12. 11. 2020 / Esej / Literatura / Recenzija

David Foster Wallace: To je voda in drugi eseji

Založba: LUD Literatura (zbirka Labirinti)
Leto izida: 2019
Prevod in spremna beseda: Jernej Županič

Radikalno skoncentrirana književna kritika

*

Ponavljanje, repeticija je ena izmed iger literature same. Preden nas doletijo očitki, bomo priznali sami: drži, začetek teksta, tako po vsebini kot tonu napisanega, je podoben našemu prejšnjemu poskusu recenziranja literature, ko smo motrili zapuščino Jureta Detele. A podobni kalibri od nas terjajo podobne ukrepe, se pravi sprejetje podobne strategije spopadanja z željenim objektom. Ponavljamo se tudi še na neki drugi fronti, kajti od urednikov znova in znova zahtevamo preveč časa in preveč prostora. Opravičilo je zato vendarle na mestu.

**

Torej, ne sprenevedajmo se: verjamemo, da Davida Fosterja Wallacea ni potrebno posebej predstavljati. Njegova pojava in njegova pisava bi morali biti prisotni v horizontu vsakega nadebudnega študenta ali študentke književnosti, v horizontu tistih, ki se z literaturo ukvarjajo po poklicu ali poklicanosti, pa tudi bržkone v horizontu tistih, ki jih literatura kot takšna zgolj zanima, a ne čutijo do literarne umetnosti kakršnekoli obveznosti. Vse te tri skupine imajo skupno to, bi lahko rekli, da so glede literature resni, da jih resno zanima. Prav tako lahko sklepamo, da prav te skupine predstavljajo potencialno bralstvo našega besedila, in torej tudi s tega vidika Fosterja Wallacea nima smisla predstavljati v nekem splošnem smislu, tj. bežnemu nakladanju biografskih podatkov in opusa. Človek vendarle vseeno ima statusni simbol kultnega avtorja, zato ga moramo tudi tako tretirati, se mu na takšen način posvetiti.

Seveda drži, da je ameriška literarna krajina (pogoji so pač drugačni) popolnoma drugačna od slovenske. Drži tudi, da je David Foster Wallace na neki način ameriški pisatelj par excellence, s čimer mislimo to, da so njegova dela, tako literarna kot esejistična, močno vpeta v samo ameriško kulturo in ameriško literarno tradicijo. Bržkone tudi zato ni nenavadno, da se kultnost Wallacea v določenih primerih, še posebej v ameriški krajini, spreminja v pravcati fandom. A ne glede na razlike literarnih krajin, verjetno neizpodbitno drži, da je kultnost stvar internacionalnosti, da kultnost po svoje prebija tako vidne kot nevidne meje. Poskusimo se torej izogniti poučevalnim abstraktnostim, ki jih takšen tekst ponavadi kot forma prinaša (nič, kar bomo omenili, ne bi smelo biti neznano), in se posvetimo zgolj dvema substancama: avtorju in delu.

Za Fosterja Wallacea ne moremo trditi, da slovenski literarni krajini predstavlja neznanko, četudi ne bi nujno imel takšnega statusa, kot smo ga opisali zgoraj. Leta 2011, tri leta po njegovem samomoru (dejanje, ki kultnost, hočemo nočemo, samo še bolj utrdi, a ga moramo, ko pride do Wallacea, razumeti v luči depresije, za katero je trpel praktično svoje celo odraslo življenje) v domači garaži v Claremontu v Kaliforniji, ko je v Ameriki izšel njegov tretji, zadnji in nedokončani roman Bledi kralj (The Pale King), v Sloveniji v prevodu Jureta Potokarja izide izbor njegove kratke proze (z naslovom Zgodbe) iz vseh treh zbirk, ki jih je objavil za časa življenja: Dekle z nenavadnimi lasmi (The Girl with Curious Hair, 1989), Kratki intervjuji z odvratnimi moškimi (Brief Interviews with Hideous Men, 1998) in Pozaba (Oblivion, 2004). Izbor seveda želi biti nekakšen presek in pregled Wallaceovega kratkoproznega opusa, ki se od zbirke do zbirke po malem razlikuje, vendar deblo njegove naracije sloni na vsaj treh ključnih koreninah: spogledovanju s postmodernizmom (in metafikcijo, ki ju postopoma presega), avtobiografskosti in jezikovni izbrušenosti.

