David Lagercrantz: Dekle v pajkovi mreži
Smrt pisateljev je zmeraj tragična, sploh če je obenem še povsem nenadna, kar se je leta 2004 zgodilo v primeru šele 50-letnega Stiega Larssona, švedskega pisatelja in aktivističnega novinarja, ki je za seboj pustil takrat še neobjavljeno trilogijo Millennium (Dekle z zmajskim tatujem, Dekle, ki se je igralo z ognjem, Dekle, ki je dregnilo v osje gnezdo). Ta je ob postumnem izidu postala prodajna uspešnica, zahvaljujoč izjemno izpisanima glavnima junakoma Mikaelu Blomkvistu in Lisbeth Salander. Ob deseti obletnici izida prve knjige iz trilogije so se založniki odločili, da bodo Larssonov svet prepustili Davidu Lagercrantzu in tako je nastala »4. knjiga« serije Millennium z ustrezajočim naslovom Dekle v pajkovi mreži.
Zgodba se ponovno vrti okrog nenavadnega sodelovanja novinarja Blomkvista in hekerice Salanderjeve, ne manjka niti savantski avtističen otrok in ogromna zarota. Sam zaplet je premalo radikalen in ne navduši, saj preveč spominja na podobne filme s to tematiko (Rain Man, Čudoviti um, Mercury Rising) in premalo na izvirno zgodbo iz Millenniuma. Pozornost je najbolj usmerjena v Lisbeth Salander, kar bo navdušilo oboževalce trilogije, saj o njej izvemo tudi mnogo novih informacij, ki se nanašajo predvsem na njeno skrivnostno in težavno preteklost. Problem dela pa je gotovo v drugih ženskah, ki nastopajo v knjigi, saj so preveč podobne karikaturam in premalo ljudem – lep primer tega je fantova mati Hanna, ki je šibka in popolnoma nezmožna lastnih odločitev. Tako avtorju nekako uspe ohraniti like, ki jih je od Larssona podedoval, novi (tudi moški, seveda) pa so preveč medli.
Če pustimo obsojanje zaslužkarstva in razna javna nasprotovanja objavi knjige (predvsem s strani Larssonove ogorčene partnerice Eve Gabrielsson) ob strani, kmalu ugotovimo, da je Lagercrantz svoje delo opravil še kar solidno. Ob branju se takoj opazi, da je trilogijo temeljito prebral, saj je vzporednic ogromno – tematike (težko otroštvo, matematika, hekerstvo, novinarska etika in aktivizem, boj za pravico), sama sestava dela (razdelitev na več delov z naslovi), izbira pripovedovalca. Vse to je sicer pohvalno, a namesto da bi prispeval kaj svojega, se Dekle v pajkovi mreži bere preveč kot »fan fiction« in premalo kot novo delo drugega avtorja.
Lagercrantz se poskuša držati tudi Larssonovega sloga. Za primer: “Lisbeth Salander je odložila knjigo na kolena in naredila požirek kave, preden se je stegnila za zavojčkom cigaret. Ne da bi obrnila glavo, je pogled premaknila proti obzorju.” (Dekle, ki se je igralo z ognjem) in “Lisbeth je uspelo znova zaspati in zbudila se je ob pol osmih zjutraj. Bolela jo je glava in slabo se je počutila. Vseeno se je počutila bolje in hitro se je oblekla ter v naglici pojedla zajtrk /…/” (Dekle v pajkovi mreži) Že na prvi pogled se vidi, da je Larssonov slog bolj izbrušen, stavčne strukture bolj zapletene in karakterizacija bolj precizna. Branje v slovenskem prevodu pa na žalost moti tudi konstantno umanjkanje zanikanega rodilnika skozi celotno knjigo.
Ne glede na povedano je potrebno priznati, da si je Lagercrantz naložil veliko breme. Ni napisal povsem svežega, presunljivega in šokantnega dela, je pa zvesto sledil predlogi in zgodbo Mikaela in Lisbeth, za katero bi bilo škoda, da se konča (Larsson je imel pripravljenih osnutkov za še kar nekaj knjig), speljal naprej. Dekle v pajkovi mreži je tako spodbuden dodatek za ljubitelje Millenniuma, trilogija pa še vedno ostaja zgodba zase.
