Bzzzzzz

Dejan Koban: mrčes
Založba: LUD Literatura
Leto izida: 2025

Za Dejana Kobana včasih pozabim, da je pesnik. Njegova avtorska poezija, tako vsaj opažam jaz, ni deležna tolike pozornosti kot njegove druge dejavnosti – urednik pri založbi Črna skrinjica, organizator pesniških branj in celo fizični nosilec poezije (na sebi ima, to je splošno znano, vtetovirane verze različnih pesnikov). A morebitna manjša vidnost njegove poezije ter pomanjkanje nagrad (z izjemo naziva vitez poezije 2016) ne pomenita, da Koban ni resen pesnik. Zbirka z naslovom mrčes je že njegova osma izdana pesniška zbirka. Živost in angažiranost poezije v novi zbirki, ki se napaja iz ludistične tradicije, kažeta, da je Dejan Koban resen pesnik, četudi vsebina omenjene poezije priča, da ni resen pesnik.

Zbirka mrčes je sestavljena iz sedmih delov, vključno z začetkom in zaključkom. Čeprav ločitev zbirke na poglavja namiguje na prisotnost narativa oz. vsaj nekaj narativu podobnega, ga v pesmih ni takoj mogoče zaznati. Sklope uvajajo epigrafi v obliki citatov nekaterih sodobnih slovenskih pesnic in pesnikov (Nežka Struc, Jernej Županič, Monika Vrečar in Lenart Sušnik) ter nekaterih drugih osebnosti (npr. olimpijske plavalke Anje Klinar, televizijskega voditelja in Kobanovega sodelavca na RTV Slovenija Jožeta Možine ter neznane osebe po imenu Ahmet). Epigrafi v pesniških zbirkah in proznih delih običajno služijo kot napoved za delo pomembnih tem oz. delo, ki te epigrafe vsebuje, povežejo z predhodnimi in/ali tematsko sorodnimi deli. Običajno gre za pomenljive in prefinjene poetične ali prozne izseke (pogosti so npr. citati iz Biblije).

Epigrafi v zbirki mrčes niso tako »high brow«. Berejo se kot iz vsakodnevnih pogovorov vzeti, do naslovnika kritični izreki, ponekod uperjeni v poimensko izpostavljenega avtorja zbirke. Po svoje so izraz norčevanja iz »resne« literature oz. poezije, zagotovo pa sporočajo, da poezija v pričujoči zbirki niti ne bo skušala biti »resna«. Epigrafi z uporabo naključnih izjav, med katerimi so tako globokoumne misli Nežke Struc in Monike Vrečar kot tudi nonsens verz Jerneja Županiča in prej omenjeni izseki iz pogovorov, sporočajo tudi to, da se poezija zgleduje po ludistični tradiciji, ki bralcu daje (nekateri bi rekli neuresničljivo) nalogo iskanja smisla v pesmih. V čem je recimo smisel Županičevega verza »predsednik, nočem se umivati« na začetku tretjega dela zbirke? To mora bralec ugotoviti sam. Kot sredstvo norčevanja iz pretencioznosti »resne« poezije lahko poleg neprefinjenih epigrafov razumemo tudi iluzorno narativno zgradbo zbirke – deljenje pesniške zbirke na poglavja je namreč neobičajno in v primeru, da ne gre za pripovedno poezijo, lahko deluje pretenciozno. To je podlaga za avtorjev norčavi podvig.

Na oblikovni ravni pesmi v mrčesu niti ne izstopajo, omembe vredna je dosledna raba malih začetnic za osebna imena ter naslove in začetke stavkov, z malimi začetnicami sta navedena celo avtor in naslov zbirke na naslovnici, kar v primeru avtorjevega imena daje vtis samoizpodbijanja (avtor se ne jemlje tako resno, da bi svoje ime pisal z velikimi začetnicami). Jezik je pretežno knjižnopogovorna slovenščina z nekaterimi slikovitimi izrazi, npr. »cviren«. Avtorjevo/subjektovo samoizpodbijanje je prisotno tudi v paratekstu: poleg epigrafov imajo to samoizpodbitno funkcijo še naslovi nekaterih pesmi, npr. »zbiram znamke, knjige in sovražnike« in »ta knjiga nima smisla«. Same pesmi lahko označimo kot nonsens poezijo. Nonsens zato, ker verzi temeljijo na asociativnem nizanju absurdnih in med seboj nepovezanih podob in situacij.