Podobnemu principu kot Zgodbe sledi tudi drugi objavljen prevod Wallacea v slovenski jezik, ki pa nam namesto njegove fikcije predstavlja njegov esejistični opus. Govorimo o knjigi To je voda in drugi eseji, ki je konec leta 2019 v prevodu Jerneja Županiča izšla pri LUD Literaturi v zbirki Labirinti. Županičev izbor je prav tako narejen na podlagi Walleceovih treh esejističnih knjig; prvi dve, Domnevno zabavna reč, ki je ne nameravam nikoli ponoviti (A Supposedly Fun Thing I’ll Never Do Again, 1997) in Vprašanje jastoga (Consider the Lobster, 2005), sta izšli še za časa njegovega življenja, tretja Iz mesa, pa tudi ne (Both Flesh and Not, 2012) pa je bila obljavljena posthumno, kot zapiše Županič v svoji kratki, a izčrpni in informativno konkretni spremni besedi, ki deluje še posebej sveže, saj se v njej spretno izogne mitologizaciji Wallaceovega genija, namesto tega pa se raje posveti sebi in kontekstu prostora in časa, se pravi lastnim in občim razlogom za narejen in preveden izbor esejev.

Wallacea smo imeli priložnost brati tudi v originalu, zato se edino spodobi, da se, preden se nekoliko bolj poglobimo v njegov esejistični opus oziroma v izbor, ki nam je na voljo za branje, za trenutek ustavimo pri samem prevodu. Zgoraj smo omenili dejstvo, da je ena izmed stalnic v Wallaceovem opusu, tako pri fikciji kot tudi pri nefikcijskih tekstih, ki so v njegovem primeru večinoma esejistični (sicer moramo omeniti tudi Wallaceovo knjigo-učbenik Everything and more: A Compact History of Infinity, ki se spogleduje z matematično-akademskim diskurzom), jezikovna izbrušenost in dovršenost. Ko človek bere Wallacea v originalu, si lahko le predstavlja, kakšen napor mora biti njegove tekste prevajati. Še več, človeku kaj hitro lahko pride na misel tista znana trditev Roberta Frosta, ki govori o tem, da je književnost prav tisto, kar se izgubi s prevodom. Ali pa morda bolj konkretna trditev turškega pesnika Nazima Hikmeta, ki pravi, da je branje književnosti v prevodu podobno poljubljanju skozi tančico.

A oba prevoda Wallaceovih del v slovenščino sta dobra, tako Potokar kot Županič svojo veščost in občutek za jezik pokažeta z nemajhnim številom rešenih jezikovnih zagat. Wallaceova jezikovna izbrušenost mojstrskosti je zagotovo trd oreh, ki se ga ne stre kar tako. Vendar Frostove in Hikmetove misli ne navajamo zgolj zaradi dejstva, da imamo pred nami prevod. Z njunima mislima ciljamo tudi na jezikovno naravo Wallaceovih del samih. Zdi se, ja, bralec hitro dobi takšen občutek, da ko že beremo Wallacea v originalu, je med našim razumevanjem prebranega in Wallaceovo mislijo neka tančica, ki celostno razumevanje dela nekako nedostopno. Namesto vedenja o tem ali onem, lahko pri Wallaceu večkrat govorimo o slutnji, o tem, da se nam nekaj zdi tako in tako. Prav to nedostopnost skuša opisati neki komentar Zadie Smith na platnici ene izmed Walleceovih knjig: »He’s so modern he’s in a different time-space continuum from the rest of us. Goddamn him.« Seveda takšni komentarji in dodatno razčlenjevanje nedostopnosti, ko se soočamo z Wallaceom in njegovo pisavo, na drugi strani lahko pomenijo dodatno težavo, saj le prilivajo gorivo ognju, ki poganja mit, ki poganja kult. Zagotovo pa moramo biti tudi sumničavi do ljudi, ki pravijo, da razumejo, kaj misli in želi povedati David Foster Wallace.

