Behrouz Boochani: Nobenega prijatelja razen gora (Zapisi iz Zapora Manus)

Založba: Sanje 
Leto izida: 2021
Prevod v angleščino: Omid Tofighian
Prevod v slovenščino: Alenka Ropret   

Tisti, ki nam je dan privilegij bivanja v miru, se trudimo tako tudi živeti, smrt pa priženemo na obrobje. Misel, da je konec še daleč, si hipno privoščijo celo tisti, ki sicer niso rojeni iz travne rose. Usodne nesreče, prisilni beg in utopitve naj kajpada doletijo »druge«. Povprečno bitje navadno teži k bitju srca in k polnim pljučem kisika, ne glede na to, kar se dogaja okrog njega. Če smrt vseeno pride, si je pomirjajoče predstavljati, da ni nesmiselna; da obstaja razlika med tem ali umreš med obrambo svoje domovine ali zaradi sladoleda na palčki. Boochanijev glas se s slednjim ne strinja. Smrt je smrt, pravi. Tako preprosto je.

Skoraj težko je verjeti, da je Behrouz Boochani svoje delo Nobenega prijatelja razen gora natipkal v telefonska sporočila. Pisal je v farsiju, odlomke pa z otoka Manus pošiljal prevajalcu Omidu Tofighianu in Moones Mansoubi, zagovornici beguncev, ki jih je urejala v pdf-dokumente. Roman sestoji iz 12 poglavij in okvirja prevajalca v angleščino, gre pa za tipični primerek zaporniške literature – nekaj kanonskih del tega žanra, s katerimi si Boochanija sicer ne bi upala primerjati (je pa to v predgovoru storil prevajalec), ponujajo Oscar Wilde (De Profundis), Antonio Gramsci (Pisma iz ječe) in Wole Soyinka (Človek je umrl). Tudi tega, da je delo avtobiografsko, ne gre zanikati; avtorja zatorej lahko enačimo s pripovedovalcem, obenem pa se je že pred začetkom branja smiselno spomniti teorije možnih svetov: svet, ki ga predstavlja Boochani, je analogen, ni pa to imitacija (mimesis) stvarnega sveta. Gre za avtonomni svet, tudi liki so pogosteje navdahnjeni z logiko alegorije kot reportaže, v delu izpostavlja sam avtor.

Kurd Behrouz Boochani, rojen leta 1983 v Iranu, je sicer magistriral iz političnih ved, politične geografije in geopolitike. Za Nobenega prijatelja razen gora je prejel več nagrad, med drugim nagrado Avstralije za najboljšo biografijo in nagrado zvezne države Viktorija za literaturo. Fabula dela je sklenjena in logično-kavzalno povezana ter neločljivo vezana na avtorjevo življenje: pripovedovalec (Boochani) je iz Irana pobegnil v Indonezijo ter vseskozi načrtoval, da bo kot svobodni človek navsezadnje končal v Avstraliji. Osnovna vzmet, ki nas požene v pripoved, je zato trenutek, ko se protagonist v obljubljeno deželo poda s tihotapsko ladjo – ta potone, v trenutku krize, ko se Boochani in drugi begunci borijo z vodno gladino, pa brodolomce reši britanska tovorna ladja. Odpeljejo jih na Božični otok, nato pa na otok Manus na Papui Novi Gvineji. Tu se zgodba začne zapletati.

Avstralija je v času, ko med »kaznjence« vstopi Boochani, prešla v novo fazo boja proti priseljencem, začenši z nehumano zaporniško obravnavo. Na verigo momentov razčlovečenja znotraj zapora je fokusirana tudi pripoved. Boochani z vstopom prevzame novo »ime« (bolje: kratico in številko) MEG45 in začne životariti. Delo je osredinjeno na portretiranje nekaterih bistvenih značilnosti t. i. kiriarhičnega sistema, ki je podlaga avstralskemu sistemu pridržanja; deluje na principu odvisnosti, ki se naposled izcimi v makro- in mikronadzoru. Konkretno: z določenimi življenjskimi vzorci pristojni zapornike delajo odvisne od sistema in celo medsebojno odvisne – jesti je treba, to je nuja, »to je taktika, ki jo sistem uporablja, da nas ohranja v ujetništvu,« piše Boochani; način podrejanja so tudi cigarete, ki jih sistem kot podkupnino uporabi, ko želi razrešiti krizo, obenem pa so zaporniki, ki kadijo, odvisni od tistih, ki ne. Ker ni v zaporu ničesar, kar bi jih zaposlovalo – celo kartati je prepovedano – se vsakdan fokusira na prehranjevanje, iztrebljanje, britje in čakanje.

