Dr. Kozma Ahačič: »Predvsem jezik mora biti odgovoren do literature.«

Kozma Ahačič je jezikoslovec na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša in urednik portala Fran, ki na enem spletnem mestu združuje vse slovarje inštituta. Letos je bil imenovan za Delovo osebnost leta, kar je odraz širšega zanimanja za njegovo delo. Z dr. Ahačičem sva se pogovarjala v njegovi pisarni na inštitutu; pogovor je gravitiral okoli literature in jezika, projektov mojega sogovornika, pa tudi osebnih zanimanj in izkušenj.

Jan Artiček: Ali imate najljubšo besedo?

Dr. Kozma Ahačič: Ne. Vsak dan se srečujem s tako veliko besedami, da bi lažje določal besedo dneva kot pa najljubšo besedo. So dnevi ali celo tedni, določeni s kako besedo; ravno zdaj pripravljam za Slovar slovenskega knjižnega jezika 16. stoletja razlage pomenov besede duh, v tistem času zelo obsežne in zelo rabljene besede.

JA: Kako ste postali jezikoslovec? Je ljubezen do jezika oziroma jezikov prisotna že od otroštva?

KA: Ljubezen do jezikoslovja je prišla večinoma prek ljubezni do literature in do latinskega jezika. Prek obojega sem spoznaval jezikoslovje, znanost. Najprej sem se zelo zanimal za semiotiko, nato za slovnice, zdaj pa vse bolj za zgodovino slovničarstva, zgodovino rabe jezika.

JA: Glede na to, da ste začeli z literaturo: kaj ste brali v mladih letih?

KA: Bil sem zelo vnet bralec in knjige so se iz obdobja do obdobja spreminjale, in se še danes. Nekaj let nazaj sem imel na primer večletno obdobje branja kriminalk in detektivskih romanov, prej sem bral mnogo zahtevnejšo literaturo, h kateri se zdaj spet vračam.

JA: Pred nekaj leti sem bil navzoč na predstavitvi oziroma uprizoritvi vaše pesniške zbirke Ti si čarovnica, jaz sem grobar, kjer ste nekatere pesmi tudi uglasbili. Se še ukvarjate z glasbo ali pišete poezijo?

KA: Za oboje je zadnja leta malo manj časa, dnevi so prenapolnjeni. Zagotovo pa bo v trenutku, ko bo časa spet več, tudi več priložnosti za to. Zadnje čase enostavno tako veliko pišem, da potem poezija ne bi bila več sprostitev in oddih. Njeno vlogo so trenutno prevzele kolumne za Delo.

JA: Poezijo oziroma literaturo bi lahko opisali kot estetsko dimenzijo jezika. Kakšne so v tej vlogi njene naloge in odgovornosti?

KA: Jaz bi vprašanje obrnil in bi rekel, da mora biti predvsem jezik odgovoren do literature. Ravno literatura je poleg znanosti in sporazumevanja na najvišji ravni temeljni vzrok, zakaj sploh potrebujemo knjižni jezik. Literatura zahteva, da se govorci določenega jezika med sabo zelo dobro razumemo, da razumemo tudi najmanjše jezikovne odtenke, odtenke, ki se jih morda ne da zapisati niti v slovarjih. Zato je v bistvu jezikoslovje z opisovanjem neke višje ravni jezikovnega izražanja, posebnosti jezika, nekakšen pomočnik literaturi, da bolje komunicira z bralci.

Zanimivo je, da je tudi literatura, pisana v pogovornem jeziku, učinkovita samo, če jo pišejo tisti, ki zelo dobro poznajo knjižni jezik in ki zelo dobro razumejo razlike med knjižnim in pogovornim jezikom. Za mnoge, ki se lotijo literature v pogovornem jeziku, se izkaže, da je to enostavno pretrd oreh. In tudi če pogledamo katere knjige, zapisane v pogovornem jeziku, slengu itn., so bile v Sloveniji v zadnjih desetletjih uspešne, bomo videli, da so vsi avtorji, ali pa vsaj najbolj izpostavljena dva, Skubic in Vojnović, zelo vešči tudi knjižnega jezika in da se zelo dobro zavedajo razlik med knjižnim in pogovornim jezikom. S tega vidika so znanja in raziskave, ki jih opravlja jezikoslovje, dober, koristen in včasih tudi nujen spremljevalec umetnikov.

JA: Za umetnost na splošno velja, da je razpeta med tradicijo in inovacijo, kar velja tudi za literaturo in jezik. Mora literatura ohranjati standarde knjižnega jezika ali popisovati živo govorico ljudi v imenu zgodovinske resnice? Ali iskati ravnovesje med poloma?

KA: Pri umetnosti je dovoljeno tako rekoč vse, kar dosega želeni umetniški učinek. In kot sem že poudaril, kjer je znanje ali pa velika nadarjenost, lahko dosežemo dober učinek tudi pri eksperimentiranju z jezikom. Kjer pa tega znanja ni, se je mnogo varneje in učinkoviteje držati norme.