A vendar nekateri stavki ostanejo dovolj koherentni, da je mogoče iz njih razbrati družbenokritično sporočilo. Kritika v pesmih zbirke mrčes je uperjena v posameznike, ki se niso pripravljeni aktivirati – tiste, ki s svojo pasivnostjo spodkopavajo lastno avtonomijo in ki svoje samostojne ideje skušajo utopiti (pogosto v alkoholu). Iz pesmi »žarčenje«:

»molimo k / tistemu, ki vstane. rane hladimo / z ledom. potrebujemo voditelje. / moramo imeti popolne sezname. // veš, ko bodo reptili v lokalnem bifeju / naročili deci vode, deci vina, bo, milo / rečeno, malce prepozno.«

Subjekt kritizira tudi prepričanje, da sta popolna poslušnost in teptanje lastne identitete družbeno zaželeni lastnosti (»mozart se je pozabil žogat, zato nam uhaja iz spomina«):

»dragi moj sinko, / nikoli ne padaj po levi ploskvi. / življenje je predragoceno, da bi / iz njega delal ladjice in jih spuščal / po idrijci. skomigaj. vsaj / stotridesetkrat na minuto. takšne ljudi / vsi ljubijo.«

Za ludistično poezijo je neposredna sporočilnost neobičajna. Poante, če avtor njihove prisotnosti seveda ne zanika, so v tovrstni poeziji skrite v vsaj na videz nerazumljivih stavkih. Pri Šalamunu so recimo morebitne poante docela zakodirane v asociativne podobe, zaradi česar lahko nekaterim bralcem njegova poezija deluje nedostopna. Kobanove podobe niso popolnoma nekoherentne, ampak vsaj delno koherentne – njegove pesmi so tako delno dekodirane, zaradi česar bi lahko rekli, da so bolj dostopne bralcem. Tovrstno dekodiranje je prav tako neobičajno za ludistično poezijo, zato Kobanova poezija izstopa. A čeprav je »bolj razumljiva«, ni oropana glavne odlike ludistične poezije, tj. zabavanje bralca in hkrati spodbujanje aktivnega in razmišljujočega branja, saj še vedno pušča dovolj prostora za interpretacijo.

Med motivi se poleg vprašanja osebne avtonomije pogosto pojavljajo živali: rovke, osli, psički, sloni, ptice itd. Zanimivo je, da med temi živalskimi motivi ni najti predstavnikov mrčesa. Iz tega gre sklepati, da so z »mrčesom« mišljeni prej omenjeni bedni posamezniki. Subjekt se občasno šteje med te posameznike (glej npr. citat iz »žarčenja«), s čimer dodatno krepi prisotnost samoizpodbijanja oz. samokritičnosti v zbirki in s tem konsistentnost na vsebinski ravni.

Na zunanje oblikovni ravni pesmi je mogoče najti nekaj pomanjkljivosti. Ritem pesmi v zbirki mrčes, ki so napisane izključno v prostem verzu, je dinamičen in kaotičen, tako kot proces ludističnega menjavanja motivov v njih. Dinamičnost ritma občasno ne pride do izraza zaradi primerov, ko avtor v isti kitici naniza več eno- do dvo- ali trobesednih stavkov – nazoren primer tega sta pesmi »trening« in »gumitvist«. Razsekan ritem v slednji pesmi upravičujejo oz. dopolnjujejo smiselni motivni preskoki (»na glavo. na vrat. skozi hrbet. ob / rebra. iz stola. v lase. okoli oči«), medtem ko v prvi teh preskokov ni in zato »start-stop« zven ob branju deluje moteč:

»odpreš oči. izpustiš / ptice. prebereš / jecljanja. tektonika / padanja. pogreješ / kri. slečeš si včeraj.«

K sreči so tovrstni ritmični spodrsljaji dovolj redki, da ne spodkopljejo zbirke kot celote.

Gledano celovito, poezija v zbirki mrčes ni »resna« poezija. Če pa bi jo zato grajali, ne bi bili pošteni, saj niti ne poskuša biti »resna«. Je »resno neresna« poezija, taka, ki neusmiljeno razgalja pomanjkljivosti sodobnih ljudi, a to počne  odbito, s čimer v enaki meri zabava in spodbuja razmislek. Tako kot pri številnih v duhu ludizma napisanih delih neresnost pri zbirki mrčes torej ni hiba, ampak krepost.

Uredila: Lara Gobec

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.