***

Če pa smo se že dotaknili in omenili neko nedostopnost, tančico med bralcem in avtorjem, je edino pošteno, da se posvetimo tudi sami vsebini, temu, kar tančico tudi proizvede. V To je voda in drugi eseji je vključenih 7 esejev oziroma, še natančneje, en transkribiran govor, ena recenzija knjige, en referat in štirje eseji (pa tudi tem bi lahko, če bi se malo potrudili, dodelili še kakšne klasifikacije). Seveda o vseh tekstih govorimo kot o esejih, saj si na določen način delijo ključne lastnosti te izmuzljive (pol)literarne vrste. Županič na koncu spremne besede pojasni svoje razloge za izbor, hkrati pa tudi pojasni razloge, zakaj nekaterih esejev, navkljub njihovi prepoznavnosti, ni prevedel in vključil v sam izbor. Vseeno je potrebno pozdraviti njegovo odločitev, da je izbor kar se le da celosten, se pravi široko reprezentirajoč za Wallaceov esejistični opus, ki se razteguje od literarnih esejev do doživljajsko reportažnih, nadalje do esejev, ki se ukvarjajo s športom (v glavnem s tenisom; Wallace je bil v svojih najstniških letih sorazmerno dober tenisač, ljubezen do tega športa pa se nato odraža tako v njegovih fikcijskih kot tudi nefikcijskih delih), ali pa esejev, ki se vpenjajo v politično krajino (tu Županič recimo izpostavi esej Up, Simba, v katerem Wallace spremlja in se ukvarja s predsedniško kampanjo Johna McCaina leta 2000; esej resda velja za enega Wallaceovih najboljših, a ga Županič »zaradi manjše relevantnosti za naša čas in prostor« v izbor ne vključi).

Kot zanimivo, a hkrati pričakovano, lahko izpostavimo tudi odločitev, da je v izbor vključen Wallaceov govor To je voda (This is Water), ki ga je imel leta 2005 na Kenyonovem kolidžu. Zanimivo seveda predvsem zaradi tega, ker je To je voda po formi govor, o tem ni dileme, a je  mestoma, kot že omenjeno, esejističen, kot je npr. tale zaključni odlomek govora, ki bi ga lahko brali tudi v kateremkoli drugem Wallaceovem eseju: »Pri Resnici z velikim R gre za življenje pred smrtjo. Gre za to, kako preživeti do tridesetega, ali morda petdesetega, ne da bi si hoteli pognati kroglo v glavo. Gre za preprosto zavedanje – zavedanje nečesa, kar je tako resnično in bistveno, tako dobro skrito vsenaokrog vsem na očeh, da se moramo znova in znova opominjati: ‘To je voda. To je voda.’« Vključitev govora pa je po svoje seveda tudi pričakovana. Zakaj? Tu se zdi pomembno izpostaviti dve dejstvi: ta Wallaceov govor so posthumno objavili že v tretji Wallaceovi esejistični knjigi Both Flesh and Not, kar seveda pomeni, da ta govor vsaj deloma spada med pomembnejše Wallaceove tekste–eseje. Na drugi strani lahko opazimo, če se malenkost poglobimo v vakuum medmrežja, da med mnoštvom video in avdio posnetkov na platformi YouTube, ki se Wallacea tičejo neposredno ali posredno, z največ ogledi (dobre 4 milijone) vodi prav avdio posnetek Wallaceovega govora, kar seveda govori o določeni obči popularnosti.

