Elena Ferrante: O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo

Govorimo o kombinaciji brutalno direktne izpovedi in potuhnjenega pisateljskega peresa. Eleno Ferrante smo prek slovenskih prevodov spoznali dokaj pozno – z več kot desetletnim zamikom glede na italijanski izvirnik so nas leta 2015 dosegli Dnevi zavrženosti v prevodu Anite Jadrič, za tem je vsako leto prikapljala nova knjiga Neapeljskega cikla, krivca za neverjeten uspeh avtorice. Za Genialno prijateljico in nadaljevanjem O novem priimku je naposled zunaj roman O tistih, ki bežijo, in tistih, ki ostajajo.

Tretji del Neapeljskega cikla je brzinsko berljiv tekst, ki dolgo odmeva. Prikladna je epska širina, fabula z jasnim redom oseb (večinoma pripadnikov neapeljskih družin, popisanih pred začetkom pripovedi), poglavij (sto triindvajset jih je in so – hvala, Elena – kratka) in zapletom, s katerim se zlahka istovetimo. Izpolnjenim upom pojejo hvalo številne kritike, saj je bilo o ferrantemaniji napisanega že veliko. Naj torej na začetku ovržem vsako utvaro, da bi moja recenzija povedala kaj pretresljivo drugačnega. Upate lahko le, da ne bo duhomorno obnavljala dosedanjih floskul. Ko smo ravno pri novem, priznajmo, da niti roman sam ne preseneti s kakšno avantgardno strukturo, napornim slogom ali nedoumljivo vsebino. Kdor je nestrpno čakal nadaljevanje, je točno vedel, kaj hoče, in to tudi dobil. Spoznanje, da nam sreča ne pripada. Da prijateljstvo ni konstanta in ljubezenski odnos ne avtomat za izpolnjevanje želja ter zadovoljevanje potreb.

Znova obujeno prijateljstvo med Eleno Greco in Lilo Cerullo se je iz divje neapeljske soseske razcepilo na znano, kriminala polno naselje, kjer ostaja Lila, in spokojne ulice Firenc, kamor je (z upanjem na dovršnost glagola) zbežala prvoosebna pripovedovalka Elena, se s poroko povzpela po družbeni lestvici ter postala prepoznavna avtorica odmevnega literarnega prvenca. V paketu z izpolnjenimi hrepenenji je prišel občutek nepripadnosti. Spregledala je, da nikoli ne bo kos aristokratsko vzgojenim znancem in njihovim maniram. Obstala je »nezadovoljna s svojo vlogo družinske matere, poročene ženske s puščobno prihodnostjo ob dosmrtnem ponavljanju družinskih obredov v kuhinji in zakonski postelji«. Ljudje, s katerimi je odrasla, skušnjave, ki jih je nekoč obšla, so se v sunkih začele vračati k njej. Južnjaškemu kaosu ni uspela pobegniti, nasprotno, znašla se je vklenjena v nove omejitve, vdana v  stereotipno vlogo ženske, samo prilagojeno toskanskemu zraku. In ravno ko je Elenin optimizem zbledel, je Lila v Neaplju »roman ustvarila v resničnosti, s pravimi ljudmi«. Brez pomisleka se je uprla vodstvu v tovarni salam, na čelu gverilskega gibanja herojsko podprla oborožene antifašiste, nato pa zmagoslavno presedlala v službo prvih računalniških programerjev, kar je v njenem nasprotju (Eleni) obenem zbudilo občudovanje in bolestno zavist.

Absurdno sta se – četudi ljubosumni, razočarani, razžaljeni – v kritičnih situacijah še zmeraj tolažili: »Glej me, dokler ne zaspim. Nikoli me ne izgubi izpred oči, tudi ko boš šla iz Neaplja. Tako bom vedela, da me vidiš, in bom mirna.« Prosjačili sta za varstvo v zavedanju, da je zatočišče mogoče zgraditi samo med njima. »Župnik ni jamčil ničesar, kruti svet, v katerem smo živeli, je bil brez jamstev.« Vzgojeni v soseski, polni primitivnih mačistov, sta se naučili preživeti skupaj in ta vzorec jima je ostal za vedno. V množici grobih moških, zgaranih žensk in pretepaških otrok, ki bodo enkrat kopije staršev, sta se na vse kriplje trudili ohraniti integriteto, le da so se njune strategije že davno povsem razšle. Kdo sta pravzaprav postali, zaveznici iz otroštva? Kako sta oblikovali svoji nekdaj tako podobni življenji? Kako naj Elena sprejme zbanalizirano prihodnost, kako prevzame težo odločitev, ki so se kljub tehtnim premislekom izkazale za slabše od Lilinih impulzivnih? In glavno … ali zmore postati nekdo zaradi sebe, ne ozirajoč se na Lilo?

Elenina identiteta temelji na skrhanem prijateljstvu, njene pridobljene lastnosti so vezane na zgodovino odnosa z Lilo, prikazanega v prejšnjih dveh romanih, ki ju aktualni prevod kontinuirano nadgradi. Posledično cel cikel lahko vzamemo za bildungsroman, v katerem psihološki razvoj osebe zamenja natančno predelana evolucija odnosa. Po mojem mnenju dinamika doseže vrhunec ravno v tretjem delu, ko problemi iz otroštva in mladosti postanejo zahtevnejši in vse bolj med seboj povezani. Ne samo, da sta junakinji že marsikaj izkusili, njune odločitve so postale odvisne od novih faktorjev (nezadovoljstva v partnerstvu, selitve, zavračanja materinstva, kariernih zdrsov …), ki otežujejo osebno neodvisnost in prevprašujejo možnost zmage nad determinacijo spola in okolja. Življenjske deziluzije dveh odraslih žensk se ne razkrivajo samo v telefonskih pogovorih med prijateljicama, temveč tudi v njunih zamolkih ter v žolčnih razpravah s someščani domačega Neaplja. Ti se dodobra zavedajo, da »v pravljici človek ravna, kakor želi, v življenju pa, kot je v njegovi moči«. Lila je izjavo posvojila davno tega, medtem ko se Elena neizprosni resnici šele privaja. Njen beg pred pričakovanji se kljub temu v romanu ne konča, nasprotno – v zadnjih vrsticah eskalira. Elenina radikalna poteza (ki vam jo bom prihranila) kar kliče po naslednjem zalogaju kakovostnega, neutrudljivega prebijanja skozi prijateljstvo. Kako se bo slednje izpolnilo, bo poleti razkril zadnji v slovenščino prevedeni del tetralogije z naslovom O izgubljeni deklici (Storia della bambina perduta).