov sodobne literature. Svojo pot do uspeha je tlakovala z delom Štirideset pravil ljubezni, ki mu je nato sledilo še osemnajst drugih del. V vseh tematizira bivanjsko situacijo slehernika, ovito v ljubezenske, politične in socialne razprtije, ki jo umešča v zgodovinski kontekst, opremljen s šokantnimi, nemalokrat tabuiziranimi podatki, zaradi česar Shafak deluje tudi kot aktivistka.
Tudi Otok pogrešanih dreves pri tem ni izjema: na ozadju boja proti specizmu – ki ga skuša odpraviti z uvedbo »drevesne pripovedovalke« fige – avtorica slika krvavo zgodovino Cipra, ki svojim prebivalcem z letnico 1974 še vedno vzbuja nelagodje. Priznam, da z megalomanskostjo in katastrofičnostjo dogodkov, ki so se zvrstili v času medetničnega boja ciprskih Turkov in Grkov, sama nisem bila seznanjena. Na to pa ne nazadnje opozarja tudi ena od romanesknih junakinj, Ada: »’Povej mi, se v šoli učite o Cipru?’ ‘Niti ne.’ ‘Se mi je zdelo. Vsi ti turisti, ki gredo na počitnice v Sredozemlje, hočejo sonce in morje in ocvrte kalamare. Samo brez zgodovine, lepo prosim. Moreča je.’ […] ‘Včasih me je to jezilo. Zdaj pa razmišljam, da imajo mogoče prav, Adacim. Če jokaš zaradi vseh bridkosti na tem svetu, boš na koncu ostal brez oči.’«
To zgodovinsko ozadje romanu daje krovno intonacijo, s katero sta prežeta tudi glavna lika v romanu, Kostas in Defne, ciprski Grk in Turkinja, katerih ljubezen je vzcvetela prav v vrelišču dogodkov. Njuna osebna, na trenutke že skoraj shakespearejanska ljubezen se skozi roman spretno in boleče prepleta z univerzalnimi zgodovinskimi prelomnicami. Njuno sistematično odkrivanje zaznamuje šest delov, na katere je Otok razdeljen. Roman bi mestoma lahko brali tudi kot nekakšen psihološki triler, saj s svojim prologom, preko katerega je bralec nemudoma postavljen v vrelišče dogajanja, ustvarja tenzijo, ki bralca priklene na besedilo, da ga ne more odložiti vse do zaključne (sicer malce filmske) razrešitve.
Tako kot je v naravi še vedno živo ciklično razumevanje časa, tovrstno razmišljanje odlikuje tudi roman – a ne samo vsebinsko, temveč tudi konstrukcijsko: deli so poimenovani s pomenljivimi naslovi, ki bralca vodijo od začetnega pokopa drevesa (zaradi hude zime) in posledično torej napotkov Kako zakopati drevo, prek Korenin, Debla, Vej in Ekosistema vse do končnega odkopa drevesa (v času pomladi) s pripadajočimi navodili Kako odkopati drevo. Na tej točki se zdi, da je metaforika nekaterih »pogrešanih dreves« ustvarjena na prvo žogo, vendar to še zdaleč ne drži. Delo je od znotraj in od zunaj prepleteno s tako večplastno simboliko, tradicijo in (zavoljo tragičnosti njegove zgodovine) bolečo domačnostjo Cipra, da ni težko razbrati avtoričinega namena, artikuliranega na koncu romana: »Marsikaj v tem romanu temelji na zgodovinskih dejstvih in resničnih dogodkih […]. Želela sem se pokloniti tamkajšnji ljudski tradiciji in ustnemu izročilu. A vse v temu romanu je fikcija – zmes čudes, sanj, ljubezni, bridkosti in domišljije.«
Z bralčevim spremljanjem individualne usode več različnih generacij in njihovega doživljanja morečih dogodkov na Cipru leta 1974 avtorica odlično vzpostavi možnost pogleda na isti fenomen z različnih plati. Kostas Kazantsakis in njegova (pozneje) žena Defne s svojim neposrednim doživljanjem težavnosti javnega izkazovanja njune prepovedane ljubezni na poetičen, a hkrati družbenokritičen način vzpostavljata vpogled v tedanje razmere. Defnina sestra Meryem nam ponudi konservativno turško perspektivo, Ada pa – kot plod Kostasove in Defnine ljubezni – s svojo radovednostjo, a popolno odsekanostjo od spominov in zgodovine (tudi zaradi dejstva, da se je družina preselila v Anglijo) kaže medlo zainteresiranost, ujeto v zadržke svojih staršev. Kot pomembna akterja v zgodbi se izkažeta tudi Yusuf in Yiorgos, homoseksualni grško-turški par in lastnika taverne Pri veseli figi, ki (zavestno ali podzavestno) kroji življenja in ljubezni svojih strank.