Trije eseji, objavljeni v izboru, so več kot očitno zaznamovani z literarno tematiko. Gre za eseje Borges na kavču, Nekaj opazk o Kafki, iz katerih najbrž ni bilo črtanega dovolj in Fikcijske prihodnosti in generacija vpadljivo mladih. Esej o Borgesu je, kot pripomni tudi Županič, recenzija ene izmed Borgesovih biografij (Borges: A Life), a ga Županič vključi v izbor, saj je konec koncev Borges v slovenski literarni krajini dobro poznan pisec, še več, lahko bi trdili, da je Borges za slovensko literarno krajino precej pomemben in vpliven avtor (tako lahko razumemo tudi dejstvo, da smo na začetku drugega tisočletja dobili prevod celotnega Borgesovega opusa v sedmih knjigah – ta projekt je takrat pod svoje okrilje vzela Cankarjeva založba; mimogrede, v zvezi s tem nadebudnim projektom so malo manj spodbudne govorice, da je večina neprodanih izvodov svoj obstoj končala na razrezu – koliko so to govorice, urbana legenda zares, koliko pa resnica z velikim R, je seveda povsem drugo vprašanje, na katerega, ker nismo infiltrirani v uredniške politike, ne zmoremo podati dobrega odgovora). Pri eseju, ki se tiče Kafke in njegove proze, je po samem tonu besede vidno, da je bil sprva napisan kot nekakšen referat – predavanje –, ki pa se formalnostim forme referata, tako kot To je voda formalnostim govora, uspešno izmika. Wallace v njem spregovori o tistem elementu Kafkovega opusa, za katerega meni, da je morda v vseh analizah in pregledih, ki o Kafki obstajajo, zapostavljen, namreč, uvideti to, da je Kafka med drugim tudi zabaven avtor: »Glavna zagata poskusov branja Kafke skupaj  s študenti je zame ta, da jih je tako rekoč nemogoče pripraviti do tega, da bi videli, da je Kafka zabaven … Ali da bi znali ceniti način, kako je zabavnost zvezana z izredno silovitostjo njegovih zgodb. Odlične kratke zgodbe in odlični vici imajo namreč seveda dosti skupnega.« S to mislijo se lahko naslednjič lotimo branja Kafke.

Esej Fikcijske prihodnosti pa je od teh treh tisti, ki se z literaturo ukvarja na najbolj splošen način. Wallace se v njem posveti mladi generaciji ameriških pisateljev, ki so na ameriško sceno eksplozivno stopili v drugi polovici osemdesetih let. Omenja Davida Leavitta, Breta Eastona Ellisa, ki je tudi pri nas bržkone najbolj znan po svojem romanu Ameriški psiho, in pa Jaya McInerneya, avtorja, ki je v Ameriki veljal za nekakšnega naslednika velikega Raymonda Carverja. Vse tri med drugim združuje čisto, sorazmerno minimalistično pisanje, ki svoj kontekst najde v nekako praznem svetu japijev, belih ovratnikov in mladih poslovnežev. Gre za lucidno analizo (omenimo lahko tudi, da je bil ta njegov tekst prvič objavljen leta 1988 v Review of Contemporary Fiction) tako avtorskih tendenc te mlade generacije kot tudi takratnega ameriška knjižnega trga, ki ga na eni strani seveda usmerjajo literarni kritiki, na drugi pa komercializem prostega trga. V Wallaceovem opusu pa obstaja še en, precej dobro poznan esej z naslovom E Unibus Pluram: Television and US Fiction (naslov je nekakšen pun dolgoletnega ameriškega gesla, ki se je glasil E Pluribus Unum, se pravi Iz mnogih, eno, Wallaceov obrat moramo torej razumeti kot Iz enega, mnogi), napisan leta 1990, kasneje pa objavljen v prvi Wallaceovi esejistični knjigi Domnevno zabavna reč, ki je ne nameravam nikoli ponoviti. Ker ni vključen v izbor, se vanj sicer ne bomo poglabljali preveč, a ga na tem mestu vseeno priporočamo v branje. V njem se Wallace ukvarja z odnosom med tedanjo ameriško fikcijo in uporabo ironije v samem pisanju, ki je zelo daleč od rabe ironije v postmodernistični literaturi, in predstavlja bolj prazno in formalno literarno o(g)rodje. Da je temu tako, Wallace vpliv pripiše televizijskemu mediju in televizijskemu oglaševanju, nizkima oblikama kulturne materializacije, ki se trudita vse preveč zadovoljiti svojega uporabnika, kar pa se po Wallaceovem mnenju dogaja tudi v po-postmodernistični ameriški fikciji. Relevantnost sporočilnosti tega eseja ni po našem mnenju nič manjša kot takrat; izjemno zeitgeistovski je in tudi zato ga priporočamo v branje. Seveda moramo upoštevati, da se je v tridesetih letih od nastanka tega eseja kontekst naših življenj spremenil: kulturno nas danes veliko bolj zaznamuje internet kot televizijski medij. A to nujno ne pomeni kakšnega večjega prereza s tem, o čemer piše Wallace, saj je medij medmrežja zmožnosti televizije do neke mere zagotovo prevzel, jih predrugačil in nadgradil, a se hkrati tudi razvijal neodvisno od televizijskega medija. Toda kaj bi Wallace imel za povedati o internetu, njegovih zmožnostih in relacijah z drugimi simbolnimi svetovi, je prepuščeno slutnji.