Impulzi za Boochanijevo pisanje bi lahko bili kanalizacija agresije, želja po ohranitvi identitete in teženje k izkazu odpora. Še posebej verjetno se zdi dvoje: avtor želi skozi pisanje ohraniti samega sebe in izraziti obsodbo, pri čemer pa travmatične izkušnje ne zmore »preživeti« in skriti niti v najmanjši meri, temveč bralca prej prisili, da na situacijo zre skozi njegova občutja. Boochani delu odreka večpomenskost, ki je v skladu s principom »delo je vedno pametnejše od avtorja« sicer dobrodošla. Na eni strani smo priča zadovoljivi karakterizaciji posameznikov, ki so avtorju blizu, na drugi pa v smislu nekakšne moralne superiornosti, ki bazira na preživelih izkušnjah, Boochani odreka možnost, da bi si o »hudodelcih« ustvarili lastno sliko (ki morda niti ne bi bila manj temna in obsojanja vredna). V fizičnem življenju mu tega ne gre zameriti in niti pričakovati, da se bo oddaljil od bolečine, ki jo čuti zaradi brutalnosti manuških varnostnikov – v romanu pa je tako pisanje vprašljivo, enopomensko in zaprto.

Bodimo konkretnejši: Boochani dobro prikaže nemir, nepovezanost in nehomogenost zaporniške populacije. Čas bo potreben, veliko časa, preden bodo vsa ta moška telesa, vsako s koreninami v svoji domovini in kulturi, dobro shajala skupaj, pravi. Slednje priča tudi o kompleksnosti sprejemanja migracij na zahodu; tudi begunci si ne delajo utvar, da bomo od vsega začetka živeli v sožitju – za to bo potrebno določeno prilagajanje in učenje.

Na drugi strani avstralske varnostnike opisuje tako:
»Njihov pristop k delu temelji na tem, da so prasci.«
»Morilec je morilec … čisto preprosto /…/ Prepričan sem, da se v njihovih očeh zrcali duša morilca.«

Če predpostavljamo, da Boochani pač v splošnem odklanja nasilje, to predvidevanje izpodbije dejstvo, da nasilje med zaporniki zrelativizira z določenimi družbenimi situacijami (kot so slabi življenjski standardi). V skladu s slednjim miži tudi takrat, ko se zaporniki izživljajo drug na drugim in se celo spolno zlorabljajo. Tega ne razišče, vprašanja se loti le z besedo ali dvema.  

»Okolje zapora je tako nasilno, da je kar verjetno, da bi se med nekaj stotimi našel vsaj en jezen zapornik, ki so mu bile odvzete državljanske pravice in bi se odločil storiti nasilno dejanje.«

Slog Boochanijevega pisanja je enostaven in prevet z nižjepogovornim izražanjem. Ob tem je treba opomniti, da je bilo delo v angleščino sprva prevedeno iz farsija, šele nato pa v slovenščino. Književnost v farsiju sicer sestavljajo dolge, razdelane povedi; v angleškem prevodu so slednje razčlenili s ponavljam ključnih besed in besednih zvez, z vzporejanjem, aliteracijo in zaporednimi sinonimi. Jezik se vseeno zdi precej iztrošen, predvidljiv in občasno celo klišejski. Nekaj več presenečenj je tu in tam najti na verzno-liričnih koncih romana, a je to prej izjema kot pravilo.

Kot nakazuje naslov dela, Boochani v delu predstavi tudi kurdsko vprašanje. Da prihaja iz dežele rek, slapov, gora, pravi. Rodil se je v času, ki so mu rekli leta bežanja in pobega, ko so se ljudje pred bojnimi letali zatekali v gore. Ostale prvine in vzvodi njegovega bega bralcu ostajajo skriti – ravno ta nedoločen prostor pa ponuja redko priložnost, da se delo interpretira v polni meri. Če (ob mislih Theodorja Adorna) vztrajamo na ločevanju med angažirano in tendenčno umetnostjo, in če je angažirana umetnost tista, ki teži k vzpostavitvi določene drže, tendenčna pa tista, ki ima v središču jasna politična, socialna in moralna prepričanja, je Boochanijevo delo prej mogoče uvrstiti v drugo kategorijo. To je njegova osrednja težava.