César Aira: Kako sem postal nuna
Založba: LUD Šerpa Leto izida: 2022 Prevod: Marjeta Drobnič
Argentina, leto 1988. V Rosariu oče na prvi sladoled pelje svojega otroka, ki ga preveva veselo pričakovanje. Dokler prvih nekaj kapljic ne doseže jezika in mu za vedno spremeni življenja, resničneje od resničnosti in bolj fantastično od pravljice. Kako sem postal nuna je šele drugi slovenski prevod sicer enega najbolj prevajanih sodobnih argentinskih avtorjev, ki s skromnostjo stoji za zavidljivim opusom več kot sto kratkih zgodb zgodb, romanov in esejev. César Aira, pisatelj in prevajalec, je znan po že skoraj mrzličnem pisanju in objavljanju svojih del – izda namreč do pet krajših del na leto. Čeprav so njegova dela kratka, pa nikakor niso namenjena hitremu prebavljanju in površinskemu očesu. »Anarhistični nadrealist« se domače počuti v nepovezanosti dogajanja, večplastni realnosti, paradoksalnosti ter avantgardnem stilu »fuga hacia adelante« (beg naprej), s katerim dosega stalen zagon in kontinuum v pripovedi. Vse našteto je prisotno tudi v Kako sem postal nuna, kjer glavni lik, šestletni otrok César Aira (avtorjev soimenjak), pred nami razprostre izseke, mogoče najbolj travmatične in hkrati nepozabne dogodke med njegovim šestim in sedmim letom.
Kratki roman nam ne postreže z ničimer, kar bi lahko pričakovali glede na naslov – ni bildungsroman, ni neko zaporedje dogodkov in nihče ne postane nuna. V primeru Aire je naslov sam sebi namen, z vsebino pa ni povezan dlje od začetnega odstavka. Dogajanje se začne, ko oče pelje svojega otroka, Césarja Airo, na sladoled. Družina mame, očeta in otroka, ki predstavljajo osrednje like pripovedi, se je ravno preselila iz majhne argentinske vasi Coronel Pringles v mesto Rosario. Uvodni sladoled tako lahko predstavlja vse sladkosti večjega mesta, ki jih ima ta preprosta vaška družinica še odkriti. V nedolžnem začetku je takoj nakazano nekaj pretečega in nepojasnjenega, kar besedilo nemudoma loči od tradicionalnosti.
Otrok, ki je glavni lik in hkrati prvoosebni pripovedovalec, v pripovedi zase uporablja ženske zaimke in govori o sebi kot o deklici, medtem ko oče (in vse druge osebe) zanj uporablja moške zaimke. Ta subverzija ni nikjer neposredno naslovljena, je pa omenjena bolj posredno in jo lahko prepoznamo med vrsticami, recimo, ko se César sprašuje, zakaj je ona edina deklica na svetu, ki nikoli ni imela punčke, in kot razlog navede »zaradi nečesa skrivnostnega«. O njenem spolnem izrazu in videzu ne izvemo ničesar, zato ne moremo brezpogojno razsoditi, ali gre za transspolnost ali le za otrokovo bujno domišljijo. Dogodek s sladoledom, ki traja dve poglavji, se razplete v potencirani grotesknosti in deluje kot podlaga za nadaljnjo pripoved. Pomen tega za življenje pripovedujočega avtor opiše tako: »Začetek je zaznamovan z živim spominom, ki ga lahko obnovim do najmanjše podrobnosti. Pred tem ni ničesar: po tem pa se je vse povleklo v en sam živ, nenehen in nepretrgan spomin, vštevši razdobje sna, dokler si nisem oblekla redovniške obleke.« Predstavlja torej mejnik, konec prejšnjega in začetek novega, »mrtvega, nevidnega« življenja za glavno osebo.
