Bistre brzice po kamnih družbe in intime

Neli Filipić: Srečni konci
Založba: Cankarjeva založba
Leto izida: 2023

Posebna odlika »prvenca za odrasle« Neli Filipić je ponekod humorno, satirično in redko pozitivno gledanje na družbo in odnose v njej – spoznanje lika v zgodbi »Odprti konec«, da so »ljudje sreča«, je redkost. Nasprotno, v zbirki kratkih zgodb prevladujejo tragični toni, ki se kažejo predvsem v odnosih med partnerji ali med starši in otroci ter v drugi skrajnosti – osamljenosti. Skupno vsem likom pa je, da niso zadovoljni niti v razmerju niti v samskosti. 

Skozi več  zgodb avtorica prepleta različne teme, kot so problemi partnerstva, osamljenosti in refleksije o pisanju. Partnerstvo med ženo in možem je daleč od sinhronosti, saj so odnosi rutinski, strast je izgubljena, imidž ima prednost: »Življenjski slog postane pomembnejši od strahu pred izgubo svobode«. Lastnost ženskih likov pa je, da niso pripravljenje vztrajati v odnosu, ampak svojo nezadovoljstvo iščejo v prekinitvi razmerja. V »Vročini« bi žena moža pokončala s strupom za voluharje, druga bi moža “pof! po glavi” (»Popisan list papirja«), tretje pa v nagonu možem povzročijo globoke rane (»Ženske ubijajo«).

Ena od poglavitnih in mnogoštevilnih tem je staranje ženskih likov, ki ni predstavljeno s trpkostjo, ampak na satiričen način. Junakinja Harite v zgodbi »Nikoli več mlada« se sprijazni z izgubo mladostnih lepotnih idealov, ko postane članica Društva za anonimne mladostnike, kjer člani kot odvisniki izpovedujejo svojo spremembo v življenju, pisateljica pa v ozadju kritično zaobjame kult mladosti v sodobni družbi. S telesnimi spremembami, ki so posledica staranja oz. menopavze, se spoprijema junakinja v zgodbi »Gregor Samsa«, ki staranje doživlja kot preobrazbo v moškega, saj se ji spreminja glas, rastejo ji dlačice in bicepsi. Na jesen življenja avtorica ne gleda z žalostnim tonom, kar se mi zdi svetla točka zbirke. 

V zgodbah je poudarjena moč besed, saj nastavijo vprašanja o pisanju in statusu pisateljice. Prva zgodba »Trije vogali« zagrize v temo z ironijo, saj lik zaradi pisateljske vneme začne zanemarjati vsakodnevne opravke, zato sklene, da »nujno potrebuje – ženo«. Že naslovi, kot so »Močen stavek«, »Beseda«, »Pisateljica«, »Lahko bi bil uspešnica« dajejo jasen znak, da avtorica zaznava upad moči zapisanega in krizo pisanja, kot tudi ogroženo eksistenco sodobnih pisateljev – razpetih med življenjem in pisanjem, ki je danes vedno bolj potisnjeno v prosti čas in ne v poklic s stabilnimi prihodki. Slava in denar pa prihajata le od trivialnih žanrov, kot so ljubiči in krimiči. 

Kljub variacijam številnih tem v ospredju ostajajo raznoliki ženski liki in z njimi povezane teme: položaj žensk v družbi, materinstvo, lezbičnost  ter ženski seksualni užitek. V nasprotju z moškimi pogledi na rojstvo otroka Neli Filipić odstira ženski pogled. Liki v zbirki rojstvo otroka doživljajo z nelagodnostjo (»Čudež«) in neznosnim trpljenjem (»Bolečina«) ali se celo pretvarjajo o nosečnosti, in tako hkrati ugajajo in se posmehujejo širši družini (»Govorice«), s čimer avtorica ustvari komično atmosfero.

Celotno zbirko prepreda tudi krščanska komponenta, ki jo avtorica naslavlja na izrazito kritičen način. V zgodbi »Čistost« se spolno prebujoča pubertnica, ki je vzgojena v strogem verskem okolju, odloči odkriti posvetni užitek. Omejena z besednim zakladom, svoje doživljanje zna opisati le s krščanskimi termini, kar ustvari izviren humoren učinek. Če so v zgodovini spolnost večinoma opisovali moški, se v zadnjih desetletjih trend obrača, v kar se uvršča tudi zbirka. Resda ohranja tipičen kontrast erosa in tanatosa, saj »sladko ubija« in Rdeča kapica v zgodbi »Rdeča kapica je odrasla« volka eksekutira, ker zavrača ljubimkanje.    

