Dežela izgubljenih je najdišče strašljivih resnic ranjenih
Katerina Kalitko: Dežela izgubljenih ali Male strašljive pravljice
Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2024
Prevod: Andreja Kalc
Katerina Kalitko je ukrajinska avtorica, ki je do sedaj objavila deset pesniških zbirk in dve knjigi kratke proze. Za svoje ustvarjanje je prejela številne nagrade. Obravnavana knjiga kratkih zgodb Dežela izgubljenih je prejela nagradi »knjiga leta BBC – 2017« in kristal Vilenice. Napisana leta 2017 je v letu 2024 dobila tudi slovenski prevod, ki kot zemljevid na Verini koži omogoča popotovanje v Deželo izgubljenih tudi slovenskemu bralstvu – z upanjem, da se bo v ogledalu Deželi izgubljenih mogoče kdo našel.
V pravljični svet Dežele izgubljenih smo vrženi že v prvi zgodbi Voda, ki sledi protagonistki Lali. Lala je vojna sirota, ki so jo posvojili starši v gorskem mestu, imenovanem Zmajev vrat. Ti so jo zaradi sramu in želje vzgajali kot sina. Ko vojna doseže tudi Zmajev vrat, se Lala odloči, da bo sovražnikom izdala skrivno pot v mesto. Vojskovodja Latif, ki jo prvi prepozna kot žensko, se vanjo zaljubi in jo, ko po njenih nasvetih zastrupijo mestni vodnjak in s tem uničijo Zmajev vrat, odpelje s seboj. Prva zgodba je nežen uvod v zbirko, hkrati pravljično lahkotna, saj dobi Lala svoj srečen ljubezenski konec, in hkrati naznanja, da Dežela izgubljenih ni običajna zbirka, pač pa kvalitetno napisano delo, saj zgodba prepričljivo in inovativno obravnava iskanje izgubljene identitete. Lala, ki so ji starši in prebivalci Zmajevega vratu odtegnili pravico do ženske spolne identitete in zato izdali, sovražnikom izda domovino in na tak način poravna krivico. Ne le to, Lala sovražni vojski pokaže, kako zastrupiti vodo, ki je ključna za preživetje. S tem zgodba izenači pomen vode in pomen spolne identitete kot ključna dejavnika za preživetje, Lalif pa ji kot ljubljeni nakloni ravno to. »Sem ženska? Izreci to besedo še enkrat, prosim te!«, na kar ji odgovori: »Ženska si. […] Ženska, ženska.«
V drugi zgodbi Kastelan sledimo bojazljivcu, ki se tako zelo boji spopada, da se da zazidati v mestni zid. Ko je bitke konec, pa sam vztraja v obstanku v mestu, v katerem so vsi umrli. Glavni lik naslednje zgodbe Veter v prazni očnici, ki je nekakšno nadaljevanje prve kratke zgodbe Voda, je vojni prevajalec Erdal in mladostniški najboljši prijatelj bralcem že poznanega Latifa. Erdal je na skrivaj zaljubljen v Latifa in v kaotičnem nesporazumu umori Latifovo ljubljeno Lalo, s tem pa izgubi tudi Latifovo prijateljstvo. Gre za zgodbo pasivnega opazovalca življenja drugih, nezmožnega pravih dejanj, krivca brez krivde. To je zgodba nesrečnega obžalovanja. Latifu in Lali iz prve zgodbe je odvzet privilegij srečnega konca, hkrati pa bralca prisili v presojo Erdalove zgodbe in ga vrže iz ustaljenih družbenih konvencij dobrega in zla.
Naslednja zgodba Martin govori o vojnem invalidu Martinu, ki razmišlja o svoji življenjski poti in ženskah, pri čemer ga je ves čas, ironično glede na to, da je opravljal delo vojnega prevajalca, spremljala popolna nezmožnost sporazumevanja, izrekanja pravih besed ob pravem času. Univerzalna človeška izkušnja nezmožnosti izrekanja je dobro literarno predstavljena, saj bralce spodbuja k poistovetenju, a vseeno zgodba izgublja svoj naboj, epifanija pa votlo izzveni, saj jo prekrije Martinov PTSD in tako pavšalno upraviči njegova ravnanja (kot smo npr. tega vajeni v kakšnem hollywoodskem filmu). Zgodba tako nosi potencial, ki pa ga ne izpolni v enaki meri kot ostale zgodbe iz zbirke.
