Bandi: Obtožba
Podnaslov Obtožbe, torej Zgodbe iz Severne Koreje, še preden prvič razpremo platnici, ustvari določen učinek eksotičnosti. O tej državi ima namreč vsakdo nekakšno predstavo, malokdo pa prav veliko ve o njej. Branje Obtožbe severnokorejskega pisatelja, ki ustvarja pod psevdonimom Bandi, je torej proces spreminjanja bolj nedoločene predstave v predstavo, ki ji malo bolj zaupamo, s tem da je ravno nedoločenost te predstave tisto, kar zamika bralko ali bralca. Obtožba je sklop zgodb, ki popisujejo življenje v Severni Koreji po revoluciji, in sicer življenje dejanskih ljudi – Bandi pravi, da je prav vseh sedem zgodb napisanih po resničnih dogodkih. Poleg tega je rokopis, prvič objavljen leta 2014, preživel dva poskusa tihotapljenja, drugega seveda uspešno, čez mejo v Južno Korejo, kjer je postal prava uspešnica. Pred nami je torej prepovedani sad, ki nikoli ne sme zapustiti peklenskega vrta. Vendar je to samo ena od komponent branja: Obtožbo je mogoče brati kot pravo obtožbo, ki govori resnico, in hkrati tudi kot povsem ločeno od realnosti, torej kot nabor zgodb, ki so v celoti izmišljene in imajo povsem estetski učinek. Če ne diskvalificiramo prve komponente, se med branjem sočasno potrjujejo naše slutnje o Severni Koreji in tudi razgaljajo napačne predstave. Več kot preberemo, vedno več vemo, ker poznamo vsebino (oziroma svojemu znanju zaupamo, saj ravnokar prebiramo poročilo o tem, kako je v resnici). Hkrati se vedno manj lahko nad to samodržno državo čudimo, fantaziramo o njej in ji s tem sami dodajamo vsebino. Prvi ključni doprinos Obtožbe (če jo beremo tudi kot obtožbo) je ravno raz-čaranje fasciniranih ter fantazirajočih mas. Drugi ključni doprinos je nekoliko bolj zamotan, zato se temu posvečam v naslednjih odstavkih.
Pred tem pa nekaj besed o prevodu. Nikakor ne morem razumeti, zakaj se je založba odločila, da bo slovenski prevod Obtožbe osnovala na angleškem. Na ta način se je podvojil potencial za napake posredniškega izvora, saj je tisto, kar dobimo v roke, dvakratna namesto le enkratna interpretacija. Informacija iz tretje roke, če hočete. Površinsko gledano lahko bralca ali bralko zmotijo že idiomatične prvine v jeziku, denimo dejstvo, da se je na strani 156 »Yeong Pyo […] tistega dne dal ujeti s trnkom, vrvico in utežjo«, kar je dobesedni prevod angleške fraze hook, line and sinker, ki pomeni »popolnoma«. Ali pa Yunmova »blokada pri pisanju« s strani 170, ki seveda temelji na writer’s block, za kar ne moremo z gotovostjo trditi, da je koncept, ki ga je uporabil Bandi. To nas pripelje do globlje težave: Obtožba je prestala dvakratno reinterpretacijo. Ni težko razumeti, da denimo kamera posname le del dejanskega dogajanja v objektiv, na zaslonu pa se pokaže zgolj posneti del. To, kar vidimo na zaslonu, nam mora zadostovati, da si v glavi poustvarimo celotno sliko. Vendar je ta slika lahko (in skoraj vedno tudi je) drugačna od dejanske realnosti! Enako deluje prevod: samo prevajalec ve, kaj je pisalo v originalu. Nato tega prevede, kakor najbolje zmore, vendar je prevod vedno interpretacija, le del »realnosti«, ki je original. Že samo enkrat prevedeno besedilo od bralke ali bralca zahteva, da si poustvari original – kaj šele dvojni prevod! Tu pride do reinterpretacije, ki je tri korake oddaljena od originala (bralčevo branje, branje prevajalca 1 ter branje prevajalca 2). Ta distanca je ob branju močno prisotna, čeprav ne obstaja nujno zavedanje, da je to posledica dvakratnega prevoda. Tekst torej deluje tuje ter hladno, zato kar kliče po analitičnem branju, blazno težko pa se je vanj povsem potopiti. Tisti, ki ne razumemo korejsko, ne bomo nikoli vedeli, ali je besedilo tako, ker je tako hotel Bandi, ali ne.
V sedmih zgodbah, ki so med seboj vsebinsko in kronološko nepovezane, se odvijejo srce parajoči prizori, ki, kot rečeno, potrjujejo nekatere strahove (ali pa sadistične želje) potrošnikov informacij o Severni Koreji. Kim Il Sung kot božanska prikazen, ki nahrani enega, pa pusti lačnih par tisoč; samomor zaradi srčnega napada zaradi obupanega sekanja drevesa, ki predstavlja osebni simbol neomajne vere v Jučei socializem, pa deportacija družine zaradi protirevolucionarnega zastiranja zaves, ker otrok doživi hude panične napade ob portretih Marxa in Kim Il Sunga, ki v njem povzročata vizije pošasti, ki poredne otroke meče v vodnjak – sploh ni dvoma, da Obtožba upraviči nekatere fantazije s tem, da jih afirmira. Vendar to ni tako pomembno. Če bi bilo, bi se kaj hitro znašli v protislovju: kako naj knjiga, polna izredno pretresljivih prizorov, omogoči realno in objektivno premišljevanje o napisanem? Ločitev branja na dve komponenti nas popelje iz zagate.
