Ben Okri: Cesta sestradanih
Zmagovalko nagrade Man Booker iz leta 1991 spremlja zgodovina, ki si skorajda že sama zasluži novelo. Po tem, ko je Okri nekaj let preživel kot brezdomec po parkih oziroma na kavčih pri prijateljih, ga je namreč njegov prvi roman Flowers and Shadows (Cvetovi in sence) potegnil iz družbenega brezna, prav Cesta sestradanih pa ga je zacementirala na položaju pripadnika sodobnega kanona. Bralcem in bralkam, ki so bolje seznanjeni s postkolonialnim romanom, bo po godu dejstvo, da Okri naslavlja problematiko sodobne, urbanizirane in politično samostojne Nigerije, tako da izkušnja branja ne trpi zaradi romantiziranega zunanjega prostora, ki bi služil kot kontrapunkt na obzorju, ki ga želijo liki doseči, pa ga po definiciji ne morejo (več). Roman je razdeljen na osem delov (knjig), ki so prav tako razdeljene na različno dolge particije, med katerimi povezave ustvarjajo liki ter motiv ceste. Cesta tako počne to, kar navsezadnje počnejo vse ceste: povezuje različne ljudi med seboj. Azaro, njegova družina, gospa Koto in drugi pa predstavljajo vsebino, ki cesti sploh omogoča, da kaj povezuje.
Bralec oziroma bralka spremlja abikuja Azara, preden se ta sploh rodi. Tekajoč in igrajoč se z drugimi duhovi, Azaro vedno znova pobegne iz sveta ljudi tako, da vanj pride – mrtvorojen. Motiv otroka duha, ki se ne želi roditi živ, je slovenskemu bralstvu znan že iz romana Chinua Achebeja Razpad (Založba *Cf, 2007), le da tokrat otrok ni zlobni duh, ki želi povzročati zgolj trpljenje, temveč se perspektiva osredišči na otroka duha samega, ki svoje življenje v svetu duhov živi po mili volji, z živim rojstvom pa se svojih (bodočih) staršev usmili. Azaro svoje ime dobi po biblijskem Lazarju, ki naj bi ga Kristus poklical iz groba, ko je bil Lazar že mrtev. 400 strani kasneje Azaro cela dva tedna, ne da bi pil ali jedel, preživi v materialnem neobstoju med življenjem in smrtjo. Njegova vrnitev na svet, ki se zgodi po boju med četveroglavim duhom ter njegovim očetom, ohranja aluzijo na njegov poseben status med ljudmi. Ime »Azaro« je potemtakem tako semiotika kot prefiguracija.
Zanimivo je, da med svetom duhov in svetom ljudi ne poteka drugačenje (Othering), ki bi ga lahko pričakovali. Roman malo prostora nameni tudi drugačenju »belega sveta« in »nebelega sveta«, ki je tako tipično za postkolonializem. Vlogo ima v romanu le za prgišče belcev, ki so vselej delovodje pri gradnji infrastrukture, obenem pa zaradi nesposobnosti prilagajanja naravnim razmeram v svojem okolju vselej poginejo, npr. ob povodnji po močnem nalivu. Okri se s tem dotakne problema »afriškega kapitalističnega razvoja«: ker je tam umanjkala delitev dela, značilna za npr. stare imperije v Aziji, afriška gospodarstva niso imela sistema, ki bi se preprosto prilagodil produkcijskemu načinu, ki so ga vanje prinesli od zunaj, kakor je zapisal Samir Amin. Po samostojnosti so se morale prenekatere afriške države tako soočiti z dejstvom, da njihov državni aparat ne zmore organizirati delovne sile v proces, ki bi omogočil izgradnjo državnega gospodarskega sistema. Prisotnost belcev kot neke vrste višjih uradnikov tako ni cinična kritika, pač pa odraz realnosti v Nigeriji. Okri tekom romana namreč skrbno krmari med tokom fascinantnega in tokom materializma.