César Aira je otrok s tako bujno domišljijo, da presega razčlenitev realnosti in fantazije. Njeno življenje se odvija v nekih liminalnih prostorih brezčasnosti in brezpredmetnosti, kjer je dovolj prostora za njeno nekonvencionalno doživljanje sveta. »Resničen sen je bil oblika resničnosti kot sreča, kot raj. V istem zamahu je resničnost postala bledež ali sen, a je tudi sen postal sen, in to je bil angel ali resničnost.« S tem stavkom César najbolje opiše svoj neoprijemljivi odnos z resničnostjo. Avtorju uspe z zapletenejšimi stavki pokazati, da je pomen povedanega do potankosti jasen samo njej. Zgrajeno ima svojo realnost, ki večino časa ne sovpada z realnostjo ljudi okoli nje, kar jo iz perspektive zunanjega sveta večkrat spravi v težave. Zanimiva je raven njenega zavedanja in samorefleksije, saj ne živi v zablodi – večkrat omeni, kako je njena mama »uboga«, ker jo mora prenašati. Ker je nasilni oče po dogodku s sladoledom zaprt, César živi sama z mamo, pri kateri čutimo iskrenost in skrb za hči, kljub temu da ne poskuša razumeti njenega obnašanja in tega, kar se ji plete po glavi. Njuno življenje je zaznamovano z monotonostjo vsakdana, prebijanja iz meseca v mesec, maminimi stiskami zaradi težavnega otroka in moža v zaporu, ki velikokrat pustijo Césarja samo in prepuščeno svojim fantazmagorijam.
»Ena izmed njegovih glavnih tem je: ljudje dobijo neke ideje in to, ali so resnične, ni pomembno,« o avtorjevem pisanju zapiše kritik Kamil Ahsan. To dejstvo ter protislovnost, aluzivnost in nepričakovanih premen polni zapleti ga postavijo na podest bolj ezoteričnih pisateljev. Sam pravi, da ne mara, da se knjiga sama ponudi bralcu, ampak da se mora bralec potruditi in jo poiskati. To dosega z rabo nadrealističnih elementov; odnos med resničnostjo in domišljijo, nepojasnjeni podzavestni vzgibi, skrivne plati človeka, jukstapozicije, pretiravanje in tok misli. Hkrati pa je njegovo pisanje v drugih aspektih dovolj realistično, da nas bralce ves čas drži v nekem liminalnem prostoru; pedantno slikoviti opisi, zaradi katerih lahko začutimo okus jagodnega sladoleda na jeziku, ter karakterizacija oseb, ki nam jih približa in kljub njihovi ekscentričnosti naredi človeške, »realistične«. Primer tega je odstavek, ko César reakcijo svojega očeta dramatično opiše: »Najhuje je bilo, da je imel očka, ker je s takšno naglico pojedel sladoled, jezik odrevenel in je govoril, kot ga še nikoli nisem slišala, z okornostjo, zaradi katere se mi je zdel še bolj divji, nerazumljivejši, še daleč bolj strašljiv. Mislila sem, da mu je jezik otrdel od togote.« Situacijo si zlahka predstavljamo kot resnično, vendar zraven začutimo domišljijsko perspektivo otroka. Glavna oseba nam pripoveduje zgodbo v prvi osebi, čemur naj bi se avtor pri pisanju načeloma izogibal, saj to »splošči« perspektivo. Vendar kljub temu, da je stara šest let in da govori o dogodkih iz svojega življenja, govori iz objektivne perspektive vsevednega pripovedovalca, kot da avtor pripoveduje skozi njo. To lahko nakaže delno avtobiografskost romana, poleg imenovanja glavnega lika po sebi in dejstva, da sta oba rojena v Coronel Pringlesu, vendar nima večjega pomena.
Priznam, da sem se moral knjige lotiti večkrat, da je v meni vzbudila zanimanje, ter raziskati filozofijo za avtorjevim načinom pisanja, da sem lahko začel iskreno ceniti njegovo delo. Kakor sem omenil že zgoraj, César Aira ni za vsakogar in tako hoče tudi on sam. Roman Kako sem postal nuna ne ponuja tradicionalnosti, ideja je skrita in konec odprt. Njegovo visoko vrednost najdemo v stilističnem pomenu besedila, simbolnosti in avantgardnem slogu, ki nas lahko privlači ali pa odbije. Niti ni namenjen skrupulozni obravnavi niti ne smemo samo zamahniti z roko in ga odsloviti kot nerazumljivega. Sto strani dolga pripoved se pred nami odvije kot popačena odrska predstava, kjer so gibi pretirani in sočasno zelo premišljeni, v nas pa nemalokrat vzbudi tako smeh kot grozo. Kot bi rekla šestletna César Aira: »Dvigal se je zastor mojega skrivnega gledališča.«
Uredila: Eva Ule
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
