FABULA 2024: Družinska debla
Milena Marković: Otroci Založba: Beletrina Leto izida: 2024 Prevedel: Muanis Sinanović
Romaneskni prvenec Otroci srbske pesnice, režiserke in scenaristke Milene Marković, za katerega je prejela ugledno srbsko književno nagrado NIN, je predvsem zgodba o moči jezika. In ko nečemu pripišemo moč, pristanemo na nehvaležno nalogo, da se je treba opredeliti, do kod ta moč resnično sega. Ko opazujemo jezik Milene Marković, ta z eruptivnostjo in nujnostjo izpovedovanja gotovo presega potrebo po izpovedovanju lastne izkušnje – čeprav si prizadeva tudi za to –; prikazuje namreč vpletenost slehernika v polje odnosov, ki krojijo naš vsakdanjik. S tem mislimo tudi na odnose, ki jih pripovedovalka morda sploh ni doživela, a so jo usodno zaznamovali. Marsikdo bi zamahnil z roko, kajti preteklost naj bi v preteklosti tudi ostala – ampak ta živi v naslednikih družinskega debla, ki se širi z vsakim letom in vsako generacijo.
Vsaj uradno je lirizirana pripoved srbske pesnice Milene Marković opredeljena kot roman, pa vendar tovrstna opredelitev ni povsem točna in najverjetneje služi kot nujna založniška kategorizacija, s pomočjo katere literatura vstopa v javni prostor, npr. v knjižnice in knjigarne. Nenazadnje tudi avtorica v intervjuju za časnik Delo pove, da so zanjo Otroci roman v verzih, pa tudi poezija. V pripovedi namreč ni mogoče zaznati klasičnega romanesknega razvoja, ampak kopico situacij, ki se zgrinjajo okrog pripovedovalke – glavne junakinje Milene. Opaziti ni mogoče niti prozaičnega ali vezljivega sloga, ki bi te posamične, slikovite življenjske fragmente vpel v razsežnejši pripovedni lok. Ti razseljeni, odsekani jezikovni delčki so tisti, ki nudijo vpogled v pripovedovalkino osebnost in duševno strukturo v različnih življenjskih obdobjih, predvsem pa z vračanjem v otroštvo presegajo trenutna občutja in tako tvorijo zaokroženo pripovedno celoto. Delčki njene preteklosti sovpadajo z njeno sedanjostjo in prihodnostjo in tako začenjamo razumeti ne le, kako travmatične izkušnje v najnežnejših letih zaznamujejo otroka, ampak tudi poznejšega odraslega. Še več – tukaj je mogoče zaznati literarno mesto, kjer roman začne presegati jasen časovni okvir, saj Milenina travmatična izkušnja oblikuje tudi njene naslednike. Gre torej za generacijski roman, ki se družinskega drevesa loteva z Milenine perspektive. Ne zato, ker ne bi bila ujeta v problematične družinske vzorce, ampak zato, ker zna o njih edina spregovoriti in se jim tako poskuša izmakniti. Najverjetneje gre za verzificirano fragmentacijo med pripovedjo in poezijo, predvsem pa za jezik z dovolj maneverskega prostora za razpletanje številnih problematičnih vzorcev.
Pripovedovalko, ki nosi isto ime kot avtorica, najbolj vznemirja prav družina in kako se ta (samo)potrjuje z zaporedjem obredov, ponavljajočih iniciacij in prelomnih dogodkov. Vedno se namreč odvija poroka ali pogreb, ki se ga njeni družinski člani lahko udeležijo medsebojnemu nasilju in patologijam navkljub. Družinska srečanja so način ponavljanja vzorcev, ki se razraščajo v posameznem družinskem drevesu. Vsako takšno ustaljeno vedenje je družinska zapuščina, za katero se zdi, da jo v Milenini in marsikateri drugi družini ohranjajo, ker si svojega življenja ne znajo zamisliti drugače, niti jim ga nihče ni predstavil kot drugačnega. Ideja ohranjanja skupnosti, v kateri so dolžnosti za vsakogar že vnaprej jasno opredeljene, namreč deluje varneje kot tisto »prepovedano« in »obstaja samo kot zgodba o velikih osvajalskih možnostih«. Dokler o svoji družinski zgodovini govorimo kot o zgodbah, torej nekakšnih izmišljotinah, s tem ustvarjamo nepotrebno distanco do nečesa, kar nas določa že pri najmanjših malenkostih, nenazadnje pa tudi pri tistih pomembnejših življenjskih korakih in zdrsih.
