30. junij, 2019 / Literatura / Recenzija
Domen Bertoncelj, 1980 "Učil se je od Gutenberga, a ker ga je premamila vsebina, odtis pa je bil vedno bolj navzkriž, ga je vrglo med knjige."

Blaž Kutin: Tempirana bomba

Domen
Bertoncelj

HIS F(X)
urednistvo@koridor-ku.si
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2017

V Berlinu živeč Slovenec, režiser in scenarist Blaž Kutin nam v svojem literarnem prvencu na stotih straneh razgrne dvajset kratkih zgodb. V njih najdemo tri glavne motivno-tematske sklope: družina, ki je bolj ali manj vseprisotna, ustvarjalnost/filmska umetnost in odnosi z drugimi bližnjiki. Izstopajoča značilnost zbirke so pretiravanja. Ta se na začetku zdijo smešna, s kopičenjem, stopnjevanjem in ponavljanjem bizarnosti pa te zlahka spravijo v nelagodje. Zgodbe ti na vsakem koraku postavljajo zrcalo in te opominjajo, da nisi sam tvorec svoje usode. V vseh obstoječih praksah vedenja in spoznanja najdemo mnogo primerov, kako neprijetno ali celo tragično deluje srečanje dvojnikov. V zgodbi Jutro s polkovnikom Jamesom L. MacAllistrom na vojaka veterana usodno pade klavir. V Na strehi sveta se protagonistka na počitnicah v Ameriki udari v glavo, utrpi amnezijo in se poroči z zdravnikom. Po mnogo letih, ko se ji spomin začne vračati, pa zapusti družino in se vrne k materi. Kot bi se ne videli pet minut, gresta nato streljat zajce.

V več pripovedih se pojavijo osebe, ki so žrtve različnih obsesij. Obsedeni so z nečim, česar nikdar niso izživeli ali preboleli; nekompatibilnost z družino, nestrinjanje s pop-smernicami v filmu ali gola neprilagojenost v družbi, kjer bi zgolj želeli pustiti svoj pečat. Eden od protagonistov je denimo obseden s tem, da mora vsak dan ob isti uri splakniti stranišče (Točno opoldne). V Tempirani bombi nosorog ugovarja dr. Tonetu, da ni sive barve, temveč pisan. »Pisan? Torej nisi samo neumen, ampak tudi slep!« se ne pusti zmesti častivredni član družbe. Neprepričljiva, a idejno pomembna je zgodba o ubogem umetniku, ki ga posvojita zakonca Angelina Jolie in Brad Pitt (Samozaposlen v kulturi). Celo zadolžita se za njegov film, a za visoko ceno – za odtegnjeno iskrenost, »da smo ljudje […] navaden virus«. Podobno idejno poanto vsebuje tudi zgodba Pečat. Protagonist te zgodbe je umetnik, ki ne pristaja na svet zvez in poznanstev in se s tem tudi sam izloči iz mehurčka udobja.

Zbirka napeljuje na misel, da je v tem svetu nekaj gnilega. S tega stališča pripovedi zelo spominjajo na film Luisa Buñuela Angel uničenja. V njem filistrska zamejenost »večvrednežem« onemogoča odhod z zabave, saj ji spojitev z »rajo« povzroča nelagodje, s čimer pridejo na plan vse njihove bestialnosti. Na podoben način Kutin biča lažnivi videz, ki smo mu priča na vsakem koraku: v družinskih ritualih, v pohlepu in pogoltnosti. Oče v stereotipno naslovljeni zgodbi Nedeljsko kosilo pravi sinu: »Ne pozabi: nikoli ni dovolj,« dokler na prigovarjanje ne požre cele soseske s staršema vred. Kot v kakšni srednjeveški moraliteti.

V zgodbah se dosledno izmenjavata tretjeosebna in prvoosebna pripoved. Linearna naracija se loteva vsakodnevnih težav, ki z nenavadnimi, fantastičnimi, grotesknimi obrati in presenetljivimi zaključki dodajo večplasten pogled na stvarnost. Jezik zbirke je enostaven, večinoma knjižni, začinjen s kakšno kletvico, izstopajo izvrstni dialogi.

A v nekaterih zgodbah tudi kombinacije med banalnim, neverjetnim in fantastičnim ne pomagajo. Denimo v zgodbi Generacije sem pričakoval intervencijo dedka nad mučenjem vnučka, vsaj pikro absurdno opazko, a nastopi zgolj kot statist. Večina oseb žal deluje kot tipski junaki z eno izrazito lastnostjo, ki jih odločilno zaznamuje, skratka kot bi ušli iz kakšne comedie dell’ arte.  

Zbirka se začne z Zeleno dolino in konča z  neverjetnim, a »olajšujočim« samomorom, na podlagi reinkarnacije (Nekaj zelenega), vmes pa preigrava odtenke zelene od zavisti do pomirjenosti in blagostanja. Kutinove kratke zgodbe ponujajo svež, kritičen pogled iz tujine, da tu ni vse tako bleščeče, a tudi tam ni nič bolje. Na vsakem vogalu medčloveških odnosov se namreč skriva tempirana bomba.