Prav to dvotočje je izvir težav, ki jih imajo različni pisci pri umestitvi romana v določen literarnozgodovinski tok. Te težave je že opisala Anja Zidar v recenziji romana na Radiu Študent. Ker se tu zato ne gre predolgo pomuditi, se vrnimo k tokovoma: kaj je v romanu materialističnega? Najbolj v oči bijejo življenjske razmere, v katerih bivajo liki. Azarov oče je prenašalec tovora, ki cele dneve dela, da zasluži za oderuško najemnino, ki jo od družine zahteva lastnik stanovanja. Azarova mama opravlja vse gospodinjsko delo, hkrati pa skoraj vsak dan hodi na bazar, kjer prodaja kramo ter drobnarije in s tem zasluži izredno mizerne vsote denarja. Azaro in drugi kraj, kjer živijo, poimenujejo »geto«. Družina živi v slabo opremljeni večstanovanjski zgradbi, kjer puščajo strehe in živijo podgane (poseben strup jih v eni noči pobije kar petdeset), lastnik pa ne želi glede tega ničesar ukreniti. O solidarnosti med stanovalci ni mogoče govoriti: ves čas kričijo eden na drugega, vseeno pa se sosedi udeležujejo požrtij pri Azarovih; če pa morajo za izvedbo katere izmed le-teh posoditi nekaj denarja, potem družino gnjavijo, kadar le morejo, glede vračila. Dodaten razdor mednje vnašata dve vsebinsko nedistinktivni stranki: Stranka bogatih in Stranka revnih. Ena izmed njih, nominalno Stranka bogatih, pomotoma zastrupi cel geto s pokvarjenim mlekom. Po kasnejšem prelaganju krivde ni več jasno, katera. Azarov oče na vsak način vztraja pri podpori Stranki revnih, zaradi česar jih on in družina mnogokrat dobijo po grbi – nazadnje pa se odloči, da bo sam postal politik, ter organizira volilno telo pohabljenih beračev.
Najbolj eksplicitno pa ekonomske tegobe sodobne Nigerije predstavlja gospa Koto. Ta je lastnica lokalne beznice, ki pa se sčasoma razvije v vse prej kot to. Gospa Koto v zameno za njegovo bedno pomoč pri vodenju lokala Azaru plača šolanje. Vendar se razmere kmalu spremenijo: ko si Stranka bogatih njen lokal izbori za prizorišče svojih sestankov, postane gospa Koto najbogatejši človek v getu. V njenem lokalu delajo prostitutke, ki svojo šefinjo iz dna srca sovražijo; lokal dobi električno napeljavo, nazadnje pa si gospa Koto omisli še avto (ki se ga nikdar ne nauči voziti). Pred nami je nekakšna inačica javno-zasebnega partnerstva, ki nam je znano iz naše neposredne okolice. Med garači, ki živijo iz najemnine v najemnino, kakršen je tudi Azarov oče, ter strankarskimi veljaki, ki v lokalu prirejajo zabave in tja vlačijo razna bitja, ki služijo posmehljivi zabavi (npr. pritlikavke »hotnice«, gozdne antilope), se razvije boj za pravico do obstoja na določenem kraju. Pri tem nismo zelo daleč od gentrifikacije, gospa Koto pa (dobesedno) iz strani v stran postaja čedalje bolj rejena.
Da si ustvarimo ustrezno predstavo o delovanju tega romana, pa se moramo še enkrat vrniti na dvotočje ter se prepustiti toku fascinantnega. To mislim kar najbolj dobesedno – fascinacija preneha delovati v trenutku, ko jo začne spodjedati razumevanje. Med branjem romana namreč bralec oziroma bralka dobita vpogled zgolj v Azarovo dojemanje sveta. Azaru pa svet duhov in prikazni, med drugih večglavih bitij, ki ga želijo zmamiti nazaj iz sveta ljudi tudi za ceno glav(e), ni tuj. Daleč od tega: njegovo početje in stvari, ki jih vidi, niso razumljivi ne nam ne drugim likom. Vendar je potrebno sprejeti prav to: tu je drugačenje, ki smo ga manj uspešno iskali drugod. Seveda to, kar Azaro vidi, misli ter počne, nima smisla, če ga motrimo skozi racionalistična očala. Dejstvo, da naše leče niso tako transparente, kot se zdi, lahko deluje prav blagodejno na planke človeškega obzorja: vsaka kozmologija ima drugačno goriščno razdaljo. Azaro in svet duhov delujeta fascinantno: nerazumevanje označevalca v verigi oziroma odsotnost vsebine, s katero bi bil napolnjen, omogoča, da ga napolnimo s tistim pomenom, ki nam pade na pamet. Gre za intenzivno kreativno početje – fasciniran bralec oziroma bralka je ta, ki gre skozi Okrijev lunapark, ne da bi pri vhodu vzela zemljevid. Mislim, da so poznavalci in poznavalke jorubske mitologije in postokolnialne teorije nekoliko oškodovani: bolj kot je prisotno razumevanje in bolj kot so stvari jasne, nižja je raven fascinacije. Pri beletristiki to morda ni ravno zaželeno.
