31. 8. 2022 / Literatura / Intervju

Carolyn Forché: »Za ustvarjanje umetnosti je potreben pogum. Da si pripravljen tvegati in narediti nekaj, čemur vsi nasprotujejo.«

Carolyn Forché (1950) je ameriška pesnica, pisateljica, prevajalka, univerzitetna profesorica, aktivistka in borka za človekove pravice. Za svoje literarno in prevajalsko delo je prejela številne nagrade. Že leta 1976 je pri štiriindvajsetih letih prejela nagrado Univerze Yale za mlado perspektivno pesnico za svoj prvenec Zbiranje plemen, zadnja zbirka z naslovom Ob zamudi sveta iz leta 2020 pa je bila uvrščena med finaliste Pulitzerjeve nagrade za poezijo. Slovenskemu bralstvu se v prevodu Kristine Kočan prvič predstavlja v dvojezični knjigi izbranih pesmi Kamnolom duš, ki je obogatena z avtopoetičnim esejem Starejše kot steklo, mlajše kot glasba.

V svoji poeziji opazujete vpetost posameznika v vse občečloveško, v sedanjost in preteklost, a kljub močni tematizaciji grozot 20. stoletja v pesmi zapišete: »Pojdi, kamorkoli le lahko, a se vračaj v sedanjost.« Verjamete trditvi, da se zgodovina ponavlja? Ali lahko sedanjost krojimo drugače?

Lahko ustvarjamo novo sedanjost in ne verjamem, da se zgodovina natančno ponavlja. Obstajajo odmevi dogodkov, ki so se zgodili, in to lahko prepoznamo na primer prav zdaj, z vzponom fašizma in avtoritarnih sistemov v svetu. Nam kot ljudem pa se pri tem nič ne zgodi, popolnoma enaki smo. Vedno so odprtine, vedno obstaja možnost za preobrat. Trenutno imamo na primer še zelo malo možnosti, da spremenimo stvari v zvezi z ogljičnim odtisom, da spremenimo smer in ohranimo človeško vrsto. Pravijo, da se lahko v približno osmih letih ozračje tako drastično spremeni, da v prihodnosti ne bo več možnosti za vzdrževanje biosfere, zato je to eden najbolj ključnih trenutkov v človeški zgodovini. Verjeti moramo v možnost, da bo človeštvo to pravočasno prepoznalo. In ta čas je zdaj. Kar zadeva razmerje med časom in poezijo, mislim, da sem močno nagnjena k pisanju po spominu, tako osebnem kot zgodovinskem. To je glavni predmet mojega dela. Ne vem, zakaj. Večina pesnikov ne zna odgovoriti na vprašanje o svojih obsesijah in temah. Delo, ki ga opravljamo, prihaja iz naše notranjosti. Lahko bi razmišljala o svojem življenju, umeščala trenutke, ko so me določene izkušnje izoblikovale, imam jih veliko, a nekatere nikoli niso prišle v mojo poezijo. Ljudje me sprašujejo, zakaj nikoli ne pišem o Bejrutu ali o tem ali onem obdobju, jaz pa jim odgovarjam: »Pravzaprav bi rada, a se to ne zgodi.« Verjetno gre za iluzijo, vendar imam občutek, da nimam nadzora nad tem. Zelo težko je poznati sedanjost, ker ne obstaja. Takoj, ko se je zaveš, že postane preteklost. Če bi lahko zelo dobro prebrali sedanjost, bi veliko lažje napovedali prihodnost, saj sedanjost vedno ustvarja prihodnost. Če bi torej lahko opazovali, kaj je bilo ustvarjeno, bi vedeli, kaj je pred nami. Obstajajo ljudje, ki se bolj kot drugi zavedajo sil, ki delujejo v sedanjosti. Nekoč sem prebrala esej, mislim, da ga je napisal Calvin Bedient, o pesnikih prihodnosti in pesnikih preteklosti. In povsem verjetno je, da sem pesnica preteklosti.

Kronotop vaših pesmi ni le ameriški – pesmi so kozmopolitske, kar je mogoče razbrati iz mnogih omemb konkretnih krajev (Pariz, Hirošima, Praga, Bejrut) in iz prepletanja različnih jezikov (angleščina, francoščina, španščina). Kolikšen del identitete danes sploh še lahko pripisujemo naši nacionalnosti ali maternemu jeziku? Smo danes povsod domačini ali tujci? Kakšen je vaš pogled na negovanje in raziskovanje identitete, tudi v odnosu do lastne zgodovine?

