Distopična prihodnost globalne vasi
Kim Stanley Robinson: Ministrstvo za prihodnost Založba: Sanje Leto izida: 2023 Prevod: Alenka Ropret
Na kaj pomislite, ko slišite izraz »znanstvena fantastika«? Morda na robote, vesoljske ladje in potovanje skozi čas? Književna dela, ki vsebujejo te elemente, so morda res fantastična, ampak ali so tudi znanstvena? Bojan Ekselenski v uvodu eseja Vrnitev v prihodnost – krononavtika opozarja, da je »pridevnik znanstvenofantastični eden najbolj zlorabljenih v umetnosti«. Avtor prispevka s tem namiguje, da veliko umetniških del, izdanih z oznako znanstvene fantastike (npr. čislana Vojna zvezd ali zgodbe o superjunakih), v bistvu zanemarja prvi del te besedne zveze. Znanstvena fantastika naj bi se pri izgradnji fiktivnega sveta opirala na veljavne naravne oz. znanstvene zakonitosti, to je nekaj, kar tovrstne zgodbe pogosto ne upoštevajo – spomnimo, da »science fiction« v dobesednem prevodu pomeni »znanstveno fikcijo«. Na to opozarjam, ker tokrat pišem o romanu Ministrstvo za prihodnost Kima Stanleya Robinsona, delu, ki ne vsebuje ne androidov, ne intergalaktičnih križark, niti poročil o krononavtičnih izletih, a ga lahko zaradi vsebine kljub temu kategoriziramo kot »znanstveno fantastiko«.
Roman sodi v klimatsko fikcijo ali »cli-fi«, razmeroma mlad podžanr znanstvene fantastike, ki se ukvarja s podnebnimi spremembami in njihovimi posledicami na človeka in okolje. Zgodba romana se začne v zelo bližnji prihodnosti, in sicer v letu 2025, ki ga zaznamujeta dva pomembna dogodka. Najprej je v tem letu pri OZN ustanovljena posebna agencija, ki se v okviru Pariškega sporazuma zavzema za pravno zaščito prihodnjih generacij. Agencija se pogovorno imenuje »Ministrstvo za prihodnost«, njena predsednica je nekdanja irska zunanja ministrica Mary Murphy. Istega leta Indijo prizadene smrtonosen vročinski val, ki ubije več milijonov ljudi. Eden od preživelih je ameriški humanitarni delavec Frank May.
Ta travmatična izkušnja v svetovni javnosti ustvari razkol med tistimi, ki skušajo še naprej na star, birokratski način s pomočjo pogovorov in konvencij rešiti podnebno krizo (za tak način se zavzema Mary), in tistimi, ki zahtevajo več in ki se za isti cilj začnejo posluževati tudi pravno in moralno vprašljivih metod (v to skupino ljudi spada Frank). Roman spremlja razvoj dogodkov in življenjske poti glavnih junakov tekom več desetletij, s tem pa oriše možno prihodnost, v kateri se človeštvo po več mučnih preizkušnjah končno začne zavedati vpliva, ki ga ima na dobrobit planeta, in se začne aktivno spoprijemati s posledicami svojega ravnanja.
V Ministrstvu za prihodnost podnebne spremembe niso samo bežen motiv ali povod za začetek zgodbe, kot je to značilno za nekatera druga dela, ki jih prav tako označujejo za klimatsko fikcijo (npr. Cesta Cormaca McCarthyja ali antiutopični romani J. G. Ballarda), ampak so pojav, njegovi vzroki, posledice in vpliv na družbo obravnavani celostno. Kot pričakovano se roman na tematski ravni ukvarja s povezanostjo človeka in narave ter celotnega človeštva v globalno vas, v kateri ima vsak poseg v naravo posledice za ves svet. Ukvarja se tudi z gospodarskimi, političnimi in tehnološkimi silami, ki bodisi otežujejo uveljavljanje sistemskih rešitev bodisi služijo kot osnova zanje, ter z moralno-etičnim vprašanjem, kako sploh pristopiti k problemu: ali mora boj proti podnebnim spremembam nujno potekati v okvirih mednarodnega prava in družbenega konsenza ali morda postaneta v kritičnih razmerah ekološki terorizem in delovanje na lastno roko edina sprejemljiva možnost?
