FABULA 2020: Édouard Louis: Opraviti z Eddyjem
Založba: Beletrina Leto izzida: 2020 Prevod: Andrej Pleterski
A najprej ne pomisliš kar na beg, saj se ne zavedaš, da obstaja tudi drugo okolje. Ne veš, da je ena od možnosti beg. Sprva skušaš biti kot drugi, tudi sam sem skušal biti kot drugi.
V okviru Fabule smo dobili prevod prvenca mladega francoskega pisatelja Édouarda Louisa. Roman je takoj po izzidu postal velika uspešnica, preveden je že v več kot 30 jezikov, zgodba je bila prirejena tudi za gledališče.
Njegov roman je sociološka študija revnega delavskega razreda, ki svojo bedo topi v alkoholu, sovraštvo pa usmerja v vse, kar jim je tuje. Pri šestnajstih zapustijo šolo in se zaposlijo v okoliški tovarni. V tak svet se rodi Eddy, glavni protagonist in pripovedovalec romana, ki svojo drugačnost kaže že od mladih nog. Spričo visokega glasu, kriljenja z rokami, hecnega teka in drugih zunanjih dokazov, kot je npr. tudi mržnja do igranje nogometa, vsi v njem, že od otroških let dalje, vidijo geja. Družina se ga sramuje, medtem ko se sorodnika kriminalca spominjajo kot pravega deca. V šoli ga konstanto maltretirata dva fanta, katerima se Eddy nikoli ne postavi po robu. Ne opisuje lastnega sovraštva do mučiteljev, niti jih ne opravičuje, skladno s frazo, tako pač je, nič se ne da spremeniti, vsi smo le žrtve sistema.
Priča smo nasilju okolice nad njim in, kar je morda še bolj presunljivo, nasilja, ki ga mladi Eddy sam sproža nad samim sabo. Saj tudi otrok, mladostnik ne želi biti drugačen, skuša se prevzgojiti, sili se z nogometom in zmenki z dekleti.
Seveda ne pomaga prav nič, ne moreš iz svoje kože, kot pravimo. Iz fanta se norčujejo, ga ponižujejo, zlorabljajo. Celo ko se s še tremi fanti igrajo spolne igrice in to pride med ljudi, se okolica zgraža le nad njim, Eddyjem, fantom, ki je drugačen.
Jasno postane, da bo moral nekaj spremeniti, najboljša rešitev se zdi beg.
A najprej ne pomisliš kar na beg, saj se ne zavedaš, da obstaja tudi drugo okolje. Ne veš, da je ena od možnosti beg. Sprva skušaš biti kot drugi, tudi sam sem skušal biti kot drugi.
Kam pa naj otrok zbeži? Ali česa naj se, vsaj v tem okolju, še veseli? Pisatelj ne ponuja upanja, da se bo v tem industrijskem mestu na severu Francije kaj spremenilo. Slaba izobrazba, slaba skrb za zdravje in prehrano, zgodnje nosečnosti, vsesplošna nezadovoljnost bodo to pokrajino očitno spremljale še naprej. Avtorju to daje možnost za kritiko francoskih oblasti, ki glede omenjenih problemov ne ukrenejo nič.
Roman ni brez avtobiografskih potez; na podobnost opominja že samo ime, naslov v izvirniku se glasi En finir avec Eddy Bellegueule, avtor sam je priimek Bellegueule za Louis zamenjal v kasnejših letih. Avtobiografskih povezav je seveda še več, toda bolj kot naštevanje vseh podobnosti oziroma enakosti avtorja s pripovedovalcem/protagonistom se mi zdi pomembno dejstvo, da mu verjameš. Da že kot bralec, v vseh opisih, čutiš močno osebno noto.
Roman sestavljajo kratka, lirično močna poglavja, ki bi jim lahko rekli kar vinjete. Ne gre skratka za linearen potek zgodbe, temveč avtorju tak postopek služi za prikaz kar čim več vtisov o tej deželi in njenih ljudeh. Veliko je takih, ki jih zlepa ne bom pozabil. Hkrati pa je tu priložnost ali bolje spodbuda za refleksijo o lastnem otroštvu, odraščanju.
Roman se sklene podobno kot se prične; na šolskem hodniku z omembo besede peder. A na začetku ta hodnik v domačem mestu vodi do agresorjev in napoveduje trpljenje, na koncu romana pa se na hodniku umetniške gimnazije razlega smeh, kar daje slutiti da se je Eddy rešil mučnega okolja, da mu je oziroma da mu bo uspelo.
In mu uspe; preko dramskega krožka pridobi štipendijo za umetniško gimnazijo v bližnjem mestu, kasneje, kot omeni na nekem mestu, v Parizu študira na École normale superieure. Rešili sta ga izobrazba in umetnost.
Louis je podpisal še vsaj dva romana, ki bi ju z veseljem bral v slovenskem prevodu. Kot je znano, tudi v prihodnjih delih raziskuje sociološke tematike ter ostaja pisatelj nasilja. Prav tako še naprej opisuje dogodke iz resničnega življenja.
