Carlos Pascual: Nezakonita melanholija

Založba: LUD Šerpa
Leto izida: 2020
Prevod: Mojca Medvedšek
Spremna beseda: Uroš Zupan 

Skozi rešetke sem opazovala okensko polico, na kateri je plast pravkar zapadlega snega pokrila razmočene špagete, na pol pojedeno čokolado in oglodane robove pice. V ozadju je iz še jesenskega listja gledal pozabljen par zajčjih ušes. On in jaz, dva naključna obiskovalca bodoče mojstrovine sodobne umetnosti. Kako opisati zgodbe, katerih čarobnost izhaja prav iz barvitosti neskončnih naključij vsakdana?

Carlos Pascual, avtor Nezakonite melanholije, je mojster detajlov. Je eden izmed tistih ljudi, katerih vsak trenutek življenja je dogodek v svoji celovitosti. Skozi njegove zgodbe se življenje pokaže kot polno strasti in nasilja, nenavadnih naključij, predvsem pa trenutkov, ki pridejo in so pograbljeni. Pascual pravi, da naključjem še posebej radi pripisujemo posebni pomen, saj nam to daje smisel. Pa ne samo to, tudi upanje, zagon, energijo, občutek življenja, ki ga v vsakodnevni rutini pogosto izgubimo. A vendar se sam s takim pristopom ne strinja – trenutek zanj ni več kot to, kar je, torej trenutek. Včasih je zabaven, nenavaden, zanimiv, a v sebi bo zmeraj kratkotrajen in minljiv, čeprav zato – tako kot njegove zgodbe – nič manj resničen.

Knjiga, sestavljena iz sedmih kronik, je od začetka do konca naelektrena z energijo, ki bralca popolnoma paralizira. Mešanica igrivosti in surovosti uličnega življenja v neposrednosti izjemno živih detajlov fotografskega očesa tako deluje kot deja-vu. Skoraj faktografsko natančni opisi podrobnosti, kot so let dolgo izgubljenega Fausta po zraku v »Knjigi z modrimi platnicami«, vonj sape policista, ali pa sledi kože na karoseriji avtomobila v »Nesmrtnem«, ne bogatijo zgolj vizualnih podob, temveč hkrati orišejo tudi atmosfero in ton dogodka, ki s svojo navihanostjo pogosto kaže, da je v vsaki tragediji tudi dobršna mera humorja: »’Kje je pa ta drugi kurac?’ me je vprašal med pljuvanjem sape, ki je zaudarjala po pistacijah in industrijskem vinjaku.«

Barviti, občasno groteskni primeri, polni humorja, v svoji nagajivosti delujejo burleskno – so kot navihan pomežik bralcu. A njihov čar ni zgolj v igrivosti, temveč v globini in vsestranskosti ljudi, dogodkov in emocij. V skrbi, bolečini in ljubezni, ki se med seboj ne izključujejo, marveč dopolnjujejo. Podobno kot Samuel R. Delany v svojem slavnem eseju Times Square Red, tudi Pascual na svoj poetični način vseskozi poudarja pomen stika, ki ne izhaja iz potrebe, temveč je naključen in pristen. Skupaj s pogumom igra glavno vlogo skozi celotno zbirko zgodb, še posebej pa pride do izraza v zgodbah »Bunuel v Tijuani« in »Urednik na begu«, katerih skoraj basenski nauk zaključi, da prav iskrenost in intuitivnost vzpostavita takšne vezi, ki vodijo do rešitev.

Pisateljeva integriteta deluje v nasprotju s kaotičnostjo okolja kot rizom, katerega koreninice se v svoji razpršenosti širijo ter zapletajo skozi zgodbe, interese, ljudi in kraje, katerih jedro pa ostaja v njem samem. Kot Lucia Berlin, ki mnoge zgodbe prav tako postavlja v Mehiko, je namreč uspel v svojih šestinpetdesetih letih živeti mnogo raznolikih življenj. Ob delovanju v več kot desetih mestih skoraj ni poklica, ki ga ne bi opravljal – poleg pisanja in režije za televizijo, radio, gledališče in film ter objavljanja poezije in proze je Pascual delal kot zidar, varnostnik, pomočnik vodovodarja, kinooperater, ustvaril pa je tudi nekaj kratkih filmov ter deloval celo kot podpredsednik kitajske finančne družbe. Električna nabitost zgodb tako ne preseneča, prav tako ne njihova barvitost, ki se ob črno-beli naslovnici zares izrazi prav skozi besede: »Tam sem gledal goreče Adriánove lase in videl brado D. H.-a in opazoval odriv močnih nog, ki so na gladini črne mase vode zarisale čudovite parabole.«

Kot Dürerjeva gravura je tudi Pascualova Melanholija večplastna. V svoji ambivalentnosti je toliko resnična kot tudi izmišljena, a s tem nič manj pristna. Pascual verjame, da je realnost posameznika taka, kot si jo zgradi sam in ni zgolj pasivno prevzetje resničnosti nekoga drugega. Pravi, da je v tuja prepričanja potrebno dvomiti in tako sprejme tveganje kot del, brez katerega bi bilo življenje zgolj obstoj brez smisla. Brez zgodb.

Nezakonita melanholija je pisan kolaž mitičnosti, čudežev, naukov in zgodovinskih dejstev, povezanih v kroniki, ki pa – kot vse ostalo – še zdaleč ni samo to. S skoraj filmskimi časovnimi preskoki, ki povezujejo paleto čustev, ljudi, dogodkov in humorja, pričara občutek cirkusa, le da je tokrat v sredini arene bralec, dogajanje pa ga spremlja vsenaokrog. In prav s tem se knjiga tudi zaključi, s cirkusom v Aurori, z magičnim teatrom, ki pa je – v nasprotju s tistim slavnim v Stepnem volku – namenjen prav vsem.

Slišala sem mehiške škržate, valovanje vode, kaplje na orjaških listih, zvok kolesa in premike kamnov pod njim.

Slišala sem rožljanje kozarcev in paro, ki se kadi iz lonca, drobljenje makadama pod stopali – slišala sem barve. Slišala sem smeh in tišino.