Carl Gustav Jung: Rdeča knjiga
Rdeča knjiga, avtobiografsko delo švicarskega psihologa Carla Junga, predstavlja podlago za razumevanje ostalih Jungovih del, saj so prav v tem rokopisu v rdečem usnju zabeležena njegova soočenja z lastnim nezavednim. Jung je v Rdečo knjigo zapisoval svoje sanje in vizije, kjer ne gre za sanje, ki jih doživljamo med spanjem, temveč fantazije ali videnja, ki so se mu porajala, ko je ozavestil nezavedno oziroma ko je namenoma priklical v spomin fantazije v budnem stanju in vanje vstopil kot v dramo. Zanimalo ga je, kaj se zgodi, ko izključimo zavest, primeri njegovih zabeleženih sanj pa naj bi potrjevali obstoj dogajanja v ozadju našega zavednega, torej nezavedno.
Carl Gustav Jung je svoja doživljanja zapisoval med letoma 1915 in 1930, toda knjiga nikoli ni bila zares dokončana, saj ga je zanimanje za alkimijo odvedlo na druga pota. Rezultat tega je bil, da knjiga, četudi je bila imenovana za njegovo osrednje delo in napisana z namenom, da se nekoč objavi, poti do polic knjigarn ni našla do leta 2009. Na izdaji knjige je urednik Sonu Shamdasani delal kar trinajst let, saj se je poglobljeno ubadal tudi z ozadnjem napisanega in v knjigo vključil 1500 uredniških zapisov, zaradi katerih lahko sedaj nemoteno beremo besedilo, čeprav ne poznamo Jungovega ozadja in njegove biografije po datumih in predavanjih, ki so se dogajala med pisanjem knjige. Leta 2012 je sledila dodelana angleška različica, 2015 pa smo prevod dobili tudi v slovenščini.
To njegovo najbolj osebno delo je tudi zelo eksperimentalno, saj je uporabljal tehniko sistematičnih vaj, s katerimi je odstranil kritično pozornost ter ustvaril praznino zavesti in razvijal različne dele svoje osebnosti. S pomočjo splošnih psiholoških načel je skušal ugotoviti, kako te videne predstave v simbolni obliki razlagajo dogodke v realnem svetu, razlago njihove simbolike pa je zapisal takoj za tem, ko je na papir izlil podroben opis sanj. Metodo je poimenoval aktivna imaginacija, njegova razlaga svojih sanj pa je kljub psihološkim načelom velikokrat bolj filozofske smeri, saj se poleg poskusa razumevanja samega sebe in svojih različnih osebnosti ukvarja predvsem z razmerjem, ki ga ima posameznik z družbo, mrtvimi, krščanstvom in razvojem, ki se dogaja na Zemlji. Med branjem opazimo tudi zametke njegovih kasneje dodelanih teorij o naravi duše, o razmerju med mišljenjem in čutenjem, o ponotranjenju ženskosti v moškem in moškosti v ženski, o vrednosti znanja in učenja, predvsem pa se skozi celotno branje zelo čuti njegov nemir v zvezi s krščanstvom, saj je Bog omenjen v vsakem poglavju, medtem ko se njegova prisotnost skozi knjigo vedno bolj stopnjuje. Jung je bil namreč vzgojen v zelo katoliškem duhu, toda čeprav je Boga vseskozi sprejemal in vanj globoko veroval, je njegov obstoj in pomembnost vere postavljal tudi pod vprašaj.
Jung prav tako trdi, da stojimo med dvema svetovoma: prvi predstavlja zunanje zaznave, drug pa zaznave nezavednega. Svetova lahko zbližamo z umetnostjo in tako najdemo pot do sebstva. Jung loči predvsem tri dele: Jaz, Sebstvo in Dušo. Jaz je, kot pri Freudu, središče zavesti in ne predstavlja celote psihe, medtem ko je Sebstvo subjekt celote, ki vključuje Jaz, idealno osebnost in nezavedno psiho, nad vsem pa stoji Duša. Če prepotujemo svet, to storimo zato, da najdemo svojo dušo. Pravi, da celo najdražji ljudje niso cilj in konec iščoče ljubezni, ampak simboli lastnih duš. Vsi smo služabniki svojih duš in ta teorija vodi celotno knjigo, saj se Jung s svojo dušo v fantazijah pogovarja, jo išče in jo poskuša spoznati, razumeti in dognati. Z začetkom knjige je dušo že našel; pravi namreč, da je kraj duše samotna puščava, vse nadaljne fantazije pa pričajo o njegovem trudu, da bi jo zaobjel in s tem spoznal samega sebe.
