Dževad Karahasan: Vonj po strahu

Založba: Beletrina
Leto: 2022
Prevod: Jana Unuk

Letos bo 25. avgusta minilo trideset let od uničenja sarajevske Vinjećice – takrat narodne knjižnice in arhiva bosansko-hercegovskega znanja, literature, umetnosti in kulture. Tam je bilo v času napada hranjenih več kot 700 izvirnih rokopisov in inkunabul. V neukrotljivem požaru je bilo za vedno izgubljenih več kot osemdeset odstotkov gradiva, ki je predstavljalo pisno dediščino in kulturno jedro narodne identitete Bosne in Hercegovine. V fiktivnem prologu zadnjega dela trilogije Kaj pripoveduje pepel avtorja Dževada Karahasana – prvega letošnjega gosta festivala Fabula – se Bosanec Juso leta 2008 v Bergnu spominja časov, ko je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v eni od čitalnic te mogočne knjižnice v takratnem Sarajevu, ki je kipelo od kulturnega in študijskega življenja, preučeval alhamijado književnost – rokopise, pisane v arabski pisavi, prilagojene bosanskemu jeziku. Med njimi je odkril skrivnosten rokopis, ki je po svoji vsebini odstopal od ostale literature. Delo se je izkazalo za več stoletij staro pričevanje mladega Bosanca Vukca o njegovem srečanju z Omarjem Hajamom. Trilogija, ki smo jo brali, pa je v resnici zapisana po Jusovem spominu, saj gre za poskus ponovne oživitve transkripcije najdenega rokopisa, ki se je z izvirnikom vred izgubila v usodnem požaru leta 1992. 

Medtem ko ima prvi del, Seme smrti, žanrsko predvsem kriminalni značaj in je vsebinsko osredotočen na usodo Omarja Hajama in njegovega ožjega družinskega kroga v odnosu z okolico, se drugi del, Tolažba nočnega neba, tematsko razširja na širšo družbeno in politično strukturo. Tretji del, Vonj po strahu, pa na tematski ravni prehaja v intimno dejanje Hajamove osebne pomiritve, ko ta v iskanju odgovorov na bivanjska vprašanja in ob oziranju na lastno preteklost premišljuje tudi o filozofsko-kozmoloških idejah.

V sklepnem delu se zgodba razvija predvsem s pomočjo dialoga med ostarelim, duhovno povsem izčrpanim Hajamom, in mladim beguncem Vukcem, ki se poškodovan in prežet s strahom, med tavanjem po vojskovanju v eni od križarskih vojn, po naključju znajde v njegovi bližini. Med njima se vzpostavi osrednji romaneskni kontrast: vitalnost in volja do življenja na eni ter občutek resignacije in bivanjska togost na drugi strani. Zdi se, da Vukac s svojo življenjsko energijo Hajamu v zavest in podzavest, ki se poraja tudi v obliki sanj, prikliče zatrte spomine na pokojno ženo Sukajno in hči Lejlo. Grenkoba ob Sukajnini smrti, za katero naj bi bil odgovoren Hasan, snovalec morilske mreže asasinov s trdnjave Alamut, se tako začne mešati s spomini, med katerimi se poraja tudi očitek, da je bil Hajam vselej preveč racionalen in da si življenja ni dovolil živeti na polno. Večkrat ga – s strani najbližjih – preganjajo očitki, da si ni upal bivati v sožitju z vsemi prikritimi skrivnostmi in transcendentnimi idejami, ki ljudi napajajo z upanjem, sam pa se jim je s pomočjo logike in nenehnega iskanja odgovorov z matematičnimi enačbami in izpeljavami spretno izogibal. Zvezde, kot razmišlja sam, so bile zanj vselej le zvezde v osnovnem, znanstveno dokazljivem pomenu, toda kasneje, ko se s spomini vrača k Sukajni, si zaželi, da bi lahko s pomočjo poznavanja načina potovanja svetlobe z ene od njih ponovno videl preteklost in doživel čas svojih najsrečnejših dni, ki jih je preživljal v objemu žene in hčere. 

V družbi Vukca Hajam postaja vznemirjen: »Že zdavnaj je pozabil na to, kar se je zdaj v njem dogajalo. […] Ali je to veselje ali je zaupanje v življenje in obstoj? To je spoznal samo s Sukajno, pred njo in po njej ni občutil, da se mu telo smeje ob pogledu na koga. […] Bila je dokaz, da je svet dober, in da je dobro življenje, in da je dober tudi on sam, ali pa bi takšen vsaj lahko bil.« S temi mislimi avtor preigrava tezo, da sta narava človekovega bivanja in življenjski nazor posameznika močno odvisna od ljudi, ki ga obdajajo. Zaradi pozitivnih občutij se Hajam odloči, da bo prebral eno od skrbno skritih in shranjenih pisem, ki mu jih je Sukajna pošiljala v času njunega skupnega življenja. Toda namesto na njeno, naleti na Hasanavo pismo, prav korespondenca z njim pa v romanu predstavlja naslednji pomemben tematski okvir. 