Ravno dejstvo, da beremo Obtožbo kot obtožbo, nas obsoja tudi na branje po posebej določeni dimenziji. Na nek način nam zagata s prevodom pri tem pomaga: distanca, ki jo zaznavamo, sproža v nas zavedanje, da moramo hkrati brati in reflektirati, sicer obtožba nima nobenega smisla. Bralec kot sodnik ne sme obsoditi tistega, ki pripravi bolj čustven govor, pač pa mora ugotoviti, kaj je res. Če se odločimo za takšno branje – in to je edina odločitev, ki nam omogoča, da po pravici rečemo, da smo prebrali resnične zgodbe iz Severne Koreje! –, moramo določene vzgibe potisniti v ozadje. Kadarkoli beremo obtožbo in ne Obtožbe, estetske sodbe pač ne pridejo v poštev. Vprašati se je potrebno, če je za obtožbo važno, kako umetelno je spisana. Ne, saj takšno branje obtožbo postavi nekam na kontinuum med Dostojevskim in pogrošno literaturo. Diskvalificirati pa je potrebno tudi čustvovanje. Če gre res za obtožbo, ki je kaj več kot sam naslov, bi se moral Bandi bolj izogibati sredstvom poistovetenja, ki delujejo v nasprotno smer kot sredstva potujitve. V tem smislu je Obtožba tako rekoč slaba obtožba.
To seveda ne pomeni, da je Obtožba samo obtožba in nič drugega. Bandi je prav gotovo umetnik in ob njegovem slogu lahko tudi uživamo. Lahko opravimo dve hkratni branji, eno čustveno in eno analitično. Sedaj ko je jasno, kako se analitična komponenta umešča v branje teh zgodb, pa se lahko vrnem k drugemu ključnemu doprinosu Obtožbe. Tudi če zahodni bralec ali zahodna bralka ne ve ničesar o politični sliki Severne Koreje, lahko prepozna zahodnjaku povsem nezamisljive mehanizme nadzora in oblasti. To, kar je za nas totalna represija, je za like v Obtožbi popolnoma normalen vsakdan. Tisti, ki Jučei peljejo naprej, so ponotranjili véliko idejo o tem, kako mora svet delovati: kdor je dober državljan, vedno postavlja skrb za vzdrževanje sistema pred lastno dobrobit. Zato je pomembno, da zavese na oknih ostanejo razgrnjene, čeprav otrok joka ob pogledu na velikega vodjo, saj sicer kaziš enotno podobo okenske garniture, ki jo je zate in za vse ostale velikodušno priskrbel sistem. Hrbtna stran tega je prepričanje, da vsi, ki tej ideji ne sledijo, pa so znotraj njenega dometa, niso civilizirani. V tem smislu je sekanje drevesa, ker zunaj zmrzuje, sistem pa spet ne more priskrbeti kurjave, dejanje poslednjega dezerterstva. Barbari, ki se vzpostavljajo nasproti civiliziranim, pa to neizbrisno ostanejo tudi preko generacij: vnuk kmeta, ki je nasprotoval nacionalizaciji zemlje, kljub vzornim ocenam ne sme biti predsednik razreda, prav tako pa ne sme napredovati pri severnokorejskih skavtih, kar pomeni, da tudi v partijo ne bo smel vstopiti.
V luči tega je mogoče premisliti, kaj nam Obtožba pove o naših lastnih samoumevnih predstavah. Lahko, na primer, razmišljamo o véliki ideji samoizgradnje: »vse se da, če se hoče«, »ti si sam svoj gospodar«, »trdo delo mu/ji je prineslo bogastvo« in podobne izjave. Obrnimo sliko: bi se Severnokorejci zamislili nad svojim sistemom, če bi brali zgodbe o nas, ki se zbujamo in hodimo spat z idejo, da je delo na sebi tisto, ki ločuje zrnje od plev? Vsem uradnikom, sprevodnikom, potnikom, kaznjencem, sodelavcem in celo prijateljem ter ženi je odločitev, da Myeong Cheol brez dovolilnice obišče svojo umirajočo mater, popolnoma samoumevno nezaslišana. Resda ga prijatelji ter družina na tihem podpirata, ostali pa ga imajo za garjavega odpadnika, a nezaslišanost je enaka. Nam pa se zdi prav ta nezaslišanost nekaj nezaslišanega. Kaj pa tole: lahko cele dneve zapolniš s športom ali nabiranjem znanja v čitalnici, ne da bi to početje pretvarjal v simbolni kapital? Zakaj je nezaslišano živeti ali celo odobravati kapitalsko neproduktiven življenjski stil?
Morda si bodo to desetletje zgodovinarji zapomnili po zidovih. Naj torej formuliram drugi ključni doprinos Obtožbe ob navezavi na zidove. Skrb za proizvajanje vrednosti je, enako kot izgradnja Jučei socializma, zid, ki zapira, ukaluplja ter usmerja delovanje tistih, ki živijo v različnih sistemih, ki subsumirajo človeško delovanje in mišljenje. Za zidom Jučei socializma je, pravi Bandi, horizont, ki se razteza v neskončnost. Obtožba torej omogoči zavedanje, da je horizont, da je Zemlja okrogla (brez nenadnega konca, ki tukaj predstavlja nezaslišanost), torej trodimenzionalna. Eno dimenzijo od teh treh predstavlja tudi branje po tisti dimenziji, ki lahko ruši zidove. Čeprav ni edino, pa je nujno potrebno, da lahko vidimo kroglo tam, kjer slepci vidijo ploščo.