Vsi smo si različni. Obstajajo ljudje, ki na neki točki začnejo potovati, ki v duhu postanejo nomadi ali pa doživijo nekakšno notranje izgnanstvo, ki so doma povsod ali pa nikamor zares ne pripadajo. Ko imaš transformativno izkušnjo, ki močno presega kulturo tvoje formacije, kot sem jo imela jaz, se ne moreš vrniti nazaj. Ko sem šla v Salvador, se nisem zavedala, da se nikoli več ne bom vrnila, da se bo vrnila neka druga ženska. Svojih izkušenj ne moreš kar pozabiti, kar vidiš, ne moreš izbrisati. To te spremeni. To lahko primerjamo tudi s starševstvom: postati starš ne pomeni samo dodati še ene osebe v svoje življenje, ampak se spremeni vse v življenju, vključno z lastno identiteto, kako razmišljaš o sebi, kako razmišljaš o prihodnosti. Obstajajo torej pesniki, ljudje, ki čutijo nekakšen nemir, vendar se nikjer na svetu ne počutijo odtujeno. Veliko sem potovala in vem, da večina pesnikov vedno piše v svojem maternem jeziku, a ko začneš tekoče govoriti druge jezike, določene fraze in elementi teh jezikov pridejo v tvoje delo, kar se je zgodilo tudi meni. Vseeno pa poznamo nekaj avtorjev, ki pišejo ali so pisali izven maternega jezika, na primer Beckett, Nabokov, Joseph Conrad, tudi čudovita pesnica iz Belorusije, Valzhyna Mort, ki je po selitvi v ZDA začela pisati v angleščini. Toda zelo malo ljudi doseže povezavo z jezikom, ki ni njihov. In tudi kar se tiče nacionalnosti, sem antinacionalistka. Menim, da je nacionalizem nevaren in da se moramo zavedati, da smo vsi samo ljudje. Pravzaprav se trenutno upiram fiksaciji na identiteto. Veliko se sprašujem o njej, ker so na primer v ZDA vsi zelo osredotočeni na vidike človeške identitete, ki nimajo veliko skupnega s preživetjem na Zemlji. Veliko imajo opravka s pomembnimi vprašanji, kot so spol, rasa, spolna identiteta, vendar se zdi, da se osredotočajo izključno na to in tako izključujejo večja vprašanja, zato sumim, da je ta fiksacija kot nekakšno varno področje, da je varno zato, ker se jim tako ni treba bati človeškega izumrtja. Lahko sicer razmišljaš o svoji spolnosti in spolni usmerjenosti, dokler imaš še nekaj časa. Če pa skuhamo planet in sesujemo celotno atmosfero, ne bo pomembno, koga imamo radi, kakšne barve je naša koža ali kdo so bili naši stari starši. Ne pravim, da ta vprašanja niso pomembna, vendar se mi zdi intenzivnost te fiksacije zelo nenavadna. Nobenega poudarka ni na ekonomskih odnosih, družbenih razredih, izkoriščanju zemeljskih virov ali dejstvu, da se nekaj mesecev na leto dobesedno vsi kuhamo. O tem preprosto ne razmišljamo in tega ne razumem. Tudi v literaturi so še vedno v ospredju druga vprašanja, predvsem vprašanja identitete, vendar bi nas morale zanimati tudi druge stvari. Veliko upanja polagam v mlajšo generacijo, še posebej v generacijo Z. Sama jih večkrat vprašam: »Ste prepričani, da želite biti imenovani po zadnji črki abecede?« Mislim, da smo jim naložili grozljivo breme, da v tej krizi, ki smo jo kar naprej zanikali, vstopijo v odraslost. Tega se zavedajo in poskušajo ugotoviti, kaj bodo storili, saj bodo živeli v tem stoletju in gledali propad, za razliko od moje generacije, ki bo kmalu izumrla. Še vedno poučujem na univerzi, večino svojega življenja sem preživela z ljudmi, starimi med 18 in 22 let, tako da to starostno skupino res poznam in ji zaupam. Prepričana sem, da mi je to, da sem bila vse življenje obkrožena z mladimi ljudmi, pomagalo. Nisem se zataknila, imela sem priložnosti potovati, se potopiti v druge kulture. Zame je bilo to darilo.