JA: Nedavno sem se udeležil dogodka v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer ste poudarili pomembnost dela lektorjev v gledališčih in filmih, torej medijih, kjer je medij med drugim jezik. Ravno pri njihovem delu je verjetno to znanje ključno, kajne?

KA: Vlogo lektorjev v sodobnem gledališkem jeziku morda najbolje opiše tisto, kar mi je rekla neka lektorica po intervjuju: da jo večkrat vprašajo, kje se sploh vidi njena vloga, če pa igralci v neki predstavi na odru tako grdo govorijo. Odgovorila je, da je njena naloga ravno to, da igralci govorijo prepričljivo grdo. Skratka, vloga lektorjev v gledališču ni predvsem popravljanje slovničnih in normativnih napak, ampak skrb, da bo jezik na nivoju posamezne predstave uravnotežen. Nedosleden jezik namreč naše uho zelo hitro in nezavedno zazna kot neprepričljivega.

JA: Ampak ali ni vsaj na primeru filma zaželena uporaba narečij, ki jih ljudje uporabljajo v resničnem življenju, zavoljo realizma?

KA: Pri filmu je verjetno potrebno še nekaj več znanja, glede na to, da je govor v filmu manj glasen kot v gledališču in je s tega vidika še občutljivejši na odtenke. Moje mnenje je, da tu ne gre za dilemo, ali naj bodo filmi v narečjih, mestnih govorih, pogovornem jeziku ali zbornem knjižnem jeziku, ampak gre za podobno dilemo kot v gledališču: ali bo režiser vztrajal na dosledni rabi izbrane govorice, ali bo posamezen lik v filmu pri rabi jezika dosleden ali ne. Nedoslednost nas namreč zmoti, zmoti pa nas običajno na tak način, da ne vemo, kaj nas moti, ampak se nam zdi jezik v filmu nenaraven. Ni torej problem, če igralci v filmu govorijo knjižno, problem je, če govorijo nenaravno, če mešajo različne zvrsti brez vsebinskega vzroka.

JA: Pogosto je slišati, da danes nihče več ne bere, sploh mlajše generacije. Se vam zdi, da to drži?

KA: Raziskave kažejo, da v resnici in beremo in pišemo več, kot so ljudje kdajkoli brali in pisali. Res pa je, da se verjetno bere mnogo manj literature, da mnogo več tistih občutkov, ki jih je človek dobival z branjem literature, nekateri ljudje dobijo z gledanjem filmov. Nikakor pa ne bi rekel, da se ne ohranja neka trdna skupina ljudi, ki literaturo redno spremlja in jo tudi redno prebira. Žal je v Sloveniji pri nekaterih še vedno prisotna zavest, da je knjiga luksuz, zato se prebiranje knjig bolj vidi prek knjižnične izposoje kot pa po nakupu.

Sam se s tem, koliko ljudje berejo, nisem ukvarjal, ampak vsekakor se spreminja odnos do načina dojemanja sveta, s tem pa seveda tudi do načina dojemanja književnosti. Mislim, da bo literatura, kar se tiče starejših odjemalcev, tudi v prihodnje prisotna v povsem enaki meri, vprašanje pa je, kako poučevati mlade, da bodo do literature prišli v času odraščanja; da ne bodo ostali pri filmih in da ne bodo na knjigo gledali kot na nekaj, kar je zgolj stvar šole.

JA: Nedavno ste izdali dve slovnici za osnovne in srednje šole, ki naj bi učenje slovenščine približali mladim. So vam bile pri pisanju teh knjig v pomoč izkušnje poučevanja latinščine na Gimnaziji Škofja Loka?

KA: Ja, zagotovo. Latinščina je za šolske slovnice po celotni Evropi, tudi po celotnem zahodnem svetu, še vedno neko osnovno izhodišče. Na njej se je vzpostavila tradicija opisovanja jezikov na osnovni ravni. Moji dve slovnici sta glede na slovnične opise slovenščine iz zadnjih desetletij v bistvu vrnitev k tradiciji, hkrati tudi seveda korak naprej v smislu, da je tudi slovenščina dobila slovnico, napisano zgolj za osnovnošolce in zgolj za srednješolce, skratka od spodaj navzgor, ne zgolj prirejeno po jezikovnem opisu za akademske namene.

JA: Kako projekt Fran posega v odnos širše javnosti do slovenskega jezika oziroma v odnos vsakega posameznika do slovenskega jezika? Kaj novega omogoča uporabniku?

KA: Bistvena prednost portala Fran je, da lahko na zelo enostaven način iščemo po tako rekoč vseh pomembnejših slovarjih slovenskega jezika in da so mnogi od ponujenih slovarjev tudi zelo sodobno oblikovani, da se sproti objavlja najnovejše slovarje, ki nastajajo na Inštitutu za slovenski jezik ZRC SAZU. S tega vidika imamo Slovenci srečo, da je večina slovarjev slovenskega jezika nastala na eni ustanovi, saj  je bilo ravno zato mnogo lažje zbrati vse različne slovarje na en portal. V tujini, kjer je avtorstvo zelo razdrobljeno, je to zaradi omejitev avtorske zakonodaje mnogo težje.

JA: Glede na to, da so ti slovarji prisotni na internetu, bi lahko rekli, da je izkušnja bolj interaktivna?

