Connie Palmen: Ti si rekel

Romantizirana biografija Ti si rekel opisuje zakon med pisateljico in pesnico Sylvijo Plath in pesnikom Tedom Hughsom, kot ga do sedaj še nismo poznali. O njem smo namreč veliko izvedeli prek Silvijinih del in raznih biografij drugih avtorjev, nizozemska avtorica Connie Palmen pa njun zakon predstavlja skozi Tedove oči, ki v pripovedi dobi svoj glas, in tako zapiše njegovo plat te znane ljubezenske zgodbe. Pomenljiv naslov Ti si rekel nakazuje na prizor Jezusa in Juda Iškarijota pri zadnji večerji pred izdajstvom Jezusa s strani Jude Iškarijota. Pisateljica osebno ni sodelovala s Tedom, je pa za roman uporabila različne vire, med katerimi je bila najpomembnejša pesniška zbirka Teda Hughsa Pisma za rojstni dan, v kateri je 88 pesmi, ki so prikazale pesnikovo doživljanje zakona s Sylvijo, ljubezen do nje in njegove občutke po njeni smrti. Njun zakon je sklenil Sylvijin samomor, vendar kot pravi Ted, je bil to le začetek. Connie Palmen nam želi predstaviti resnico, ki se je dolgih 35 let skrivala v ozadju.

Pripoved se začne z opisom prvega srečanja Sylvije in Teda, ki je predstavljeno kot surovo, boleče in polno čustev, in se nekako ujema z njunim zakonom, ki traja dobrih šest let, v katerem sta se jima rodila dva otroka. Sylvia je Teda po njunem prvem plesu ugriznila na notranjo stran lica, s čimer ga je nekako želela označiti za svojega, kasneje pa izvemo, da je s tem dejanjem Teda zaznamovala za celotno življenje, zato je njena smrt postala tudi njegova. Skozi knjigo je prikazana ljubezen, ki si jo delita, življenje in težave pesnikov, njuna ustvarjalna naveza in želja po slavi. Velik in pomemben del pripovedi predstavljajo Sylvijine duševne motnje in Tedovi poskusi pomoči, ki v resnici nikoli niso obrodili sadov. Sylvijo smo do zdaj nekako poznali kot žensko, ki je izgubila očeta, imela duševne motnje že v zgodnjih dvajsetih letih in bila najboljša v vseh stvareh, ki se jih je lotila, roman pa jo predstavlja tudi v drugi luči: kot psihotično, posesivno, težavno in izredno ljubosumno žensko. Kljub Sylvijini bolezni in njenim neomajnim poskusom pisanja, da bi zaslovela, ter njunim vzponom in padcem pa je Ted Hughes naredil kar nekaj napak, ki so v pripovedi nekoliko preveč lirične in predstavljene kot nekaj vsakdanjega. Varanje je na primer le skromno omenjeno, brez vsakršne refleksije o družini in posledicah, ki jih ta dejanja prinesejo. kot razdvojen človek, tako glede ustvarjanja kot njegovih žensk, in kot je znano, je živel dvojno življenje – kot družinski človek in umetnik. V knjigi je nakazano, da je želel oboje združiti, vendar mu to ni uspelo. Ni več predstavljen kot ženskar in moški, ki se mu dekleta niso mogla upreti, ampak kot preveč nežen in pozoren mož. Kot takšnega ga nismo spoznali v nobeni biografiji, filmu ali knjigi, se pa tu kažejo premočni vplivi avtorice Palmen oziroma vdor njenih subjektivnih vložkov, ki so spremenili Tedovo znano podobo ženskarja.

Teda Hughsa feministična gibanja označujejo za morilca in slabega moža, ker je varal ženo in ji ni pomagal, ko ga je najbolj potrebovala. Kljub vsemu, kar se je zgodilo med Tedom in Sylvijo, je vedno cenil njena dela in jo spodbujal pri ustvarjanju. Tudi po smrti je uredil in izdal njeno najuspešnejšo pesniško zbirko Ariel (leta 2016 je v prevodu Ane Pepelnik izšla tudi pri založbi LUD Šerpa), a pesmi v njej niso v pravem zaporedju, kot je v enem članku priznala njuna hčerka.

Pristop črpanja snovi za roman iz pesniške zbirke se je izkazal za napačnega, saj si lahko pesmi vsak nekoliko drugače interpretira. V pripovedi se premočno vpleta avtoričina subjektivnost, ki zgodbo o Sylvijinem in Tedovem zakonu predstavi v povsem drugačni luči, kar je nekaj svežega po vseh biografijah, ki so v ospredje postavile Sylvijo, vendar je Connie Palmen želela upravičiti Tedovo varanje, zato je v ospredju premalo Tedovih sebičnih dejanj in veliko preveč Sylvijinega duševnega stanja. A ne glede na vse, kar se je zgodilo in kako različni viri opisujejo njuni življenji, pa lahko trdimo, da njuna dela še danes veljajo za ena boljših v pesniški zgodovini 20. stoletja.