Esej Federer – iz mesa, pa tudi ne (originalno objavljen leta 2006 v New York Timesu pod naslovom Federer As a Religious Experience) je edini izmed športnih Wallaceovih esejev, ki je vključen v izbor in v celoti njegovih športnih esejev (teh je kar nekaj, večinoma so vsi posvečeni tenisu) velja za najboljšega, kot zapiše Županič. V njem Wallace piše o izkušnji in užitku, skratka o gledalčevem doživetju ob gledanju teniške igre asa Rogerja Federerja, a se hkrati poglobi v obskurnosti zgodovine tenisa in najmanjše detajle teniške statistike – bralec tako resnično dobi občutek, da če je Wallace glede česa strasten, je to definitivno tenis; po branju tega teksta bi z lahkoto špekulirali, da je morda glede tenisa celo bolj strasten kot glede literature. 

Za konec našega pisanja se posvetimo še preostanku izbora, dvema daljšima Wallaceovima esejema, ki sta po svoji naravi, kot ju označi Županič, doživljajska. Gre za eseja Domnevno zabavna reč in Vprašanje jastoga. V slednjem Wallace obišče svetovno znani Mainski festival jastogov, kjer lahko jemo, če to želimo, jastoga na tisoč in en način. A Wallace se ne posveti samo kulinaričnemu aspektu tega festivala, temveč se v svojem slogu (kar nemalokrat pri njem pomeni z vključitvijo tako nekakšnega zgodovinskega pregleda kot tudi gole statistike) loti tudi vsega tistega, kar pride zraven festivala takšnega slovesa, se pravi, turizma in ekonomije (privabljanje množic na ta vsakoletni dogodek), industrije, ki stoji za takšnim festivalom, spregovori pa tudi o ne/moralnosti ubijanja jastogov in živalskih pravicah (kot je znano, se jastoge vrže v vreli krop, saj naj bi bila le tako zagotovljena mehkoba in okus jastogovega mesa; dejstvu, da se ob tem jastogi mučijo, saj jih večina ne umre instantno, se Wallace pač ne more izogniti). Wallace tako v tem aspektu sorazmerno dobro uspe reprezentirati boj organizacij in posameznikov za pravice živali.

