Bronja Žakelj: Belo se pere na devetdeset

Načeloma imam precej zadržkov do avtobiografskih romanov, saj le redkim uspe preskočiti nostalgično nizanje podob in stopiti v literarno polnokrvnost. Avtobiografski prvenec Bronje Žakelj Belo se pere na devetdeset me je iz tega vidika presenetil ter (delno) prepričal. Knjiga je topla, iskrena, pogumna, vse to se enostavno začuti. Očitno je tudi tematika dovolj aktualna, saj so novi izvodi prišli že iz drugega ponatisa. Zdi se, da je direktor založbe Beletrina, Mitja Čander, imel prav, ko je rekel, da je »rak sicer medijsko zelo prisoten in prizadene veliko ljudi, toda šele ob Bronjinem rokopisu sem dojel, da ga v literaturi ni«. In roman je – vsaj tako kaže – zajahal prav ta val …

Knjiga je razdeljena na tri poglavja. Ločnice med njimi so jasno začrtane – gre za neke prelomne točke v Bronjinem življenju, ki so jo spremenile, predrugačile; kot da Bronja v drugem poglavju ne bi bila več tista Bronja iz prvega, in Bronja iz tretjega ne tista iz drugega.

V prvem poglavju se srečamo z otrokom, ki odrašča v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja. Gre za zgodbo o deklici, ki živi v času Titove Jugoslavije, ki v zakajenem stanovanju na mizi opazi cigarete 57 in pije Benko, uživa ob obiskih sorodnikov in prijateljev … To prvo poglavje je precej hudomušno: »Zakaj je imel Jegorov v ustih zlato krono, ne vem, in ne vem tudi, zakaj je ni raje nosil na glavi. Čudno mi je tudi, da je bila krona zlata, ker partizani niso bili bogati […]« Avtorica se je uspešno transformirala v svojo mlajšo različico. Uspelo ji je prebuditi otroško logiko in radovednost, otroško razmišljanje, ki je vselej drugačno od odraslega: »Na avtobusu se zabavamo. Včasih srečamo Dadine prijatelje. Ko rečejo ‘kurc’, Dada reče, da to po nemško pomeni kratko. Kaj kratkega koga gleda ne razumem.« In tako drsimo skozi strani, vse dokler za rakom ne zboli mama in umre.

Tako smrt njene mame – Bronja je bila takrat stara 14 let – zaključuje prvo poglavje, v drugem pa Bronja že ugotavlja: »Ko greš, ostanem sama. Ko greš, je drugače vse.« In res se zanjo vse spremeni; odide namreč oseba, ki ji je bila najbližje, in po smrti jo išče v drugih osebah, v sanjah …, toda nikakor je ne najde, najde zgolj nek privid, nek mamin odsev. Bralcu se celo zazdi, da je nanjo jezna, da je razočarana, ker je zdaj ostala sama in to nikakor ni prav.

Tudi odnosi znotraj družine se ohladijo, le stari mami Dadi nekako uspe vsaj delno zapolniti mamino mesto. Oče se namreč zapre vase; nekako ne zna/ne zmore opravljati mamine in očetove vloge hkrati. Rok, Bronjin mlajši brat, pa se o preminuli mami sploh noče več pogovarjati. Še več: dan po njeni smrti se že odpravijo na morje, kot da se ne bi zgodilo nič. To Bronjo razžira. Tišina namreč nikoli ne reši stvari. Z njimi je treba opraviti, ne pa nerešene pustiti za sabo. To je avtorica pred časom izpostavila tudi v intervjuju: »Bolj ko se žalovanju izogibaš, bolj te to grabi za vrat. In tišina po smrti je najslabša izbira. Izgube ne moremo kar izbrisati in se delati, kot da je ni, predvsem pa to ne moremo narediti brez škode. Razumem in vem, da so nama z Rokom vsi želeli dobro, a tišina je bila glasnejša od vsega joka in vseh kričanj.« In ravno v tem delu romana nas avtorica skozi lastno zgodbo vpelje v razmišljanje o raznolikosti in kompleksnosti človeških značajev, da se začnemo tudi sami spraševati: Kako bi pa jaz ravnal v takšni situaciji? Bi prenesel izgubo (naj)bližnjega? Bi mu povedal, da umira? Vse to roji bralcu po glavi, ko se pomika skozi popisano belino strani. In kot da vse to ne bi bilo dovolj, za rakom zboli tudi Bronja sama. In kalvarija se nadaljuje …

Tako se avtorica v zadnji tretjini knjige sooča s strahovi, ki pa je ne motijo, nasprotno – na nek način se nam zdi, da jo opogumljajo: »[…] kakor mi nekoč iz strahu niso dovolili mojega strahu, me zdaj spet iz strahu ne upajo pustiti v moji bolečini.«

Kljub vsej tej iskrenosti in resničnosti pa se zdi, da roman povsem literarno polnokrven vendarle ni. Knjiga bi lahko tekla bolj tekoče. Na trenutke zmotijo kratki, odsekani stavki, ki otežujejo samo fluidnost teksta. Tudi fragmentiranosti je morda za kanček preveč.

Več pozornosti bi veljajo nameniti tudi likom, ki bi jih bilo vredno dodelati, izpopolniti, dopolniti, da bi jim tako lahko vdahnili še več življenja. Še posebej mami in očetu, ki vendarle »igrata« osrednji vlogi v romanu. Sploh v prvem delu knjige smo priča obiskom raznih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev …, ki s svojimi zgodbami vstopajo v poglavja, premalo pa izvemo o njihovem odnosu s starši. Skozi dialoge bi avtorica lahko bolje razgrnila mamino in očetovo osebnost, njuno zgodovino ipd., kar bi delu dodalo pomemben pečat.

Toda, če potegnemo črto, moramo vendarle reči, da gre za zelo soliden avtobiografski roman, ki zaradi svoje berljivosti in tematske pestrosti (roman vendarle ne govori »zgolj« o raku, pač pa o odnosih, izgubi, minljivosti ipd.) bralcu nudi svojevrsten užitek, ki pa ga je na 259 strani tudi konec, saj veste: »[…] vse, kar se nekoč v tišini začne, se nekoč v tišini tudi konča.«