Dževad Karahasan: Tolažba nočnega neba
Založba: Beletrina Leto izida: 2020 Prevod: Jana Unuk
Večkrat nagrajeni avtor, filozof, dramatik in profesor Dževad Karahasan se je s svojim dosedanjim umetniškim ustvarjanjem postavil na zemljevid sodobne svetovne književnosti. Predstavlja enega najvidnejših piscev južnoslovanskega področja, ki se v svoji literaturi dotika predvsem vprašanj religije, filozofije in zgodovinskega dogajanja, v kolesju katerega svoje mesto iščejo zanimivi, premišljeno zasnovani liki. Ker si s svojim pisanjem prizadeva tudi za vzpostavljanje medkulturnega dialoga in preseganje na videz nepremostljivih razlik med družbami različnih kulturno-duhovnih ozadij, si je – ob številnih drugih – prislužil tudi Goethejevo nagrado. V slovenskem prostoru se je Karahasan najvidneje uveljavil z romanom Vzhodni divan (1953), kjer se dodobra izrišejo elementi njegovega pisanja. Trilogija Kaj pripoveduje pepel predstavlja duhovno nadaljevanje pisateljeve literarne tradicije, s prepletom številnih tem pa prinaša napeto pripoved z zgodovinsko tematiko, ki bralcu sugerira nujen premislek o zakonitostih aktualnega časa.
Drugi del trilogije Tolažba nočnega neba se že z naslovom vsebinsko nanaša na prvi del trilogije (Seme smrti). Besedna zveza je filozofski koncept, intimno vprašanje o osamljenosti zvezd na nebu, ki spominja na osamljenost ljudi na Zemlji. Takšen se v drugem romanu kaže tudi osrednji lik, perzijski matematik, astronom in pesnik Omar Hajam. Že v prvem romanu se med raziskovanjem ozadja morebitnega umora izgradi kot posameznik s preudarnim značajem, ki kljub notranjim razkolom in vprašanjem lovi ravnotežje in ohranja lastno identiteto v času turbulentnih premikov. V drugem romanu se iz ospredja umakne na pripovedno obrobje in dogajanje spremlja kot razmišljujoči opazovalec rastočih političnih napetosti. Kakor v prvem gre tudi v drugem romanu za časovni okvir s konca 11. in začetka 12. stoletja, ko se religijskim dogmam po robu postavljajo znanstvena dognanja, mir prepogosto motijo nasilni izgredi, obstoječo politiko pa od zunaj ogrožajo novo nastajajoče države in jo notranje krhajo nasprotujoče si politične strani ter oblasti želni posamezniki.
V drugem romanu se zgodba Hajamovega ožjega kroga iz prvega romana, skozi katero se bralcu razkrivajo načini delovanja nevidnih državnih mehanizmov, razrašča v napeto in zapleteno zgodbo, navzven močne toda od znotraj načete države. Njeno delovanje stimulirajo predvsem zavezništva, politične spletke in rivalstvo za vpliv, vendar pri političnem dogajanju v romanu ne gre zgolj za enolično delovanje samovoljnih posameznikov. Kot v enem od intervjujev pravi avtor sam, politika le upravlja aktualno stanje neke družbe, povzročajo pa ga številni drugi dejavniki in vzgibi znotraj kompleksnih družbenih struktur.