Hasanovo pismo v romanu odpira drugo idejno pot, ki jo avtor začne intenzivno razvijati v drugem delu trilogije. Tudi v zadnjem delu se spominja Hasanovih besed in filozofije, ki pravi, da je »[č]lovek bitje strahu« in da »ni boljšega načina, da človeka preoblikuješ, od tega, da upravljaš njegov strah. Lahko iz njega narediš junaka ali modreca, pobožnega božjega služabnika ali živinče, ki ne izpoveduje ničesar, lahko iz njega narediš kar koli hočeš in kar koli potrebuješ – samo če znaš upravljati njegov strah.« Toda pogubna ideologija, na podlagi katere je Hasan zasnoval smrtonosno mrežo morilcev in jo vodil iz zloglasne trdnjave Alamut, ga namesto do moči vodi do njegove največje šibkosti – osamljenosti. V pismu Hajamu izpove svojo neznosno zapuščenost, ki jo je doživel zaradi lastne brutalne politike, ki je med drugim vodila celo do naročila umora lastnih sinov. »Zame, tako mislim, temnica ni zgolj telo, temveč tudi hiša, v kateri živim, in trdnjava, ki ji vladam. Moram se skrivati pred tistimi, ki jim vladam, če hočem, da verjamejo vame. […] Tisti največji, tisti, ki lahko skupnost vodijo k uresničenju dejanja, pa so pripravljeni žrtvovati tako sebe kot druge, pripravljeni so žrtvovati celo svet, če bo to služilo resnici,« zapiše Hasan, s tem pa razkrije svojo bolečino in hkrati gorečo vero v lastno krojeno resnico. Toda, kot razmišlja Hajam, »moč ustvarja praznino okrog tistega, ki jo ima, neki prazni prostor, ki ga ločuje od vseh drugih ljudi in ga osamlja, s čimer potrjuje njihovo prepričanje, da je duša tukaj izgubljena in ujeta, vendar to nikakor ni zadosten odgovor na vprašanje o njihovi potrebi, da osvojijo moč in vladajo.« Dževad Karahasan je s pismom, ki ga je v branje ponudil tudi bralcu romana, narativni glas omogočil tudi morilcu Hasanu. V intervjuju ob začetku letošnje Fabule je avtor dejal, da se je tovrstnega postopka lotil zavestno, saj je sovražniku potrebno pustiti intimni glas prav zato, ker je sovraštvo mogoče presegati le, kadar prisluhnemo njegovi kompleksnosti in vzgibom, ki ga porajajo in lahko nepričakovano vzniknejo kjer koli.

Kot avtor omeni v intervjuju, sam verjame, da ljudje v obliki dialogov izmenjujejo misli predvsem v težnji po iskanju univerzalne bivanjske resnice in da lahko trenutni svet rešuje le dobra literatura. Toda raje kot pretenciozno idejo o pomenu branja v sklepnem poglavju trilogije v ospredje postavi misel, da so kozmološka vprašanja, iskanje smisla in prevpraševanje stvarnosti pravzaprav osnovna poslanstva posameznika, v katerih ni prostora za nasilno izživljanje in sejanje strahu. Ob novici, da so porušili Rotovž, se Juso v prologu romana sprašuje: »[A]li je to še človeški svet, če v njem ni mesta za vse tiste slabovidne in sramežljive, ki raje sanjarijo in razmišljajo o svetu, kot da bi ga osvajali in mu vladali?« S končno mislijo v romanu pa zaokroži tako trilogijo kot lastni svetovni nazor, ko v Jusovem imenu zapiše tudi za trenutni čas aktualno idejo: »Spremljam, kako po vsem svetu rušijo in požigajo mesta, na katera smo se umikali, toda zdaj ne izgubljam upanja in se ne predajam. Nasprotno, vse globlje verjamem, da sem našel rešitev, moje esence pa me pri tem podpirajo. Pridite, da bomo v dolgih nordijskih nočeh obnavljali svoj svet, svoje knjige […] in sposobnost, da se pogovarjamo. […] Pridite k meni, da obnovimo vse tisto, kar smo imeli. Pridite sem! Med sence? Med sence, one nam bodo obvarovale vse naše, tako kot so, glejte, obdarovale to, kar mi je pripovedoval pepel, ki je ostal od Rotovža.«

Moč obnavljanja zgodb in osmišljanja življenja z ohranjanjem in preučevanjem literature tako postane osrednje sporočilo in idejni vrh slogovno premišljene in idejno bogate trilogije, ki v zadnjem delu prinaša tudi sintezo in vrh avtorjevega osebnega pripovedniškega nazora: utemeljevanje pomena dialoga in preseganje ideologij strahu. Trilogija tako predstavlja branje, ki omogoča odkrivanje številnih možnih plasti razumevanja, saj se bralec lahko osredotoča na napeto zastavljeno fabulo ali pa se poglobi v posamezne filozofske ekskurze, ob zaključku trilogije pa kljub temu prevlada občutek, da gre za skrbno premišljeno in izdelano zgodbeno celoto.  

______________________________________________