Davorin Lenko: Bela pritlikavka
Založba: Cankarjeva založba Leto izida: 2017
Po Telesih v temi in Postopoma zapuščati Misantropolis se nam kresnikov nagrajenec Davorin Lenko predstavi še z romanom Bela pritlikavka, s katerim zaključuje svojo trilogijo o telesih in telesnosti. Tako kot v svojih prejšnjih delih je Lenko tudi v romanu Bela pritlikavka ostal zvest svojemu metafikcijskemu slogu, v katerem se poleg eksplicitnih prizorov telesnosti, ali bolje mesnatosti, prepletajo glasbene reference in nihilizem, ki poskušajo osmisliti brezciljno izgubljenost dveh mladih junakov, Marie in Louisa. Maria, pol Slovenka pol Nemka, bivša pevska zvezdnica, prek eksperimentiranja z drogami in seksom išče smisel življenja in identitete. Na drugi strani pa stoji Louis, izdelovalec metamfetamina, ki ga je v otroštvu posilil stric, in v osamljeni koči sredi louisianskega gozda razmišlja o svojem obstoju ter prav tako kot Maria prevprašuje razloge za svoj obstoj.
Roman sestavljajo štirje deli: Berlin, Louisiana prvič, Intermezzo Ljubljana in Louisiana drugič. Vsak del spremlja izviren pripovedni slog, ki bralcu omogoča jasno prehajanje med različnimi deli življenj glavnih junakov. V prvem delu spremljamo Marijino zgodbo, po tem, ko se je vrnila iz Louisiane. V njem je popisano njeno eksperimentiranje s seksom in drogami, med katere se vrivajo njena sporočila ljubimcem in, kar je za bralca najpomembneje, pogovori z mamo, ki pozneje odigrajo ključno vlogo pri sestavljanju Marijine psihološke podobe. Materina visoka pričakovanja, permisivna vzgoja in njeno modrovanje o new agevskih fenomenih duš so namreč povzročila, da je Maria odrasla v neodločno osebo, brez ciljev in z velikimi težavami z lastno identiteto, ki po svetu blodi brez cilja, spotoma pa se predaja različnim hedonističnim užitkom. Prvi del dobi smisel šele v drugem delu romana, ki je nasičen z opisovanjem različnih spolnih aktivnosti. V nadaljevanju romana se počasi začenja sestavljati linearna slika Marijinega življenja in njena dejanja v prejšnjih delih dobijo kontekst. V drugem delu, ki je verjetno še najbolj podoben klasičnemu slogu pisanja, spoznamo Louisa in sledimo njegovim pogovorom z Marijo, v katerih počasi odkrivamo njuno preteklost, kar nam pomaga pri razumevanju njunih življenjskih nazorov in dejanj. Prva dva dela sta pisana z Marijine perspektive, medtem ko se v tretjem in četrtem delu zgodi pripovedni preobrat. Intermezzo je napisan v obliki intervjuja z Mario in nam postreže z novo perspektivo junakinje, kjer Maria na precej bolj sistematičen in racionalen način še enkrat povzame vse prelomne dogodke svojega življenja, ki so vodili k njeni zdajšnji življenjski filozofiji. V zadnjem delu avtor popolnoma spremeni perspektivo pripovedovanja, saj se pripoved obrne k Louisu in v celotnem zadnjem poglavju še enkrat opiše dogodke, o katerih smo brali v drugem delu, a tokrat z Louisove perspektive. V poslednjem delu dobimo ogromno informacij o njegovem otroštvu, ki ga je oblikovalo v osebo, kakršna je postal.