V ospredju romana je politika Seldžuškega cesarstva, čigar delovanje v okviru vsebinske strukture narekujejo predvsem tri smeri; prva je struja vplivnega vezirja Nizamula Mulka, naklonjenega uravnoteženi politični oblasti in vzpostavitvi močne obveščevalne službe; drugo usmerja sultan Malikšah z ožjim krogom bližnjih prijateljev in svetovalcev, ki si prizadeva predvsem k silovitemu in nasilnemu vzdrževanju oblasti z namenom takojšnjega uveljavljanja svojega vpliva; tretjo pa vzpostavlja učenec in kasnejši fundamentalistični prevratnik Hasan, v zgodovinskem kontekstu znan predvsem kot vodja izmailcev – posebne morilske sekte, zbrane pod okriljem trdnjave Alamut. Ta radikalni lik v romanu uvaja osrednjo temo in vprašanje, v kolikšni meri in kako se vzpostavlja filozofija strahu ter kako lahko ta strah državo in družbo uniči. Hasanova politika je predvsem politika ustrahovanja, širjenje strahu pa edino sredstvo za njeno uveljavljanje. Zasnoval je idejo neuničljive nevidne države, delujoče po principu pajkove mreže, ki lovi, sprejema in novači ljudi, ti pa njen vpliv s pomočjo obveščevalnih služb in terorja nenehno poglabljajo in ji zagotavljajo neizčrpen vir moči.
Obsodbo politike nasilja in strahu lahko v romanu spremljamo na več ravneh. Avtor jo dosega z nazornimi in zelo natančnimi opisi nasilnega obračunavanja oboroženih skupin s civilnim prebivalstvom, kjer zelo eksplicitni prizori mučenja in smrti pri bralcu iščejo odpor. Tovrstni opisi nesmiselnega izživljanja so pomembna ločnica med prvim in drugim romanom, saj se v prvem delu s tovrstnimi prizori ne srečujemo, pred njimi pa v drugem ne ubežijo niti glavni liki romana. Na ta način avtor stopnjuje intenziteto trilogije, ki na vseh ravneh dobiva epske razsežnosti. Obsodba politike strahu se kaže tudi v premislekih likov, tako npr. Nizamul o strahu meni: »Na dnu vsakega resničnega strahu preži norost.« In prav norost je lastnost, s katero označi Hasana, ko ta že vzpostavi svojo državo z mrežo krvoločnih asasinov.
Napeto politično dogajanje zaradi sintetičnega pripovednega postopka deluje prepričljivo avtentično in bralca vabi k premisleku o delitvah v na videz stabilnem svetu. Karahasanov perzijski srednji vek med pripovednimi plastmi sugestivno ponuja analogijo na kakšno drugo, sodobnejšo družbo. Gre za preplet večplastnih družbenih in osebnih konfliktov, ki v slogovno bogatih dialogih, polnih filozofskih premislekov in idej, presegajo osnovni pripovedni okvir in se posvečajo tudi vprašanjem o življenju in smrti, odnosu med človekom in naravo, družino in posameznikom. V dialogih številnih nasprotujočih si stališč lahko pretirano zahajanje govorcev v anekdote in filozofske premisleke razumemo tudi kot razvijajočo se plast ironije, s katero avtor dodatno poudarja naravo delovanja politične elite. S to tehniko avtor doseže suveren, razkošen slog z razgibanim besediščem, ki namesto hermetičnih stavčnih struktur bralcu ponuja urejene in izčiščene miselne postopke. Pripoved je napolnjena z živahnimi opisi isfahanskih ulic in poročili o kulturnem islamskem izročilu, s čimer roman dobiva čar tradicionalnih orientalskih ljudskih pripovedk, kar je še ena od uveljavljenih posebnosti Karahasanovega pisanja.
Drugi del trilogije zaokrožuje predvsem zavest o posameznikovi usodi, vpeti v neizprosno zgodovinsko dogajanje. Takšna je tudi usoda Omarja Hajama, ki nazadnje tudi sam v svoji neposredni bližini izkusi krvavo resničnost rastočega nasilja, s tem pa se roman v epskem slogu zaključi v pričakovanju zadnjega dela.
Gre torej za roman, ki bralcu ponuja več možnih plasti razumevanja in ga vabi k ponovnemu branju. Opominja ga na nevidne plasti družbenih struktur in življenja ter ga nagovarja, da svet spremlja s široko odprtimi očmi, vendar ga, kakor razmišlja Hajam, opozarja: »Človek v svetu vidi in prepoznava samo tisto, kar nosi v sebi, človeka, ki mu razpada telo, sončni zahod vedno spominja na mrak.«
