24. 10. 2024 / Literatura / Recenzija

Bistroumna preigravanja v prostranosti vesolja

Isaac Asimov: Temelji I.–III.
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2024
Prevod: Igor Harb

Galaktični imperij je tik pred razpadom in Rimski cesti grozi okoli 30.000 let barbarske anarhije, vojne in tehnološkega nazadovanja. Ta postopni propad vzpostavljenega reda je sicer neizogiben, a vplivni znanstvenik Hari Seldon s svojo novoodkrito znanostjo psihozgodovine obljublja možnost zoženja tega časovnega okvira vsegalaktičnega trpljenja na zgolj tisočletje. Psihozgodovina je neke vrste fiktivna statistična sociologija, s katero je mogoče predvideti potek prihodnosti velikih populacij, vendar za dosego Seldonovih ciljev zahteva akterje, ki delujejo v skladu z njegovim načrtom. Tu kot ključni nastopijo Temelji.

Trilogija Temeljev ameriškega pisatelja Isaaca Asimova velja za eno najvplivnejših del znanstvene fantastike, prepredeno s potovanji skozi hiperprostor, obsežnimi medplanetarnimi političnimi preigravanji in vojnami, laserskim pištolami in jedrskimi križarkami. Med letoma 1942 in 1950 je sprva izhajala v obliki kratkih zgodb in novel, kmalu zatem je dobila romaneskno obliko, zdaj pa je v celoti na voljo tudi v slovenščini, v prevodu Igorja Harba. Motivi, koncepti in pristopi k tematikam, ki jih je Asimov uporabljal v svojih delih, med drugim tudi v zbirki Jaz, robot (1950), kjer je uvedel slavne zakone robotike, so vseprisotni v vesoljnih zf-klasikah, ki so prišle za Temelji. Njihov vpliv je zato med branjem očiten, vendar pa to nujno ne pomeni, da se je trilogija tudi najbolje postarala.

Ko je Hari Seldon skoval načrt za skrajšanje kaotičnega obdobja v galaksiji, je uporabil svoj vpliv za to, da je na osamljen planet na koncu galaksije poslal kopico pomembnih znanstvenikov. Ti so pod pretvezo, da pišejo ogromno enciklopedijo cesarstva, tam ustanovili Temelje, od razpadajočega cesarstva neodvisno kolonijo, ki bo v prihodnjih stoletjih delovala kot svetilnik znanosti – predvsem znanja o jedrski energiji, ki bo drugod izgubljeno. Zaradi slednjega bodo Temelji imeli adut, ki jim bo kljub njihovi majhnosti zagotavljal trgovski monopol in vojaško premoč. Toda trilogija ni napisana v obliki zgodovinskih analov, temveč nas potisne v sredo dogajanja vsakih nekaj desetletij – ob nastopu t. i. Seldonovih kriz, obdobij, ki jih je Seldon s psihozgodovino predvidel kot točke, na katerih bi Temelji lahko propadli zaradi zunanjih ali notranjih groženj.

Vse to se morda sliši zapleteno, a velik del čara (vsaj prvih dveh knjig) trilogije je prav v tem, kako spretno in ekonomično nam Asimov posreduje planetarno in medplanetarno dogajanje skoraj izključno skozi dialoge med glavnimi liki posameznih poglavij. Vsakokratni protagonist je postavljen v jedro nove Seldonove krize, iz katere se mora izvleči, pri čemer je pripoved strukturirana na način, da vnaprej vemo, da se bodo Temelji izvlekli, ne pa tudi, kako, saj se situacija zdi nerešljiva. S tega vidika potek dogajanja (oz. dialogov) spominja na detektivke Sherlocka Holmesa, saj se ves čas sprašujemo, zakaj je protagonist tako samozavesten, na koncu pa nam v dialogu s svojim nasprotnikom razkrije skrivnosti svojega delovanja. Prva knjiga je členjena na pet takih zgodb oziroma kriz, zaradi česar daje vtis kratkoprozne zbirke, medtem ko sta drugi dve členjeni na zgolj dve in privzemata bolj romaneskno obliko, saj so časovni preskoki redkejši, liki pa ostajajo z nami za več kot zgolj nekaj deset strani.