Za Mario in Louisa ne moremo trditi, da se osebnostno občutno razvijeta ali poglobita, zagotovo pa se med branjem poglobi bralčevo razumevanje junakov. Od začetnega morebitnega zgražanja, ali vsaj začudenja, bralec do glavnih junakov na koncu čuti predvsem razumevanje njunih dejanj ter se uspešno znebi morebitnega obsojanja. Ko govorimo o karakterizaciji glavnih junakov, je nujno, da se obregnemo v glasbene reference (Slipknot, Lana del Rey, Marily Manson …), ki so v knjigi prisotne skoraj na vsaki strani. Skladbe, omenjene v romanu, lahko z lahkoto imenujemo za temelje romana, saj je Lenko na podlagi besedil uspešno zasnoval glavna karakterja kot tudi splošno razpoloženje romana. Ženski lik je namreč zasnovan, v veliki meri, po besedilih Lane del Rey in slika nekoliko izgubljeno podobo mlade ženske, ki v sebi čuti nenasitno hrepenenje po življenjskih izkustvih in svobodi, ki se nikoli ne konča. Na drugi stani imamo Louisa, mladega moškega, polnega travm, ki se sprašuje, kam v tem svetu spada »belček« in kje prebiva, kdo je in kdaj pride (če že ni) na zemljo antikrist – vprašanja, ki jih v svojih besedilih med drugim tematizira tudi Marilyn Manson. Kljub nadvse impresivni karakterizaciji in globini glavnih junakov pa se mi je pri branju postavilo vprašanje: koliko originalnosti literarnih junakov je bil Lenko pripravljen žrtvovati samemu kontekstu izbranih besedil? Bralcu, ki je z besedili namreč seznanjen, vsaj Marijin lik deluje zelo poznano, brez presenetljivih podrobnosti, ki bi bralca, seznanjenega z besedili, presenetila ali ponudila kaj več od pričakovanega.
Nadvse impresivno je, da je Lenko uspel dve, psihološko tako globoki zgodbi zasnovati predvsem na besedilih izbranih glasbenikov in predvsem ujeti njihovo vzdušje. Tako skozi celoten roman čutimo različna občutja in njihove paradokse, kot so: pohlep po iskanju smisla in zanikanju le-tega; iskanje svobode in samoomejevanje le-te. Predvsem pa ima zelo pomembno mesto v romanu nihilizem, ki se čuti predvsem v zavračanju norm in dodeljenih družbenih vlog glavnih junakov. A vendar že samim vpraševanjem družbe in svojega mesta v njej sprožata nihilistični paradoks, ki ju zapelje v začarani krog nihilistično-eksistencialnih vprašanj.
Bela pritlikavka je sklepni del neformalne trilogije, ki se osredotoča na telesnost, in tej rdeči niti lahko z lahkoto sledimo skozi Telesa v temi in Postopoma zapuščati Misantropolis, pri čemer naj si drznim omeniti, da ima bralec, ki je že prebral katero izmed Lenkovih prejšnjih del, neprimerno prednost pred bralcem, ki se z Lenkovim pisanjem srečuje prvič, saj bralec, ki Lenka pozna, že pred branjem približno ve, kakšen slog in teme se mu obetajo v romanu, zato ga tudi sama intenziteta in vsebina ne presenetita tako kot bralca, ki v rokah drži Lenkov roman prvič. Lenkov slog, ki je neposreden, poln dialogov, je kljub ogromni meri intertekstualnosti in metafikcijskih postopkov izredno berljiv; tako berljiv, da se bralec velikokrat pusti zapeljati odličnim, iskrenim dvogovorom in opisom, pri čemer lahko zgreši marsikatero referenco ali celo pozabi na samo zgodbo. Raba različnih postmodernističnih postopkov, ki spremlja vsa Lenkova besedila, kaže na avtorjevo izvirnost in sestavlja njegov značilen slog, v katerem bralec lahko resnično uživa in se prepušča pripovedi. In prav teme in motivi, ki se pojavljajo v vseh delih trilogije, so lahko za bralca, ki kot prvo Lenkovo knjigo bere prav Belo pritlikavko, zelo šokantni. Za Lenkova besedila namreč lahko rečemo, da gre za mesnata besedila o mesnatosti. V njegovih prejšnjih besedilih se namreč s podrobnimi opisi različnih, tudi marginalnih, in za nekatere bralce šokantnih, spolnih praks že srečamo, zato se branja zadnjega, najobsežnejšega romana že na začetku lotimo brez predsodkov in vemo, da so prav ti motivi in nazorni opisi tisto, kar daje Lenkovim besedilom življenje.
Roman Bela pritlikavka je resen in zahteven roman, ki zahteva tudi resnega in zahtevnega bralca, ki bo z avtorjem vztrajal vse do zadnje strani. V neskončni prednosti pa so v branju romana tisti, ki poznajo večino glasbenikov in njihovih besedil, na katerih Lenko gradi svojo zgodbo in karakterje, saj so prav ta besedila predpogoj, da kot bralci ne samo razumemo, ampak tudi začutimo zgodbo dveh tragičnih junakov, ujetih v (ne)smiselnost svojega obstoja.