Avtor fotografije: Matej Pušnik (Dnevi poezije in vina, 2022)

Trenutno živimo v zelo nestanovitnih časih. Za nami sta dve leti pandemije, čedalje bolj se soočamo s posledicami podnebnih sprememb in izčrpavanjem naravnih virov, vojna v Ukrajini traja že pol leta. Kako po vsem skupaj še ostati pesnik? Kakšno vlogo ima po vašem mnenju poezija v takšnih časih?

Nisem prepričana, da sploh ima kakšno posebno vlogo. Na to vprašanje si prizadeva odgovoriti veliko ljudi: kaj je naloga poezije v svetu? Vem le to, da si vsi želijo deliti, pisati in brati poezijo zlasti v času krize, vojn. Ko so razmere zelo težke, je na radiu bistveno več poezije kot kdajkoli prej. Pravzaprav sem opazila, da se ljudje vračajo k poeziji kot starodavni umetnosti. Ta nastane iz niča, le iz jezika, ki smo ga ustvarili. Iz naše notranjosti lahko potegne znanje, resnico, ki je ne moremo pridobiti na noben drug način. To je način brskanja, raziskovanja po človekovi psihi in domišljiji. Poezije ne moremo parafrazirati in je verjetno neuporabna, v tem je njena lepota. Zelo težko jo je tudi umestiti – ne moreš je zares zapakirati in prodati, saj je nihče ne bo kupil, lahko deluje na obrobju kateregakoli ekonomskega sistema. Je nekaj, kar narediš iz nič, ne potrebuješ materialov, sestavin; načeloma potrebuješ le pisalo, vendar pesem lahko ustvariš tudi v mislih, si jo zapomniš in recitiraš. Pravzaprav potrebuješ le usta. Takoj po invaziji na Ukrajino sem imela na primer na Zoomu nekaj srečanj s pesniki, ki so bili v Ukrajini v času bombardiranja. Odločili smo se, da se bomo srečevali na Zoomu, čeprav nismo vedeli, ali bo internetna povezava zdržala ali ne, in si samo brali pesmi, ker smo čutili, da je to nekaj, kar lahko naredimo v svetu, ki vojne ne doživlja. S poezijo smo jih lahko vsaj držali za roko. Bilo je pozno ponoči, v različnih časovnih pasovih po vsem svetu, tam pa smo bili mi v kvadratkih na Zoomu, preprosto smo bili lahko prisotni drug ob drugem, čeprav le preko Zooma. Zdaj vsi poznamo njegove omejitve, saj smo ga uporabljali za povezovanje med pandemijo. Seveda ima tudi prednosti: branja poezije se lahko udeležijo ljudje s celega sveta, lahko imamo mednarodna srečanja, ni pa to enako kot živa prisotnost. Pravzaprav ne gre le za vprašanje prisotnosti, ampak za občutenje energije drugih ljudi. Toda vsaj v prvih dneh invazije smo lahko ljudem v Ukrajini dali vedeti: »Tukaj smo, mislimo na vas, zaskrbljeni smo.« Ta vojna je zločin in da ne omenjam grozljivega števila mrtvih civilistov, razselitev, tako velik del države se je zdaj prisiljen preseliti drugam, in dlje kot bo trajalo, manjša bo možnost, da se bodo vrnili domov. Če hočeš domov, moraš iti hitro, preden poženeš korenine in začneš živeti nekje drugje. Ko se otroci poročijo in imajo svoje otroke, ostanejo v novi državi. To je nevaren trenutek in spoštujem ljudi, ki branijo Ukrajino. Seveda nisem pozabila na vojne zločine in invazije ZDA, ne trdim, da ZDA niso enako naredile v Iraku – vodili smo nesmiselne vojne samo zaradi naftnih interesov. Resnično me skrbi za prihodnost, kajti le kako dolgo lahko razmeroma majhna država, kot je Ukrajina, zdrži proti državi, ki je veliko močnejša. In če se mednarodna skupnost ne bo trdno držala svojih zavez glede sankcij, bo to nemogoče. Upam, da bo Evropa prestala to zimo in bo pozorna na to, sicer kdo ve, kako se lahko vse to konča. Zagotovo se ne konča v Ukrajini. Nerada špekuliram o prihodnosti in upam, da je moja napoved napačna, vendar me skrbi tista jedrska elektrarna. Če se bo zgodila katastrofa na ravni Černobila (ali še kaj hujšega), bi se lahko svet popolnoma spremenil. Spominjam se Černobila. Bila sem v Evropi, ko se je to zgodilo. En teden prej sem rodila in bilo je grozno. Takrat smo živeli v strašni negotovosti, nismo mogli kupiti zelenjave, sadja, ker smo se bali sevanja. Nihče ni vedel, kako nevarno je to, in danes se lahko vse to ponovi.

