19. januarja, 2015 / Literatura

Danilo Kiš: Peščena ura

Danilo Kiš je bil rojen 22.2.1935 v Subotici. Očeta, madžarskega Juda, so leta 1944 odpeljali v Auschwitz, od koder se ni vrnil, mamo, Črnogorko po rodu, pa je izgubil leta 1951. Po končanem študiju književnosti v Beogradu je pisal za mnoge revije in deloval kot lektor na različnih ustanovah, tudi v tujini. Umrl je 15.10.1989 v Parizu.

 

Prevladuje mnenje, da je ravno Peščena ura (Peščenik) njegovo največje delo, medtem ko je najbolj kontroverzno delo gotovo Grobnica za Borisa Davidovića, ki je izšla 1976 in sprožila burne odzive na tedaj še vedno konservativni jugoslovanski sceni – tako literarni kot družbeno politični. Kišev cilj pa je bil preprost: prekiniti s konservativnostjo in oviranjem pri razmišljanju. Vseeno so odzivi in verjetno tudi drugi vplivi spodbudili Kiša, da se je preselil v Francijo, iz katere se ni pogosto vračal. Pokopali so ga v Beogradu s pravoslavnim obredom, kar je bila njegova poslednja želja.

 

Peščena ura je tretja knjiga iz tako imenovanega “družinskega cikla”. Začenši z Bašta, pepeo in Ranim jadom je Kiš našel nov izvir čustev za svoje ustvarjanje, to pa so spomini na očeta in mladost. Zgodba se odvija v družini Kiš med vojno, kjer narator (sin) poizkuša rekonstruirati karakter in usodo svojega očeta.

 

Celotna zgodba temelji na očetovem pismu, roman pa doživljamo kot fragmentarno spominjanje dogodkov, ki kot tok misli prodira na površje skozi pisanje omenjenega pisma. Fabula sama prikazuje potovanje Eduarda po različnih krajih, kjer se srečuje z različnimi ljudmi, ureja stvari in skuša sebi ter predvsem svoji družini, ki se v zgodovinskem trenutku sooča z vojno, na vsak način zagotoviti preživetje. Ker je sam judovske veroizpovedi, išče načine, na katere bi to zakril. Išče pa tudi druge možnosti, svoje otroke je dal denimo pravoslavno krstiti, da bi bili varni pred antisemitističnim cunamijem.
Glavne teme romana so vsekakor oče in njegova usoda, druga svetovna vojna in genocid. Najbolj zanimiva pa je romaneskna struktura. Na koncu romana se bralcu prikaže originalno pismo, ki ga je Eduard 5. aprila 1942 napisal svoji sestri Olgi. To pismo pa je temelj, s pomočjo katerega zaključek romana povežemo z vsem dogajanjem prej, dobimo povzetek, odgovor in hkrati epilog.

 

Zgodba je tako kombinacija iluzije, zgodovinskih in osebnih dejstev ter spomina, ki je sam po sebi včasih iluzoren in nas zna tudi zavesti.

 

Poleg očetove zgodbe se v besedilu v fantomski obliki pojavljajo konkretna razmišljanja o svetu na primeru Newtonove teorije gravitacije in verskih zakonov in njihovih izvorov ter smislov.

 

“Enako je s prepovedjo alkohola. Svetnik se ga je napil in bruhal. Ker je začel klatiti neumnosti in se mu je zapletal jezik, ko je izgovarjal sporočila, ki jih je prejemal z neba, se je po ukazu sveta modrecev odpovedal alkoholu.”

 

V tem romanu nas Kiš na svoj inovativen, a visoko estetski način popelje v ritmično nihanje morja med poezijo in surovostjo življenja, preprostega, krutega in resničnega. Tako plujemo med spomini, domišljijo, sanjami in smrtjo. Posameznika pa predstavi kot subjekt, ki so mu lastne prav vse te stvari. To je po njegovem mnenju cilj umetnika: da življenje in vso njegovo simboliko opazi in poetično ujame.

 

Kiš se v svojih delih sprašuje o smislu življenja, in tako je tudi v Peščeni uri, kjer zastopa bolj pesimistično stališče. Ne vemo, od kod smo, niti kam gremo, dejstvo pa je, kot je v romanu tudi zapisano, da je smrt konec. S tem nastavi ogledalo religijam in raznim filozofskim razmišljanjem, od katerih pričakuje, da bodo v njem zagledali svojo smešno podobo.

 

Kakšen pa je pomen Peščene ure kot simbola? Pretakanje peska lahko razumemo tudi v smislu prehoda generacij, kjer pesek teče enosmerno, hkrati pa se koščki različnih kamnov mešajo med seboj. Dejstvo je, da je teža peska brezpomenska, to pa simbolizira življenje samo. Pesek »mineva« skozi luknjo, ne glede na to, kaj delamo, kaj razmišljamo, želimo, hrepenimo ali verjamemo in ne glede na to, kako doživljamo sebe, svojo usodo ali usodo drugih. Pesek teče in je zgolj pepel kamna.

 

Gre za prvovrstno umetnino, ki sodi v sam vrh tudi na svetovni ravni. Kljub temu, da je branje romana (pa tudi Kiša nasploh) precej kompleksna stvar, nas v trenutkih zmedenosti in nekoherntnosti “tolaži” in spodbuja njegov slog, ki je izrazito subtilen, ukročen in hkrati razpuščen. Vsaka beseda ima svojo obliko in svoje mesto, nobena ni preveč in nobena nikjer ne manjka, gre za preprosto popolnost.

knj_Kis_big