Medtem ko Dušo poveličuje in jo želi spoznati, pa svoj Jaz zaničuje, ker ne more sprejeti praznega niča, za katerega pravi, da je on sam. Kdo je on? Kdo je njegov Jaz? Na to vprašanje Jung nikoli zares ne odgovori, saj nanj nima odgovora – vprašanje je nekako enakovredno temu, da se sprašuješ, kaj je tvoja osebnost, kaj je znotraj tebe ali kdo si na splošno; na tovrstna vprašanja ne moreš dobiti končnega odgovora, ker ga ni. Nadaljuje, da je potrebno Jaz vzgojiti, ker ne ceni samega sebe, dokler se tega ne nauči, pa ne bo mogel živeti sam s seboj. Želi ga izboljšati, grozi mu, da ga bo mučil, če se ne bo potrudil spremeniti. Govori mu, da je ničvreden in občutljiv, da obsoja druge in jim zapoveduje, kaj morajo početi, to pa počne zato, ker v sebi nima nobenega reda in je nečist. Ko je vse to izrekel Jazu, se je zavedal, da je začel lažje bivati sam s sabo. Vsakič, ko se je v njem pojavila občutljivost, se je na enak način ponovno »prebičal«, dokler ga ni minila celo volja do mučenja samega sebe. Na te točki je Jung tudi odstopil kot docent z medicinske fakultete.
Med samim branjem njegovih fantazij oziroma sanj, za katere je razvidno, da v resnici niso mogle nastati v sanjah, ki jih razumemo mi, saj so preveč podrobne, dialogi preveč dodelani in niti malo ne spominjajo na abstraktni svet, v katerega vstopimo med spanjem, se bralec resnično vpraša, ali je bil Jung morda shizofreničen – podobe, ki jih vidi, in interpretacije, ki jih izlušči, namreč postajajo vedno bolj strašljive, čudne in bizarne. Enako so se spraševali številni biografi, ki so Jungovo življenje videli kot kreativno bolezen, morda psihotični zlom ali pa preprosto norost, vprašanje, ali je morda zblaznel, pa se Jung sam sprašuje tudi v knjigi.
Začeti razumevanje psihologije z Rdečo knjigo ne obeta nič dobrega, vendar to ne pomeni, da je knjiga v zdajšnjem času neuporabna. Če izvzamemo dejstvo, da je bila napisana v času in na kraju, kjer je prevladovalo krščanstvo in kjer se je vzgajalo v strogem cerkvenem duhu, na čemer tudi temeljijo Jungovi moralni stebri, izraženi v knjigi, bo skoraj zagotovo zanimala bralce, ki že imajo predznanje psihologije, in tiste, ki bi si želeli podrobnejši vpogled v dojemanje sveta priznanega misleca.
***
Nekaj Jungovih zanimivih citatov iz knjige:
»Pot je v nas, ne pa v bogovih, ne v naukih niti v zakonu. V nas so pot, resnica in življenje. Gorje tistim, ki živijo po zgledih! Kdo bo živel vaše življenje, če ne vi sami? Zatorej živite sami sebe.«
»Ne hlepite po goltanju plodov tujih polj. Mar ne veste, da ste vi sami plodna njiva, ki obrodi vse, kar vam koristi?«
»Obstaja samo ena pot, in to je vaša pot. Pot drugih je lahko za vas zmotna.«
»Zgoditi se more nekaj strahotnega, da človek postane zrel.«
»Modrost je bati se samega sebe.«
»Ljubezen brez mišljenja je prazna, mišljenje brez ljubezni pa je votlo, vendar si nasprotujeta. Ljubezen pomeni biti z nekom, medtem ko mišljenje pomeni biti posamičen.«
»Če ne doživimo zunanjih pustolovščin, ne moremo doživeti notranjih.«
»Stvari same nič ne pomenijo, pomen imajo samo v nas. Mi ustvarimo pomen stvari. Zato sami v sebi iščemo pomen stvari, da bi se nam s tem odkrila pot prihajajočega in bi naše življenje spet lahko teklo naprej.«
»Da bi prišel na pot, mora človek narediti tudi nekaj korakov nazaj.«
»Veš, koliko ženskosti manjka moškemu do popolnosti? Vi iščete ženskosti pri ženski in moškosti pri moškem. In tako imamo vedno zgolj moške in ženske. Kje pa so ljudje? Ti, moški, ne išči ženskosti pri ženski, ampak jo poišči in priznaj v sebi, saj jo imaš že od začetka.« (In obratno)
»Za svojo prenovo potrebujem najnižjo točko. Če se vedno nahajam na višini, obrabim to višino in najboljše mi postane skrajno zoprno. Ker pa ne želim, da mi najboljše postane zoprno, sam postajam zoprnost, zoprnost samemu sebi, drugim in jezna nadloga.«
»Ko si dosegel svojo globino, potem vidiš svojo višino, kako se jasno svetlika nad teboj, vredna poželenja in oddaljenja, kot nekaj nedosegljivega, kajti skrivoma je ne želiš doseči, zato se ti dozdeva, kot da je nedosegljiva.«
»Brez smrti bi bilo življenje brez smisla, kajti to, kar je dolgo trajajoče, se samo spet konča in zanika svoj lastni smisel.«
»Beseda je nekaj najbolj ničnega in najmočnejšega. V besedi se steka to, kar je prazno in polno. Zato je beseda podoba Boga. Je največje in najmanjše, kar je človek ustvaril.«
»Kdor ne prenese dvoma, ne prenese samega sebe. Takšen človek je dvomljiv, ne raste in zato tudi ne živi.«