V vaših pesmih je mogoče zaznati tudi prevpraševanje krivde prednikov in zgodovinske nujnosti trpljenja, denimo v pretresljivi pesmi Vrtovi Shukkei-en, v kateri sopostavljate nedolžnost in katastrofalne posledice vojne. Tematizirate tudi genocide, holokavst in atomske katastrofe. Smo kot človeštvo že dovolj zreli, da bi se spopadli z lastno zgodovino? Ali to zaenkrat prenese zgolj pesniški izraz?

No, zagotovo je to ena pot. Mislim, da to ni edini način, vendar nisem prepričana, da smo dovolj zreli. Mislim, da si nočemo priznati napačnega ravnanja in lastne (posredne ali neposredne) krivde, nočemo si priznati, kako smo imeli koristi od krivic, ki so se zgodile, kako je bilo na primer bogastvo v ZDA v 19. stoletju ustvarjeno iz suženjskega denarja. Neprijetno je, ljudje o tem nočejo razmišljati, tega si ne želijo priznati, a to je edini način, da gremo lahko naprej. In tega ne moreš storiti le s tem, da potlačiš nekaj resnic. Ne glede na to, kako težko in boleče je, je treba jasno razumeti, kaj se je zgodilo prej, in poskušati razumeti sedanjost. Nevednost nas ne bi smela hromiti. Nepriznavanje preteklosti in zavračanje učenja o njej nas ujame v preteklost. Treba se je zavedati, da stvari nikoli niso dokončno zakoličene. Svoj lastni modus vivendi ponavadi obravnavamo kot naravni red stvari. Ključno je, da se čim več naučimo o preteklosti, radovednost pa se mi pri tem zdi bistvena. Če grem na ogled ruševin, želim vedeti, kdo je tu živel, kdo jih je zgradil, kakšno je bilo njihovo življenje. Ko smo obiskali samostan v Sloveniji, sem videla velikansko obzidje in pomislila: »Ljudje so bili tukaj zares prestrašeni.« To se mi zdi zanimivo, poskusiti in vztrajati, občutiti energijo kraja, predstavljati si, kaj je tam. Tako gledam na zgodovino in tudi na ta vprašanja. Kot otrok sem se spraševala: »Zakaj so Nemci dovolili Hitlerju, da je storil, kar pač je? Kako se je to lahko zgodilo? Kako so lahko toliko ljudi poslali v smrt?« In potem sem opazovala, kako se fašizem ponovno vzpostavlja, gledala sem ljudi, ki opravljajo svoje vsakodnevne obveznosti, kot da se nič ne dogaja. Opazovali smo invazijo na Ukrajino in pili kavo. Morda je to kruto, a mogoče se prek takšnih analogij lahko naučimo, da se stvari ne zgodijo vedno tako, kot si predstavljamo, da so se zgodile.

Ponavadi človeka ravno težke preizkušnje odvrnejo od tega, da bi še naprej upal in se še česa veselil. V pretresljivi pesmi Angel zgodovine se vam je celo zapisalo: »Umetnost je gotovo posledica nekoga, ki je bil v nevarnosti ali šel skozi / izkušnjo vse / do konca.« Se umetnost (še posebej pa poezija) lahko rojeva le iz tragičnih izkušenj, dogodkov? Je lahko človek sočuten do drugih, le če ima tudi sam podobno (nevarno ali tragično) izkušnjo?

