Brina Svit: Ne želi si lahke poti
Založba: Goga Leto izida: 2021
Če pred začetkom branja ne bi preleteli povzetka na zadnji platnici knjige, bi bil roman Ne želi si lahke poti prav tak, kot so drugi romani Brine Svit. Odlikujejo ga značilno kratka poglavja ter čist in jasen slog, kar pa najdemo tudi v preostalih delih avtorice. Za razliko od teh je v njenem najnovejšem delu zgodba resnična, saj avtorica piše o svojih lastnih izkušnjah.
Prvoosebna pripoved se začne s pristankom v prestolnici Kerale, zvezne države na skrajnem jugu Indije, kamor se je pripovedovalka Brina Svit odpravila, da bi se zdravila v ajurvedskem centru. Tam jo pričaka kozmopolitska druščina različnih starosti, nihče od njih pa ne pričakuje, da jih bo poleg zdravljenja v istem centru povezala tudi nova grožnja, ki ji še ne vejo imena. Že prvič, ko zdravnice obiščejo pripovedovalko, imajo na obrazu maske – »Ukaz vlade Kerale za vse nas, ki imamo opravka s tujci«. Sprva je vsakdan v ajurvedskem centru tak, kot je pripovedovalka pričakovala; vsak dan vadi jogo, deležna je masaže, zaužije točno in izključno le hrano, ki ji jo je predpisala zdravnica. Z ostalimi obiskovalci centra se družijo in spoznavajo, obiščejo celo bližnje mesto izven meja posestva, kjer nakupujejo lokalno hrano in začimbe, udeležijo se praznovanja Šive, kjer se tre ljudi, za vrhunec slavja pa poskrbi sprevod sedmih slonov. Kmalu pa morajo gostje centra ostati za zidovi posesti – »Vrata morajo ostati zaprta.« Prvih nekaj dni se zaradi tega nihče ne vznemirja, pripovedovalki je to celo všeč, saj je obkrožena z nenavadnimi ljudmi, ki jih sploh ne bi spoznala, če ne bi prišla v Keralo. »V resnici se komaj poznamo. V našem vsakdanjem življenju, izven zidov tega posestva, bi šli mimo drugega, ne da bi se obrnili ali se sploh opazili.« Samoreflektivno doda, da je to »ravno moja plat ‘bivše Juge’, ki ji je všeč biti z ljudmi, ki so drugačnega izvora kot jaz, ki govorijo druge jezike,« kar pa ne velja za vse goste. Marsikdo se hitro odloči, da se bo raje vrnil domov, nekateri zaradi zdravljenja, ki jim ni po godu, drugi pa se ustrašijo številk, ki se vsakodnevno povečujejo, v novicah pa težko najdejo kaj drugega kot podatke o številu novih primerov. Protagonistka vztraja do zadnjega, saj želi, da svojo pančakarmo, ajurvedsko zdravljenje telesa, izvede do konca. Kljub temu na koncu popusti pod pritiskom lokalnih zdravnic, od katerih domačini, ki »prihajajo […] vsak dan tolč na vhodna vrata in spraševat, ali smo še zmeraj tukaj«, zahtevajo, naj izženejo vse tujce, saj naj bi bili krivi za prihod virusa, ter svojih domačih, ki ji stalno pišejo, naj se vrne, saj naj bi bilo v Evropi varneje kot v Indiji.
Zgodba romana je dokaj enostavna, v njej ni velikih zapletov ali nepričakovanih preobratov, sploh ker bralec že od začetka ve, da je zgodba osnovana na resničnih dogodkih, ki smo jim bili priča v zadnjih dveh letih. Avtorici kljub temu uspe ohranjati napetost, pripoved je razgibana, like pa hitro vzljubimo. Protagonistka od prijatelja skozi celoten roman dnevno dobiva uganke v obliki citatov. Ti roman povezujejo in so ena od rdečih niti zgodbe, saj se posredno navezujejo tudi na dogajanje, ki mu je priča pripovedovalka. Tako na primer citat »Zgubiti se, zgubiti svet, da se lahko znova najdeš« nakazuje na njeno izgubljenost ob prihodu v center, v katerem se preko zdravljenja znova najde.
Koronsko obarvana snov zgodbe bi marsikoga lahko odvrnila, saj morda ne bi želel prebirati o začetkih pandemije na drugem koncu sveta, vendar je roman veliko več kot to. Avtorica v njem premleva o svojem poklicu pisateljice, podaja vtise in opisuje svoje zdravljenje v centru, oriše zanimive odnose med gosti centra ter svoje odnose z njimi. Kot glavni lok zgodbe služi pančakarma, ki je razlog, zakaj je pisateljica sploh prišla v Keralo – »pančakarma [pomeni] natanko to: ustaviti se, obmirovati, si vzeti časi, v globino očistiti svoje telo, svoje misli in čustva,« in je odločena, da je ne bo zapustila, dokler z zdravljenjem ne zaključi, hkrati pa njena zgodba »potrebuje konec, pravi konec, ki ga bom znala prepoznati.« V centru je namreč že začela pisati zgodbo, katere junaki so ravno osebe, s katerimi je v ajurvedskem centru. Za razliko od pripovedovalke na začetku zgodbe, ko je bila živčna, vznemirjena, nespečna in se ni mogla pomiriti, je po zadnji etapi pančakarme »končno prispela tja, kamor sem hotela priti, razbremenjena, razrahljana, razmehčana, očiščena kot na novo rojeno jutro po velikem neurju.« Kljub temu da se ob zaključku romana pandemija šele zares začenja, je konec pomirjujoč. Skupaj s protagonistko čutimo, da je opravila, kar si je zadala, da ji je to pomagalo tako telesno kot duševno ter da je iz ajurvedskega centra odšla zadovoljna, bogatejša za presunljivo izkušnjo in s kupom novih ter zanimivih prijateljstev. Na letališče jo odpelje prav isti voznik kot jo je pripeljal, v istem avtomobilu, pospremi pa jo natanko do mesta, kjer jo je pričakal, »kot bi vedel, da se moja indijska zgodba lahko konča le tam, kjer se je začela«. Krog romana je sklenjen, kot je bilo sklenjeno njeno zdravljenje.
______________________________________________
Lektorirala: Zala Vidic