KA: Nekateri slovarji so zgolj retrodigitalizirani, se pravi, da so bile iz knjižnih slovarjev narejene elektronske baze, nekateri slovarji pa že funkcionirajo na ta način, da se odzivajo na mnenja in predloge uporabnikov. Fran kot celota omogoča tudi, da leksikografi na inštitutu komuniciramo z uporabniki slovarjev, z uporabniki, ki se zanimajo za pravopisna vprašanja, in dejansko je to povzročilo, da se pisci slovarjev ne počutijo več tako same, kot so se nekdaj. Nekdaj je bilo pisanje slovarjev zelo stresno ravno zato, ker je predpostavljalo desetletja dela, sam učinek pa ni bil viden vse do izdaje slovarja. Zdaj je lažje, ker lahko svoje delo prikazujemo sproti. In tudi to je ena od pridobitev Frana: prikaz slovarskih opisov, ki ne vsebujejo vseh besed od A do Ž, kar je lahko smiselno samo na portalu, kjer v vsakem primeru najdeš kak zadetek s kakim opisom besede. Če bi na neki samostojni spletni strani začeli objavljati slovar, ki bi obsegal samo nekatere besede, kmalu po taki strani ne bi nihče več iskal, ker ne bi vedel, kdaj bo dobil informacijo in kdaj ne.

JA: Na svojem področju ste zelo dejavni. Zanima me, če imajo vaši projekti kakšen skupen cilj ali namen, oziroma če vaše udejstvovanje v teh projektih vodi neka enovita filozofija?

KA: Po eni strani vse dejavnosti Inštituta za slovenski jezik stremijo k temu, da bi se dobro tako z leksikografske kot s povsem znanstvene plati pisalo besedje slovenskega jezika, in sicer danes, v preteklosti, v narečjih, v terminologiji. In vsi ti projekti, ki se vidijo nazven, v resnici niso vse, kar nastaja na inštitutu. To, kar se vidi navzven, je zgolj del, usmerjen neposredno k uporabniku. In filozofija je pač biti inštitucija, ki bo skrbela za čim boljši opis slovenščine. In s tem seveda posredno servisirala tudi vse, ki slovenščino uporabljajo ali se z njo ukvarjajo raziskovalno oziroma profesionalno.

JA: Kakšno je stanje slovenščine na univerzi? Angleščina je kot lingua franca vse bolj prisotna, v mnogih panogah, sploh v družboslovju, je večina literature v angleščini, tudi vse več predavanj se izvaja v angleščini zavoljo tujih študentov ipd. Ali slovenščina izgublja veljavo v akademskem prostoru?

KA: Mislim, da za enkrat veljavo ima. Tudi v številnih izmenjavah in gostovanjih sam ne vidim nobenega problema. Kar je nevarno, je, da bi se pozabilo, kako pomembno je za narod, da ustvarja in predava znanost tudi v svojem jeziku. V današnjem času je to vsekakor dražje, zahteva večji finančni vložek. Vendar to ne more biti opravičilo za vračanje v miselnost, ki smo jo presegli že v začetku dvajsetega stoletja. Znanost v današnjem času mora biti univerzalna, hkrati pa jo moramo misliti tudi v slovenščini.

Če povem zelo plastično, za profesorja, ki se je šolal v slovenščini, je mnogo manj usodno, da tudi piše vse svoje raziskave npr. v angleščini, kot pa za nekoga, ki se je šolal v angleščini, ker ta nima priučenega slovenskega premisleka o nekem problemu. Jezik pa do neke mere narekuje tudi razmišljanje. Gre za zelo kompleksno vprašanje, glede na to, da ima vsaka stroka svoje posebnosti, da se humanistika tu močno ločuje od naravoslovja, ampak generalno bodo ta vprašanja zahtevala v prihodnjih letih po celotni obli vedno večji premislek. Skratka, svet si po eni strani želi lajšati komunikacijo, zato uporablja en sam jezik, po drugi strani pa želimo ohranjati svoje različnosti. In vsi dobro vemo, kaj se je zgodilo latinščini, ko se je preveč razširila; enostavno je začela razpadati, najprej na obrobju, nato pa tudi v centru. To se že dogaja z znanstveno angleščino.

JA: Kakšna bo slovenščina prihodnosti?

KA: To je vprašanje, na katerega je z vidika znanosti nemogoče odgovoriti. Povezano je namreč s tem, kakšen bo svet v prihodnosti. Prerokovati pa ne znam. No, slovenščina se bo zagotovo spreminjala, a glede na to, da vse bolj komuniciramo med sabo, da tudi ljudje z različnih koncev Slovenije zaradi spletnih omrežij in večje komunikacijske povezanosti vse bolj sodelujejo, se pogovarjajo, si pišejo, se bo slovenščina verjetno v prihodnjih desetletjih in stoletjih verjetno spreminjala manj, kot se je v preteklih desetletjih in stoletjih. Bolj kot je neka skupnost povezana, bolj kot je v stalni komunikaciji, manj se praviloma spreminja jezik. Je pa seveda to nemogoče napovedovati z gotovostjo.