Mislim, da uporaba besede nevarnost pomeni, da vsa umetnost izhaja iz določene odprtosti in ranljivosti do sveta. Gre torej za veliko večji občutek nevarnosti, ne le za zločin, vojno ali zapor. Zaradi razmerij moči si na primer lahko v nevarnosti tudi v lastnem gospodinjstvu. Otroci se pogosto počutijo zelo ogrožene, pa naj gre za resnično občutje ali ne – ko si na primer predstavljajo pošasti pod posteljo. Idejo strahu in groze materializirajo, iz česar ustvarijo resnično pošast. In mislim, da je umetnost dovolj odprta do sveta, da lahko to občutimo. Občutimo seveda tudi ekstazo, veselje, vsa druga človeška čustva. Verjamem, da morajo biti umetniki ljudje, ki intenzivno čutijo, ki znajo biti budni za celotno paleto čustev in izkušenj, vključno s tistimi burnimi, da lahko ustvarjajo umetnost. Lahko pleteš ali kuhaš, ne da bi bil odprt za celotno človeško izkušnjo, vendar tako ne moreš ustvarjati umetnosti. Ne moreš se zapreti vase in še vedno ustvarjati umetnosti, ki drugim nekaj pomeni. Morda obstajajo argumenti za nasprotno, vendar menim, da je za ustvarjanje umetnosti potreben pogum. Da si pripravljen tvegati in narediti nekaj, čemur vsi nasprotujejo.

Kaj pa izkušnja materinstva? Če smem citirati še en verz iz te pesmi: »Ko se je rodil moj sin, sem postala smrtna.« Kako je izkušnja materinstva vplivala na vaše pisanje, ustvarjanje?

Mama sem postala šele pri 35-ih letih, 36 sem dopolnila teden dni po njegovem rojstvu. Preden sem rodila sina, sem obiskala številna nevarna mesta. Noseča sem bila med apartheidom v Južni Afriki, ki sem jo morala zapustiti ravno en mesec pred sinovim rojstvom. Takrat se je okoli mene dogajalo veliko plodovitih stvari in sprva sem mislila, da bom samo kupila malo oprijeto nosilko, Seana dala vanjo in še naprej živela svoje življenje. A prvo spoznanje, ko srečaš osebo, ki si jo pravkar rodila, je, da je to še ena neodvisna oseba. Tvoja naloga je, da jo spoznaš. Ta oseba je nekdo in to od začetka. Moj sin me je pogledal, kot da bi se spraševal: »Kdo si ti?« In odgovorila sem mu: »Pozdravljen, jaz sem Carolyn, jaz bom tvoja mama in potrudila se bom po svojih najboljših močeh, da te spravim do odraslosti.« (Smeh.) Izkušnja starševstva popolnoma spremeni naše dojemanje samega sebe: nisi več sam zase, popolnoma si osredotočen na drugega človeka. Spoznala sem, da ga moram zavarovati, zato moram zavarovati tudi sebe. Morala sem spremeniti svoje življenje, ker otroka ne daš kar tako v nosilko in odkorakaš na vojno območje. Ustvariti moraš okolje, v katerem otrok cveti in se počuti varnega, je zaščiten. Ne vem, kakšna bi bila zdaj, če ne bi postala mama, in ne pravim, da je to treba postati. Pravzaprav bi morale vse o tem skrbno razmisliti, ker te izkušnja popolnoma spremeni. Samo zato, ker ljudje to zmorejo, še ne pomeni, da bi to morali storiti. Tudi kot umetnik se moraš za nekaj časa ustaviti, ker si izčrpan, sicer lahko hitro postaneš depresiven. Zelo sem srečna, rada sem prevzela materinsko vlogo, saj sem imela partnerja, ki me je podpiral. Zato mislim, da na to ne morem zares odgovoriti, vem pa, da sem zaradi Seana drugačna. Ko si enkrat starš, si starš za vedno. Zdaj ima 36 let in me še vedno skrbi zanj. Edina razlika je, da zdaj nimam nobenega vpliva več (smeh). Počne, kar počne. Je filmski ustvarjalec in med vstajo je želel iti na trg Tahrir v Egiptu, takrat sem pomislila, samo tega ne. Ko sem mu govorila, kako nevarno je, me je samo pogledal in rekel: »Mama, tokrat ne odločaš ti. Ti, mama, mi praviš, da je kraj nevaren?« Morala sem počakati, da se je vrnil. Zdaj se zavedam, da te materinstvo ves čas nekaj uči. Otroci ne delajo tistega, kar jim rečeš, ampak tisto, kar dejansko počneš, zlasti stvari, ki jih počneš nezavedno. Otroci preučujejo svoje starše in jih posnemajo. Sama sem bila zelo uporniška. Starši so želeli, da ostanem v Michiganu in imam zelo običajno življenje, zato sem se uprla. Ko se moj sin upre, v njem vidim sebe in pomislim: »Oh, meni dela isto, kot sem jaz svoji mami. Mama, oprosti.« (Smeh.)