Odmik od realnosti in nagib k znanstveni fantastiki je zaslediti v zgodbi »Vojna«, kjer lomastijo po Zemlji »vsiljivci«, junaka jih veselo streljata, in v »Praznovanju«, kjer v vloženi zgodbi pisatelja – izgubi se v svetu vladajoče umetne inteligence (UI) – ampak poanta zgodbe je presplošna, ko ugotavlja, da UI nima čustev. Tehnologija je prisotna tudi v »Paranoji«, kjer je sodobno prisluškovanje našim telefonskim aplikacijam spreobrnjeno v pozitivno plat, ne kot grožnja zasebnosti, ampak kot prisrčni preganjalec osamljenosti. Fantastika v zbirki predstavlja drobec in je namenjena osvetljevanju družbenih problemov npr. zamenjava stereotipnih spolnih vlog, ki jih avtorica potencira do absurdnosti, saj je moški lik strahopetec, medtem ko so ženski liki neustrašni in krvoločni. 

Izrazita značilnost pričujočih kratkih zgodb je njihova dvoumnost. Za razreševanje problema je potrebna bralčeva imaginacija, saj so zgodbe same po sebi nedokončane. Največkrat si bralec pri tem lahko pomaga z naslovi zgodb, saj se v njih skriva pisateljičin sporočilni moment, včasih že idejno-ciljno puščica. Največkrat je sporočilo usmerjeno v feministično kritično držo. Ker nič v zbirki ni homogeno, se tudi forma kratkih zgodb drobi. Zgodbe so napisane brez velikih začetnic, najradikalnejše se tekst vizualno razstavi v »V resnici ni bilo tako«. 

Poleg kratkih zgodb so v zbirki prisotne tudi mikrozgodbe (kratke kratke zgodbe, bi jih lahko imenovali). Težavo vidim v tem, da v njih umanjka fabula, zaradi česar bi tekste lahko uvrstili celo v aforistiko. Pri mikrozgodbi je ključno, da bralec sodeluje pri izgradnji zgodbe, kar pa za aforistiko sicer ni značilno. Pozitivna izjema je »Prikrajšana za užitek«, saj ustvari dovolj prostora za bralčevo domišljijo, da samostojno dokonča zgodbo. Avtorica v mikrozgodbah ustvari humoren učinek, vendar me preveva občutek, da zgolj razgibava zbirko s površno kritiko družbe in praznino družabnosti (»Ničnost«). Mikrozgodbe ne doprinesejo globljih uvidov in ne spodbujajo bralčeve domišljije. 

Ob odnosih in položaju žensk je avtorica kritična tudi do drugih pojavov v družbi. »Sodobni filantrop« ima opraviti s narcisom, ki solidarnost opravlja zgolj na sebi. Zabavna je anarhistična umetniška grupa, ki sovraži morje in Rdečekožce (beri počitnikarji), ki prezirajo sodobni instant morski turizem. Avtorica se poigra tudi z reklom »pustiti srce na odru/igrišču«, saj igralka šokira publiko tako, da si dobesedno zareže do srca in strese lastno drobovino na oder. Avtorica tukaj poda pomembno sporočilo; živimo v dobi spektakla, vsak odstop od vsakdanjosti pa postane odmevna novica.

Čeprav je zbirka neprizanesljiva do družbe in praznega druženja, namenja veliko pozornosti epidemiji osamljenosti, socialni anksioznosti in introvertiranosti. Družba ne spoštuje naštetih tipov ljudi, zato jih odriva na rob. Sicer ceni njihovo delo, njihove osebnosti pač ne (»Samoumevnost«). Kot za neveste lahko tudi za osamljence napišemo, da premagujejo svojo tesnobo, se spoprijemajo s svetom in najdejo svojo moč ter ne zapadejo samopomilovanju. 

Zbirka se ne omejuje le na »male zgodbe« in »male teme«, ampak prehaja v odkrito kritiko družbe in hkrati eksperimentira s formo, zato ustvari vtis nehomogene zbirke. Na trenutek se zbirka zdi preveč odkrita v nagovoru bralcu, s čimer senči umetniško vrednost, kar bi bila lahko prehitra sodba, saj ohranja stopnjo tako značilne odprtosti in dvoumnosti sodobne kratke proze. Kjer so konci odprti in večplastni imajo kratke zgodbe boljši učinek, kot na mestih, kjer je nagovor bralcu očitnejši. Avtorica se mestoma približa moralizmu (predvsem v mikrozgodbah), ampak ne zapade vanj. Nekateri njeni zaključki se mi zdijo nekoliko prehitri, predvsem ko omenja sodobne tehnologije in družbene pojave. Skozi zgodbe je pozitivno  prikazala raznolikost ženskih likov, temo staranja je uspela zaobjeti nadvse komično, odprtost do seksualnosti pa ubesediti tako, da ta ne prehaja v erotično.  

Uredila: Ajda Klepej

Lektoriral: Tjaž Mihelič