Amadej Kraljevič: Bar vesolje

Pripičil sem s hidroladjo do krožnega prometa. Za trenutek se sprosti prostor znotraj njega in zajadram ta trenutek, da se lahko priključim vanj. Zapustil sem ga že takoj na naslednjem izvozu in zavil na parkirišče najbližje postojanke. Nad dvonadstropnim objektom se je razprostirala neonska tabla, ki je v mene butala signalni napis: »Bar vesolje.«

Parkiral sem, ugasnil motor hidroladjevja in se po pomolu povzpel do vrat Vesolja. Vrata so se mi samodejno razprla, takoj zatem pa so bila v predprostoru še ena vrata, ki so mi preprečevala vhod vanj. Obdal me je nekakšen vrtinec, ki je dezinficiral moja oblačila. Nato sem moral na skenerju odčitati še svoje stanje na hranilni kartici. Na srečo sem jo ravno danes zjutraj napolnil s parimi grižljaji ostankov včerajšnje večerje, tako da mi je po štirih urah dela ostalo še nekaj viška energije, s katero si bom privoščil in poplačal par piv. Vhodna vrata v predprostoru so se obarvala rdeče ter se zatem razprla. Tako sem lahko vstopil v to zmes vesoljskih mutantov, utripajočih se šankov, androidnih natakarjev, soban, ki so bile rezervirane za t. i. »veličastne luknje«, in vse tja do ogromnih TV hologramskih zaslonov, kjer so prenašali zadnje tekme polfinala v Fortniteu.

Sedel sem za mizo v kotu. Iz pelerine sem potegnil tablico in pričel z lovko drseti po zaslonu. Prikazovali so se mi zadnji posodobljeni memi s strani »Bitch Lasagna«. »Send nudes« pogovorni tipi memov v klepetalnikih, kot so:

1 (12:14, 2030): Hey baby

2 (13:15, 2030): Y

1 (14:10, 2030): taxes me back okay baby

1 (16:30, 2030): baby girl kiss sex with me kiss call

1 (20:30, 2030): Good night is hot image

1 (23:35, 2030): Ya baby good night

1 (09:20, 2030): Wanna seeee me nakef?

1 (11:30, 2030): Naked*

2 (14:35, 2030): No.

1 (09:30, 2037): Hello babie girl

2 (11:25, 2037): ? I’m a man

1 (11:30, 2037): So u r the gey?

2 (12:35, 2037): No?

1 (23:35, 2037): But u message me so u r the gey

2 (00:30, 2037): You messaged me first

1 (06:30, 2037): O k message at my palace?

1 (08:30, 2038): Oh yea, oh yea, message, message me

Na namizni tablici sem oštevilčil eno izmed piv in ga naročil. Pri moji mizi se javi android, ki mi sporoči, da trenutno tega piva nimajo na zalogi, in mi pokaže, katera so na voljo. Ponovno izberem naključnega, saj se mi v grlu nabira že preklemana suša, kot da bi že tri ure sušil svoje grlo v suhi savni. Android mi potrdi naročilo, jaz pa naprej drsim po zaslonu in se filam z novimi memei, ki prihajajo na plano.

Končno dobim svoje pivo. Ni minila minuta, že sem ga izpraznil in naročil novega. Ko sem zvračal že drugega, sem za mano v odsevu že izpraznjene stleklenice zagledal nek pogled. Odložil sem steklenico. Delal sem se, da ga nisem opazil, a sproti sem vsake toliko časa vrgel uč na steklenico in opazoval to konstantno strmenje. Mislil sem, da se je nekdo le zagledal v neko točko, a ko sem še napravil zadnji požirek drugega piva, se je to strmenje počasi vstajalo in začelo hoditi v smeri mize, za katero sem sedel. Prijel sem se za elektrošoker. Strmenje v steklenici se je vedno bolj približevalo. Izgubil sem pogled v steklenici. Pred menoj se je pojavila tvorba, visoka okoli tri metre. Zamahnila je z roko ter prijela stol pri sosednji mizi, si ga podstavila pod rit, se usedla nanj in me nagovorila:

»Ej, veš, kje bi se dalo kaj dobit, dobit?«

Vedel sem, zakaj gre, in odgovoril, da trenutno nimam nič pri sebi. Vseeno sem ji dal vedeti, da ima nekdo v tem prostoru nekaj na zalogi – nekdo z modro jakno in ki sliši na vzdevek »Koleraba«. Prosila me je, če ji ga lahko pokažem oziroma če jo lahko peljem do njega, a sem moral zavrniti zaradi tajnosti, o kateri sva bila dogovorjena z dilerjem. Usmeril sem jo do šanka, da naj tam povpraša po njem.

Spet sem obrnil steklenico v smer šanka, da sem v njej videl odsev in opazoval situacijo. Zlagal sem se ji, da dejansko poznam nekoga. Vsi moji opisi so bili izmišljeni, le dozdevalo se mi je, da bi lahko pri šanku nekdo koga poznal. Enostavno sem želel le spiti svoje pivo in mirno oditi naprej. Vidim, da jo je natakar nekam usmeril. Spet sem prilagodil steklenico, da sem lahko spremljal razvoj dogodkov. Odšla je v nasprotni kot sobe, kjer je sedela Huba-huba, želatinasta opica. Vidim obrazne poteze, iz katerih bi se dalo razbrati, da ji je ta nekaj ponudil, nakar se je samo odpravila na stranišče.

Za hip sem pozabil na vse skupaj, si naročil še tretje pivo, raztegnil noge in se še bolj pogreznil v sedež. Ravno sem zazehal, ko sta iz stranišča prišla dva osebka. Poleg Tvorbe je zraven nje prišel še Batistuta, morskopandni pritlikavec. Batistuta je v roki držal zvitek alufolije, Tvroba pa dve cevki, ki sta bili obarvani v rahlo vijolično-neonsko barvo. Takrat sem vedel, da sta vzeli Mušjo Medico in da …

Začel sem grabiti za hranilno kartico. Vzel pelerino. Hitel do šanka, da bi plačal. Težil androidu, naj že hitro poračuna. Prokleti algoritmi! Kje je njihova procesorska hitrost, ko jo najbolj potrebuješ! Še preden bi lahko plačal, sem lahko s kotom očesa videl neko klepetanje, pizdenje, ki je vse bolj raslo v spor. Vedel sem, da je v teh okoliših učinek Mušje Medice dosti slabši. Njen šus nima tako dobrega efekta. In kdo je tisti, ki je vse skupaj predlagal, tisti, ki je usmeril Tvorbo? Roke so v Baru počasi začele kazati na mene. Vedno bolj sem postajal paša za oči. Končno se je oglasil pisk, ki je oznanil izstavitev računa in opravljeno transakcijo, plačilo. Želel sem pobegniti, preden se bo vse skupaj napihnilo, a se je pred vhodnimi vrati pred mene postavil Varko. Bilo je prepozno. V kotu je Tvorba že pričela mlatiti Huba-hubo. Varko mi z lovko pokaže na stensko tablico. Izgleda, da v tem Vesolju obstaja pravilo, ki pravi: »Ko enkrat pokne in si not, si not!«

Preostalo mi ni nič drugega, kot to, da se pridružim vsesplošnemu mlatenju. Nihče ni zares nikogar ubil. Razvijalo se je le neko splošno razdejanje, »trešč«. In večina nas je uživala v tem splošnem organiziranem kaosu.