Najdaljši izmed esejev v izboru pa je Domnevno zabavna reč. Dolžina tega eseja je morda res prikrajšala kakšen drug esej za prevod in objavo, a gre hkrati za esej, ki je v Wallaceovem opusu eden bolj prepoznavnih. Esej je Wallaceova celotedenska reportaža–dnevnik: »Natančneje: od 11. do 18. marca 1995 sem se, prostovoljno in proti plačilu, podvrgel 7-nočitvenemu križarjenju (7NK) po Karibih na krovu m. l. Zenith, 45.255-tonske ladje v lasti družbe Celebrity Cruises Inc., ene izmed več kot dvajsetih operaterk križarjenj, ki se trenutno začenjajo na Južni Floridi.« Wallace tekom eseja ladjo prekrsti in ji nadane ime Nadir, kar je le ena izmed mnogih besednih iger. Nadir je namreč koncept v astronomiji in geometriji, ki stoji nasproti zenitu oziroma natančneje, smer, nasprotna zenitu, se imenuje nadir. Prigode, ki jih Wallace doživi na tem križarjenju, od skupnostnih tematskih večerov in zabav do pogovorov z ostalimi potniki (bolj ali manj gre za upokojence) in zaposlenimi na ladji, skrbno in natančno zapisuje v svojo beležko, luciden opazovalec je; bralec dobi občutek, da mu nič ne uide oziroma da mu uide samo tisto, kar želi sam (veliko časa namreč dejansko preživi v svoji kabini). Velik del eseja pa je pravzaprav namenjen širšemu kontekstu industrije luksuznih križarjenj, kjer gre za nekakšno mešanico industrije gostoljubnosti in industrijo zabave. Wallace je na vsakem koraku bombardiran z besedami (prek oglasov po zvočnikih, ladijskih napisov, letakov, brošur), kot so razvajanje, užitek, zabava. Skratka, vse je narejeno tako, da se moramo imeti dobro, da se moramo sprostiti in uživati, pozabiti na vse skrbi, češ, zakaj pa bi drugače sploh šli na križarjenje. Wallacea ta fasada naslad, za katero se skriva težka mašinerija turizma, ne preslepi (med drugim zapiše, če parafraziramo, da morda ni takšno naključje, da so križarjenja takšnega tipa namenjena predvsem starejšim ljudem) in zato zapiše: »Na luksuznem križarjenju za množični trg je nekaj neznosno žalostnega.« Obup – skrajno resna beseda, ki se jo po Wallaceovem mnenju uporablja vse prepogosto – je tisti, ki preveva celotedensko križarjenje, ki v tem enem tednu močno zaznamuje Wallaceov prostor in čas. Morda lahko v tem smislu poskusimo razumeti tudi njegovo besedno igro, prekrstitev imena ladje iz Zenith v Nadir: oglasi za križarjenje obljubljajo razvajanje in užitek, dobimo pa prav nasprotno, tj. seveda, če sami sebe ne uspemo prepričati, da se imamo dobro, da uživamo. Namreč, užitek in razvajanje, ki ju industrija nudi, sta tako rekoč prazna.

Dejansko je Wallace precej okleval, ali bi sploh na zgoraj omenjeno križarjenje šel, kot zapiše D. T. Max v Wallaceovi biografiji Every Love Story is a Ghost Story. Ko se je vseeno odločil, da bo šel, je bil na krovu med drugim soočen tudi z naslednjo težavo, namreč z vseprisotnostjo alkohola (ki ga lahko razumemo kot simbol za zabavo, kot simbol za good, good times), sam pa ni pil, alkoholu se je odrekel, za kompenzacijo vsega (prisotnost alkohola in odsotnost AA sestankov – slednji vendarle niso koncept, ki bi pritekli razvajanju in zabavi) je tisti teden veliko kadil. Seveda hkrati lahko pomislimo, da je Wallaceova osebna izkušnja križarjenja bila obupna, in da je pomembno prav to, da gre za njegovo izkušnjo. A poskusimo mu vseeno verjeti, ko pravi, da je na industriji, ki jo opiše v Domnevno zabavni reči, resnično nekaj žalostnega.

Na tej točki se zdi primeren trenutek tale predolg tekst (predolg za kritiko in uredniki nam že žugajo) končati. Če se bo kdo ob ali po branju spraševal: ja, z namenom smo se izognili omembi in razpredanju o Wallaceovi najbolj znani knjigi, tisti, ki ga je proglasila za glas njegove generacije, v mladih glavah devetdesetih let in tako naprej do danes pa ga je predvsem ustoličila kot kultnega. Knjiga si omembo vsekakor zasluži: gre za Neskončno burko (Infinite Jest, 1996), dih in duh Amerike v devetdesetih. Tako pač pravijo mnogi. Mogoče je res tako preprosto. A Wallace v nekem intervjuju, ko govori o nezmožnosti sočutja in prisotnosti trpljenja v resničnem svetu, ki ga vsak prenaša sam zase, pravi, parafraziramo, da če nam neko fikcijsko delo domiselno omogoči poistovetenje z bolečino nekega lika, bomo nadalje morda lahko lažje razumeli druge, ki se poistovetijo z našo, kar je hranljivo, odrešilno, na noter pa postanemo manj sami. Morda je tudi v tem uspeh Neskončne burke; mogoče tančica nedostopnosti resda obstaja, a morda je še toliko bolj preprosto.

David F. Wallace: To je voda in drugi eseji (LUD Literatura, 2019)