Posebnost tega dela pa je že prej omenjena figa, ki s svojimi viri (tj. poročili, ki ji jih s terena podajajo miši, čebele, mravlje in drugo življe) polni praznine v obveščenosti o usodah določenih posameznikov in torej načelno zgodovinsko zaznamovani sferi dodaja element izničitve etnične hierarhizacije vrst. Problematično pa je, da se avtorica proti specizmu bojuje ravno z vpeljavo antropomorfnih značilnosti nastopajočih živali. S tem svoje in tudi življenja drugih organizmov poskuša človeku približati tako, da jim pripisuje človeške lastnosti, s čimer jih podzavestno tudi sama predpostavlja kot večvredne. Kot se to pogosto zgodi, včasih figa v dobronamernem poudarjanju podobnosti med diskriminirancem in diskriminiranim začne rahlo moralizirati, kar je škoda, saj to njenemu liku odvzame čar. Seveda je absolutno nujno, da se na tovrstne anomalije človeške nečimrnosti opozarja in se jih problematizira, a to na žalost v romanu pogosto učinkuje preveč pridigarsko.
Tudi sicer roman včasih zapade v tendenco po filmski zaokroženosti zgodb posameznih likov. To je opazno zlasti pri zasnovanosti Yusufa in Yiorgosa, ki za svojo idilično zgradbo na začetku romana kruto plačata na koncu, vseeno pa bi njuna zgodba celostno delovala bolj kredibilno, če pred seboj ne bi imeli portreta dveh dobrodušnih, nenehno optimističnih, do ušes zaljubljenih, norme podirajočih, poslovno uspešnih moških (oplemenitenih z družbo ptiča Chica, ki naj bi pred prihodom v taverno dneve preživljal kot ptičji družabnik takrat razvpite filmske igralke). V tem oziru zato ne bi bilo odveč likom pripisati malo več počlovečujočih karakteristik.
Med branjem nisem mogla odmisliti dejstva, da gre za zahodnjaku prijazno pisanje o razmerah vzhoda. Na to opozarja tudi neumestna omemba na platnici knjige, ki pravi, da je bil roman – med drugimi nominacijami za književne nagrade – uvrščen tudi v »izbor za knjižni klub Reese Witherspoon«. Takšna pripomba lahko vzbudi grozljive spomine na apokaliptično vznesenost belk nad knjigo Jej, moli, ljubi.
Celoten roman označiti kot slugo belske želje po Orientu pa bi bilo kljub temu naravnost krivično. Vseeno je to delo, nabito s čustvi, spomini, tradicijo, iskreno ljubeznijo in krvavo zgodovino, ki nedvomno plemeniti avtoričin opus. Vsebina se loteva številnih tematik, odpira mnoga vprašanja in kritično preizprašuje ne samo zgodovinske dogodke, temveč naravnanost samega človeka. Tudi drevesa postavlja v osvežujočo (in dandanes vse bolj priljubljeno) ekološko naravnano luč ter (končno) kaže tendenco v podelitvi njegove prave (in še kako spregledane) vloge tudi v človeških očeh.
Uredila: Anja Grmovšek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