Avtor fotografije: Matej Pušnik (Dnevi poezije in vina, 2022)

V avtopoetičnem eseju Starejše kot steklo, mlajše kot glasba razmišljate o (ne)zmožnosti pisanja in o iskanju jezika brez »jaza«. Pišete tudi o metamorfozah lastnega pisanja. Kakšne so vaše nadaljnje ustvarjalne vizije, v katero smer želite peljati svoj pesniški izraz? Kaj vas pri pisanju, poleg lastne in obče zgodovine, še navdihuje?

Ko imam težave s pisanjem ali imam obdobja, ko ne pišem veliko, ponavadi prevajam druge pesnike. Nedavno sem izdala zbirko prevodov poezije švedskega pesnika Lasseja Söderberga, z naslovom Prepovedana vrata. Vstopanje v občutljivost, jezik in muzikalnost jezika drugih pesnikov nam razširi lastno kreativnost. Ko sem bila stara 69, sem napisala tudi prozno biografijo, in zdaj ponovno pišem prozno delo. Upam, da bom napisala tudi nove pesmi. Novo prozno delo tematizira prijateljstvo, poezijo in moj odnos do centralne Evrope, moja babica je bila namreč Slovakinja. Na neki način poskušam začrtati svojo življenjsko pot in odločitve, ki sem jih sprejela. Nisem prepričana, kaj bo nastalo, verjetno nekakšna avtobiografija, toda ker ne maram pisati o sebi, bom pisala o drugih ljudeh v svojem življenju. Sama sebe dolgočasim, nisem si preveč zanimiva. Prvo biografijo sem napisala o norem starcu, ki me je povabil v Salvador. Zabavno se je bilo postaviti v njegovo kožo, njegov način razmišljanja, njegov humor. Zanima me doživljanje drugih ljudi in mislim, da bom v tej smeri ustvarjala še naprej. Zato morajo biti vsi, ki me spoznajo, previdni. Mogoče bom naslednjič pisala o njih (smeh).

Kaj je po vašem mnenju pomen in poslanstvo poezije dandanes? Kakšno vlogo imajo pri tem prevajanje in dogodki, kakršen je festival Dnevi poezije in vina?

Pri Dnevih poezije in vina mi je poleg poezije všeč dejstvo, da Slovenija proizvaja čudovito vino, tako kot Francija ali Gruzija. Vem, da me niste vprašali o vinu, ampak vendarle je to tudi festival vina. Mislim, da so festivali čudoviti shodi pesniške skupnosti, kjer se lahko med sabo poslušamo in podpiramo. Večinoma pišemo v samoti, tako se mora zgoditi, zato je res prijetno, da obstajajo trenutki, ko se zaveš, da obstaja skupnost ljudi na svetu, ki prav tako pišejo. Glede poslanstva poezije pa mislim, da je njeno poslanstvo to, da ga pravzaprav nima. Je umetniški izraz, ki je uporen, ne moremo ga prodati ali izrabljati. Je nekaj skrivnostnega in igrivega, kar ljudje potrebujemo. Ne vemo sicer, zakaj točno jo potrebujemo, ampak je ena naših najstarejših potreb, ki se je verjetno rodila v okviru svetih obredov, dramskih ritualov, zaklinjanj, tesno povezanih z glasbo. O izvoru poezije ne vemo veliko – vemo le, da je prastara in da nimamo besede pri tem, ali postanemo pesniki ali ne. Začneš pisati in ne veš, zakaj. In nato se ne moreš ustaviti. Nekateri pesniki pravijo, da prenehaj s pisanjem, če lahko. Če pa ne moreš, si žal postal pesnik (smeh). Enako pravijo za pisatelje: če se še lahko odločiš, počni raje kaj drugega, kaj bolj donosnega, varnega, lažjega. Če pa čutiš nujo po pisanju, potem nimaš več izbire. Vesela sem, da sem postala pisateljica in pesnica. To me je popeljalo po celem svetu, zame je bil to čudovit način življenja in sem zanj neizmerno hvaležna.

______________________________________________

Lektorirala: Tjaša Mislej

                                             
Fotografija: Matej Pušnik (Dnevi poezije in vina, 2022)