Colum McCann: Transatlantik
Transatlantik, roman irskega pisatelja Columa McCanna, je eden tistih, ki te preprosto potegnejo vase; s svojo pripovedjo, slogom in liki začara še tako ciničnega bralca. Roman pripoveduje zgodbo, razpotegnjeno čez del devetnajstega ter celotno dvajseto stoletje, vrti pa se okrog štirih generacij žensk družine Ehrlich, Lily, Emily, Lottie in Hannah, ter štirih zgodb resničnih oseb, vseh pomembnih za potek zgodovine devetnajstega ter dvajsetega stoletja. Posamezne pripovedne niti se spletajo okrog prvega čezoceanskega leta brez postankov, ki sta ga leta 1919 opravila John Alcock ter Arthur Brown, obiska Irske črnskega pisatelja in nekdanjega sužnja Fredericka Douglassa ter sklenitve irskega miru leta 1998 z vidika ameriškega demokratskega senatorja, Johna Mitchella mlajšega. Vendar je Transatlantik veliko več kakor zgolj pripoved o zgodovini nekega stoletja ali posameznih krajev. Je zgodba o povezovanju – geografskem, časovnem, družinskem in medčloveškem.
Elegantno postmoderno zgodbo, ki jo pove roman, je težko opisati, saj se izogiba slehernim klišejem ter pripovednim standardom. Preprosto gre za zgodbe več ljudi, njihovega lastnega doživljanja zgodovinskih trenutkov ter njihovo osebno, čustveno in politično izkušnjo z lastno stranjo Atlantskega oceana. Kljub temu da je ozračje tako sredi devetnajstega kot na prelomu dvajsetega stoletja izrazito politično – to je namreč obdobje abolicije suženjstva v ZDA, napetih pogajanj med Irsko ter Veliko Britanijo, vse večji pa je tudi tehnološki napredek, posledica katerega je prvi čezoceanski let –, so liki opisani iz zelo čustvene ter osebne perspektive, njihova življenja pa nikdar niso politizirana. McCannu tako uspe prikazati plat človeške izkušnje, ki je odmaknjena od cinizma sodobnega časa ter akademskega gledanja zgodovine. Osredotoči se na inherentno lepoto življenja, sploh tistih trenutkov, ko se prek romantične zveze, ambicije ali pa trpljenja povežemo s sočlovekom.
Posamezne pripovedne niti se strogo rečeno nikdar ne povežejo v neko večjo zgodbo, saj je večji pomen Transatlantika povezovanje. Drobno in večje. McCann elegantno splete usode teh osmih ljudi, sprva bežno, prek kratkega pogovora, preslišanega govora, kasneje bolj očitno, prek vizualne podobe teniške igre, na koncu prek družbenozgodovinske usode, ki so si jo delili določeni liki. Odkrivanje povezav, ki se v prozi počasi stkejo med osebami iz Irske ter Amerike, je največji užitek branja tega romana, četudi so te povezave boleče resnične in prav nič literarno dramatične.
Naslovnica slovenskega prevoda je čudovita akvarelna slika treh zemljevidov Atlantskega oceana ter celin, ki ga obdajajo. Gre za zelo primerno vizualno sopotnico temu literarnemu delu, saj McCannovo pisanje resnično spominja na sliko. Njegov slog je eleganten ter očiščen vse nepotrebne jezikovne navlake, vseeno pa je precej drugačen od dolgočasnega predpisanega sloga, ki okužuje toliko sodobne anglofone književnosti. Njegova eliptična proza deluje neposredno kakor slika. Kratki odrezani stavki nam pred oči prislikajo najnujnejše prebliske dogajanja, okolice ter misli, spričo česar se zdi branje Transatlantika intimno, saj naša domišljija zapolnjuje vrzeli. Posebno hvalo si zasluži prevajalka Maja Ropret, ki je angleški roman pretvorila v elegantno, žlahtno slovenščino, zaradi katere je Transatlantik vredno brati že samo zaradi lepote jezika.
Transatlantik ni zgodovinski roman in kljub naslovu ni niti pretirano regionalni roman. Ameriška Nova Anglija ter Irska s svojo geografijo res ves čas ležita v ozadju, a v srčiki tega dela so vedno ljudje. Njihove velike in drobne izkušnje – tiste, ki so pomembne za vso človeško zgodovino, kakor ganljiv govor osvobojenega sužnja, ki se je z retoriko in ne nasiljem bojeval za pravice svojih ukleščenih bratov ter sestra, in pa tiste, ki so del našega vsakdana, trivialne, na prvi pogled nepomembne, kakršno je igranje tenisa. Vseeno pa so vse to izkušnje, ki povežejo z drugimi ljudmi in v tem je njihova moč ter lepota. In to je moč in lepota Transatlantika. Prek svojih zgodb in intimnega, neposrednega sloga nas povezuje s preteklostjo, ljudmi ter njihovimi izkušnjami, kar McCann stori s tolikšno virtuoznostjo, da med stranmi tega romana lahko doživimo resnično močno literarno izkušnjo.