Vsebinsko je tako užitek trilogije predvsem v sledenju učinkovito zastavljenim ugankam ter v njihovem domiselnem razvozlavanju, ob čemer spoznavamo neznani svet galaktične prihodnosti. Asimovu bi težko zanikali    obrtniško mojstrstvo, vendar pa trilogiji kot celoti močno umanjkata predvsem pomenljiva tematizacija dogajanja in razvoj likov, ki bi na nas naredili vtis s čim vznemirljivim onstran svoje bistroumnosti. Asimov svoje protagoniste sicer predstavi dovolj dobro, da se z njimi poistovetimo, a jih vselej pusti podrejene pripovedi, ki pa se brez ozira nanje vselej nenadno konča, preskakuje v času in jih pusti v davni preteklosti.

Podobna pomanjkljivost trilogije je v osmišljanju dogajanja v kaj več kot skupek logičnega preigravanja. Prva knjiga (dopolnjena s prvo polovico druge) je v tem sicer uspešna, saj tam Seldonove krize pomenijo prilagajanje Temeljev na različne načine ohranjanja in širitve svojega vpliva, s tem pa Asimov zrcali razvoj dejanskih zgodovinskih imperijev: od diplomacije in religije do trgovanja in zatiranja. V tem delu trilogije je razvoj dogajanja vselej posledica političnih potreb in premikov na raznih planetih, kar je tudi smiselno v kontekstu Seldonove znanosti psihozgodovine, ki naj bi predvidela statistično verjetno prihodnost prav glede na velike populacije in ne na dejanja posameznikov. V upodobljenem razvoju družbe Temeljev lahko razberemo zanimivo analizo liberalizma in mednarodne trgovine, ki pa je še zmeraj dovolj preprosta, da branje ostaja lahkotno, a nam vendarle poda nek globlji uvid v družbene mehanizme. Ta pomenljivost nato razpade v drugi polovici druge knjige skupaj z razpadom Seldonove statistične prerokbe, ki jo iz tira vrže nenapovedljiva pojavitev mutanta Mule, s supersposobnostjo nadziranja umov. Mula s tem adutom kmalu prevzame galaksijo in si podredi tudi Temelje. Od te točke dalje trilogija opusti tematizacijo družbenih premikov in politike ter privzame bolj trilerski fokus na nadnaravne sposobnosti ter na premike, taktiziranje in preigravanje posameznikov in raznih zarotnikov.

Trilogija Temeljev vseeno skoraj do konca ostaja vznemirljivo branje, če od prve knjige dalje ne iščemo globljega pomena, nepozabnih likov ali družbenega komentarja, ki sicer v zf-literaturi velja za stalnico. Temelji so preprosti in izredno berljivi, kar je redko v zf-delih s podobno visokoletečimi koncepti, kot je psihozgodovina. Vendar pa se oboževalci zf-ja med branjem težko otresemo občutka, da so zf-klasike, ki so sledile Asimovu, te v vseh pogledih presegle. Temelji namreč zaradi svojega fokusa na dialogih, odsotnosti opisovanja krajev dogajanja in ponazarjanja čustev trpijo za določenim pomanjkanjem estetske komponente. Tako kot liki tudi kraji, planeti in tehnologija ostajajo precej nedoločni in mlačni. Podobno kot nepobarvana maketa Temelji dajejo vtis nekakšnega prototipa, na podlagi katerega so se nato na svoje specifične načine v vsej svoji barvitosti udejanjila druga dela vesoljske znanstvene fantastike, kot so Peščeni planet, Vojna zvezd in Zvezdne steze. V primerjavi s temi klasikami se Temeljev zato drži pridih učbeniške sterilnosti, saj jim manjka unikatnih potez, s katerimi bi si zarisali krepek značaj.

Vpliv Temeljev na zf-literaturo je težko spregledati, a zgolj prvem delu trilogije v nas uspe zares ustvariti občutek, da beremo klasiko s premišljenim sporočilom, ovitim v očarljive znanstvenofantastične koncepte. Prav nasprotno namreč druga dva dela trilogije ostajata vznemirljivo in lahko čtivo, ki pa se ne trudi izzvati naših prepričanj ali nam obogatiti domišljije o potencialnih prihodnostih. Trilogija se kot celota tako v večjem delu bere kor produkt svojega časa in nikakor ni težko videti, zakaj je navdihnila cele generacije žanrskih pisateljev. A hkrati je v tem tudi očitno, da je bila v večini pogledov že ničkolikokrat presežena.


Uredila: Eva Ule

Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar


Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

                    
ISAAC ASIMOV: TEMELJI I.-III (MLADINSKA KNJIGA, 2024)