Izredno presunljiva zgodba Vladarica zmajev tematizira spolno nasilje na ganljiv in kakovostno spisan način. Deček Maška ima zaradi svojega in maminega šibkejšega socialnega položaja občutek, da mora kot otrok samohranilke finančno prispevati, kljub temu da še hodi v šolo. Ker mu mama ne pusti delati, saj je še premajhen, se znajde v slabi družbi in tako se preizkusi v manjši tatvini. Potem ga spolno zlorabi okraden moški. Zločin, storjen zaradi socialne nepravičnosti in pomanjkanja, je torej kaznovan z nasilnim zločinom, namen katerega je dehumanizacija, dominacija, ponižanje, razčlovečenje. Maška izgubi sebe, svoj um, svoje zdravje. Tudi po zdravljenju v psihiatrični bolnišnici še vedno čutimo begajočo dušo, slutimo, da je Maška duševno obstal v deški dobi, travma pa mu onemogoča odrasti. Zdaj se preživlja s prodajo letečih zmajev, ti pa ga spominjajo na svojo prvo ljubezen Sofko, ki ga je kot zvodnica predala spolnemu napadalcu. Tu se prikaže prava kvaliteta zgodbe, ki ji uspe surovo razgaliti nepravičnost spolnih zločinov in pedofilije, ki niso zgolj zločin nasilne narave, pač kradljivci prihodnosti, duše in na najbolj okruten način oskrunijo najbolj sveto in nevračljivo – človekovo dostojanstvo.
Spolno zlorabo tematizira tudi zgodba Morje nas je pogoltnilo. Zgodba je kratka, a izredno močna, premišljena, pretresljiva in družbeno kritična. Dogajanje je zgoščeno okrog Koštane, ki je bila ljubica visokega funkcionarja, ki v obmorskem mestecu, kamor jo je skril Vladan, prebiva kot prikazen femme fatale. V obmorskem mestecu počitnikuje Andrej, s katerim se s časom zaljubita. V spolnem aktu prešuštva ju ujame Vladan. Za svoj »zločin« prešuštva je Andrej za to, da »izgine«, nagrajen s povzpenjanjem po družbeni lestvici. Medtem pa Koštano prevarani funkcionar kaznuje na najbolj okruten način, saj jo da posiliti svojim psom. Koštana naslednji dan stori samomor z utopitvijo, a od takrat začne morje naplavljati trupla utopljenih moških, s katerimi Koštana na nadnaraven način posmrtno zahteva pravico. Zgodbe ne odlikuje zgolj mojstrsko obvladovanje jezika, celostno in premišljeno zastavljen pripovedni lok, temveč pa tudi močno in neposredno sporočilo o trpljenju in nepravični obravnavi žensk. Ali kot naj bi zapisala že Zofka Kveder: »Hudič ali angel, samo ženska ne.«
Poseben prostor simbolu krščanske Marije, oziroma natančneje ikone, nameni tudi izredno kvalitetno napisana kratka zgodba Lalibela. V njej popotnik Osip v Prekleto pristavo prinese afriško podobo Marije. Domačini so nad tem, da sta Marija in Jezus upodobljena kot temnopolta, popolnoma zgroženi. A le do trenutka, ko začne ikona uresničevati vse prošnje vernikov, a to od nje zahteva dolg, saj postaja belopolta. Izredno zanimiva in inovativna tematizacija ksenofobije in hinavskosti družbe, ki zaničuje vse, kar je drugačno, a je v njej vsa drugačnost upravičena, če le imamo od nje korist. Tematika je aktualna, saj na inovativen način opozori na izkoriščanje drugačnega v sodobnem svetu, npr. preko poceni delovne sile iz držav tretjega sveta. Tako je na nek način tudi ikona Marije poceni delovna sila, njena koristnost pa prevlada nad ogorčenostjo nad njeno drugačnostjo. A za svoj prostor v družbi plača z izgubo lastne identitete.
Skozi celotno zbirko kvaliteta zgodb večinoma ne pada. Tudi zgodba Fantek in sin je zgodba, v kateri avtorica tako odlično obvladuje jezik in slog, da sicer navidezno srečen dogodek rojstva odkrije skrito in pretresljivo resnico. Tukaj je boj za spolno enakost in pravice spolne nedotakljivosti žensk osvetljeno s strani moškega – sina, brata in odgovornega soseda Tea, ki ga teži večna krivda. Krivda, da kot edini moški v družini ni obranil sestre pred spolnim napadom najemodajalca, krivda, da je njegov dedek opravljal splave in da je bil njegov oče fašist. Delček odrešenja pa vseeno katarzično doživi, ko pomaga roditi sina nesrečni porodnici, ki ni uspela priti do porodnišnice.