Različni plati tega zadnjega vprašanja poosebljata ravno Mary in Frank, katerih osebne izkušnje – življenje v kaotičnih političnih razmerah na Irskem na eni strani in surova izkušnja z nemočjo in občutkom krivde preživelih na drugi – vplivajo na to, kakšen pristop zagovarjata. Ko se ta lika v zgodbi srečata, drug pri drugem spodbudita spremembo v razmišljanju: prej zadržana Mary se začne bolj odločno zavzemati za lastne cilje in cilje njene organizacije, medtem ko se Frank odloči za bolj konstruktiven način soočanja z lastnimi travmami. Osebni zgodbi likov predstavljata sidrišče, s pomočjo katerega lahko bralec lažje spremlja razvejano dogajanje v širši zgodbi. To stičišče je tudi pomemben vir humanosti, ki prizemlji zgodbo, saj nam prikaže, kako dogajanje po svetu in v biosferi vpliva na običajne ljudi. Zgodbi Mary in Franka dopolnjujejo pričevanja številnih stranskih likov, le-ta pomagajo premostiti vrzeli med pomembnejšimi dogodki v prihodnosti, ponekod pa služijo še kot prvoosebna, subjektivna poročila o le-teh. Pripovedi so dodani še številni kratki polliterarni vložki, med njimi uganke, esejistični sestavki o različnih pojmih in monologi personificiranih predmetov ter pojavov (npr. ogljika), katerih namen je spodbuditi bralca k razmišljanju o družbi, okolju in vsem, kar ju sestavlja.
Roman je zgleden primer znanstvene fikcije, se pravi književnosti, ki za potrebe zgodbe ne izkrivlja načel znanosti, ampak jih uporablja kot osnovo za zgodbo. Avtor na naturalističen način predstavi škodo, ki jo povzročijo naravne katastrofe in do obupa prignani ljudje. Potem postopoma predstavi različne načine reševanja problema podnebnih sprememb (različne oblike geoinženiringa, uvedbo ogljične valute in tudi ekološki terorizem) in s pomočjo zgodbe predstavi obete in pomisleke ljudi, ki te rešitve izvajajo oz. jim nasprotujejo. Gre za izjemno natančno in obsežno delo, za katero pa se pogosto zdi, da se šibi pod težo lastne vsebine.
Različne oblike pripovedi, omenjene v prejšnjem odstavku, hkrati bogatijo in dušijo že tako solidno osrednjo zgodbo, nenehno spreminjanje načina pisanja pa deluje moteče. Kar se samih likov tiče sta Mary in Frank kot glavna lika dovolj prepričljiva in dinamična, medtem ko liki očividci, ki nastopajo le v svojih poglavjih, spominjajo bolj na karikature ali na idealizirane podobe sodobnega človeka. Bančniki, politiki in gospodarstveniki so recimo vedno prikazani kot ozkogledni in trmasti, običajen človek pa kot presenetljivo poučen o in pozitivno naravnan do geoinžiniringa. Faktičnost znanstvenih podatkov v tem znanstvenofantastičnem delu ne bom komentiral. Roman ustvari skoraj do leta natančno časovnico dogodkov v bližnji prihodnosti. Ta časovnica pušča le malo prostora za izredne dogodke, ki bi morda pomembno vplivale na uspeh in pripravljenost ljudi in držav pri soočanju s podnebnimi spremembami. Rigidnost te časovnice pomeni tudi, da bo zgodba zaradi nepredvidljive narave prihodnosti izjemno hitro zastarala in se bo že samo v par letih brala kot alternativna zgodovina.
Šibka točka Ministrstva za prihodnost torej ni, da ni dovolj znanstvena za znanstveno fikcijo, temveč v tem, da fiktivni del trpi na račun vsega drugega. Zdi se, da avtorja v glavnem zanima predstavitev kompleksne problematike podnebnih sprememb in zagovarjanje optimističnega, proaktivnega pristopa k omejevanju njihovih posledic, fikcija pa je zgolj posoda za vse te ideje. Približevanju znanosti ljudem s pomočjo fikcije v osnovi ne nasprotujem, avtor si v svojem prizadevanju vsekakor zasluži pohvalo. Ker pa gre v tem primeru za literarno delo, bi bilo potrebno fiktivnemu elementu posvetiti več pozornosti. Kot tako je Ministrstvo za prihodnost ambiciozno in za družbo pomembno delo, ki pa deluje bolj pamflet kot pa roman.
Uredila: Hana Podjed
Lektorirala: Saška Maček