Nujnost izpovedovanja je mogoče zaznati tudi v neposrednem, slikovitem slogu, ki se sklada s pripovedjo o bivanjski teži vsakdanjika. Pri tem je mogoče opaziti zavedanje, da gre – kljub temu da gre za prenapolnjen vsakdanjik – tudi za človeška občutja, ki pa jih neposreden jezik zaradi njihove nedoločnosti ne more vedno polnovredno ubesediti. Na teh mestih se začnejo razkrivati sublimne, globlje plasti jezika, ki slonijo predvsem na prenovljenih metaforah, te pa slonijo na občutjih. Želja po lubenicah je tako na primer povezana s hrepenenjem po počitnicah, ležernosti in brezskrbnosti, ki si je protagonistka nikoli zares ne more privoščiti – hotenje je torej, paradoksalno, neločljivo povezano s tem, da mu ni mogoče ugoditi. Želja v nasprotju s pričakovanji ni nekaj, kar spremlja upanje in določeno možnost uresničitve, ampak prejkone opozorilo, česa vse v življenju ni mogoče doseči. Bivanjska stiska, ki se nakazuje v benevolentni podobi, pa se resnično razvije z nekaterimi udarnejšimi, očitnejšimi metaforami, ki dodatno potrdijo, da je Milenin vsakdanjik resnično krvoločen in da njene želje po lubenicah niso prazne, nečimrne sanjarije. Pojavljajo se podobe sršenov, volkov, ki sovpadajo s pripovedovalkinim občutjem, da jo nasilje povsod zasleduje in je z njo povezano do te mere, da mu ne more ubežati niti na počitnicah. In v resnici ji ne moremo oporekati, njen vsakdanjik je namreč prepreden z mrežo odnosov, ki tako ali drugače ranijo in poškodujejo, in jo privedejo celo do točke, ko nasilje poustvarja sama.
Kljub temu Milene ne moremo povsem enačiti z njenimi družinskimi člani. Izpostaviti velja, da njeno dejanje izrekanja tudi opominja, da se je zgodovina z vojnami in vsem drugim nasiljem vred resnično zgodila, predvsem pa nas določa tako v sedanjosti kot tudi v prihodnosti. Nepotrebna distanca je torej izničena s tem, ko »zgodbe« dobijo Milenin glas in se tako prelijejo tudi v bralca, ki pa, kakor vsi ljudje, deluje na podlagi lastne zgodovine. V tem se kažeta vrednost literature in zavedanje, da ljudje nismo osamljen otok, ki bi svobodno odločal na podlagi kapric in nečimrnih principov, ampak množica zgodb, ki jih ni bilo mogoče razrešiti – zato je tudi odločanje nekoliko manj vzvišena dejavnost, če jo izvajamo z vsemi svojimi predniki na plečih. Kljub odločitvi, da za razliko od drugih o izkušnjah svoje družine spregovori, Milena ne zapade v romantizacijo lastne vloge. Tudi sama je človek, ki deluje na podlagi določenih struktur moči in problematičnih vzorcev, in čeprav se o njih izreka, še več, od njih skuša precej aktivno bežati – ne želi si biti zgolj potrpežljiva, vdana mati in žena – kdaj zdrsne in poseže po tistem, kar se ji zdi zavržno. Edini način, da bi se odcepila od družinskega drevesa, pa tudi družbenega trenutka, je verjetno popoln izstop iz skupnosti, pri čemer bi tvegala za človeka izjemno obremenjujočo socialno izolacijo. Ob tem se zdi, da za nagovarjanje bralca kaj takega v resnici sploh ni potrebno. Milena je zaradi svojih moralnih zdrsov bralcu lahko celo bliže, saj se v njih zrcali tudi tisto, kar jih je izhodiščno povzročilo – ne le osebna odločitev ženske, temveč celotna zgodovina dejanj poprej. Bralec ni prisiljen v to, da bi dejanja odobraval, saj jih pisateljica ne opravičuje, ampak izpoveduje z namenom, da ne bi postala le del »zgodbe«. S tem pa postajajo del bralca, saj se je zaradi kompleksne zasnovanosti protagonistke mogoče poistovetiti z njenim življenjem, ne ker bi ga odobravali, ampak ker lahko razumemo, zakaj se je bilo tako težko izpovedati.
Vsakdanjik je torej, precej pričakovano – zato pa nič manj učinkovito – tudi v romanu Otroci uporabljen za prikazovanje bivanjske utesnjenosti. A tukaj na srečo ne gre za enega literarnih egotripov o osebni nesreči in izgubljenosti. Še več, pristop Milene Marković je nadvse vključujoč. Vključujoč je do te mere, da povsem osebna usoda prehaja v usodo nekega debla, neke skupnosti. Doseči kaj takega, torej svoje osebne izbire subtilno prikazati kot mnoštvo poprejšnjih izbir in družbenih trenutkov, je najbrž redko ali kar neprecenljivo literarno mojstrstvo, ki sodobnega človeka opominja, da smo res tukaj in zdaj. Ampak kaj pa vsi tisti pred nami? Avtorica tako ne zdrsne v nevarno past zagovarjanja, da je sodobnost očiščena vse navlake, ki nas onesrečuje. Še več, ne poskuša niti dokazati, da nas tisto poprej, tisto tradicionalno in preizkušeno lahko sploh osrečuje. Roman torej nima teze, temveč občutja in hipne trenutke – ti pa najbrž bolje kot velike in pametne ideje znova dokazujejo, da je jezik najboljše sredstvo, kar jih imamo. V vseh deblih tega gozda.
Uredila: Hana Podjed
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