Zadnja zgodba se ponovno potopi v fantazijski svet Dežele izgubljenih. Vera in Flora opisuje mitičen nastanek Težkega peska, ki sta ga našla oziroma porajala Verina starša, božanstvi. Težki pesek je bil svet sobivanja z naravo, nekakšnega prvinskega mikrokozmosa brez naravnih zakonitosti. Ker po svetu divjajo vojne, Težki pesek sprejme vojne begunce. Kljub uspešnemu sobivanju, pa vanj zaradi neupoštevanja pravil staroselcev vnesejo črne koze, ki Vero z zadnjimi preživelimi prisili v izgnanstvo. Vera si najde novo domovino, v kateri je sama priseljenka. Zgodba mojstrsko obvladuje svoj pravljični svet, ki ga gradi iz kvalitetnega jezika in sloga. A njena lirska narava sloga odpira interpretacije do meje nerazložljivosti, s tem pa izgubi sporočilnost in tako tudi kvaliteto.
Dežela izgubljenih ali Male strašljive pravljice sama zase v naslovu trdi, da je knjiga pravljic. Naslov v teoriji pripovedi vedno predstavlja pomemben narativni element, saj je prva usmeritev bralca, a moramo za njegovo razlago začeti pri koncu. Dežela izgubljenih je najbolje pojasnjena v zadnji zgodbi izmed devetih zgodb, v zgodbi Vera in Flora.
Ta zgodba, ki zaradi fantastičnih elementov, ki jih avtorica črpa predvsem iz folklore in religije, geografskih poimenovanj, kot sta Težek pesek in seveda Dežela izgubljenih, prav zares spominja na pravljico. Glavna junakinja Vera ima na telesu vtetoviran zemljevid Dežele izgubljenih, ki poveže kraje prejšnjih zgodb: Zmajev vrat, Težki pesek, Prekleta pristava v nekakšen vzporedni pravljični zemljevid z realnimi kraji preostalih zgodb – prepoznamo Ukrajino, pa tudi Dalmacijo, ki je neposredno poimenovana. Dežela izgubljenih je torej strašljiva pravljična dežela, ki se povezuje z realnim. Nekakšna pravljična Evropa, zanesljivo vsaj od Dalmacije do Ukrajine, ki se izgublja v vojnah, vojnih beguncih iz bolj ali manj oddaljenih dežel, dežela, zasidrana v mizoginiji (odlično prikazano v zgodbi Morje nas je pogoltnilo) in ksenofobiji (zelo dobro opisano v zgodbi Lalibela, v kateri začnejo Marijino ikono častiti kot sveto šele po tem, ko postane bela in zanje uporabna).
Dodatek naslovu Male strašljive pravljice, pa služi kot nekakšna oznaka pripovedne vrste. Šlo naj bi za pravljice, ki pa so strašljive, saj dobro ne premaguje zla. Gre za antipravljice. Dobro je ujeto včasih v krč, včasih v preprosto nemoč nepravičnosti sveta, ki bralko in bralca sili v občutenje nemočnega besa zaradi storjene družbene krivice. Na ta način avtorica ustvari nekakšen paradoks, saj pravljice ne bi smele biti strašljive. Prav tako pa so »male«, kar si lahko razlagamo kot v nasprotju z »velikimi teksti«, ali pa kot zgodbe o malih ljudeh. Pravljice namreč v ospredje postavljajo slehernike, male ljudi, lahko so vojskovodje (npr. Latif v zgodbah Voda in Veter v prazni očnici), ampak niso kraljeviči, kralji ali princese. So izdajalke svojega naroda (Lale iz zgodbe Vode), niso heroji vojne, pač pa strahopetci, ki se raje dajo zazidati v mestni zid, kot da bi ga branili (zgodba Kastelan), ne doživijo srečnih ljubezenskih koncev, pač pa so neuslišani ljubimci (Erdal iz zgodbe Veter v prazni očnici), so spolno zlorabljeni mladeniči (kot v zgodbi Vladarica zmajev), posebneži in čudaki (Martin). So posamezniki, ki svetu nastavljajo veliko in iskreno ogledalo. Da so pravljične, lahko utemeljujemo tudi z izredno lirskih slogom avtorice, ki dela zgodbe lirsko ranljive (recimo v zgodbi Gospodarica zmajev), hkrati pa prisilijo bralke in bralce v občudovanje mojstrskega obvladovanja jezika, ki nam ga je v slovenskem prevodu prav tako odlično približala Andreja Kalc.
Dežela izgubljenih je zbirka pretresljivih zgodb, njen čudovit, mojstrsko lirski slog pa je zgolj estetsko pregrinjalo, ki razgrinja vso zlobo, krivico in nesmisle sodobne družbe, ki jih žveči počasi in grenko. Beseda za besedo odkriva resnico zatiranih v Deželi izgubljenih, in ta je tragična, krivična, grozljiva – prav nič pravljična.
Lektoriral: Tjaž Mihelič
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
