23. 5. 2020 / Literatura / Recenzija
Aleš Jelenko (1986), magister managementa; pesnik, pisatelj in urednik ter prejemnik nekaterih (ne)pomembnih literarnih nagrad na slovenski in tuji sceni. Izdane knjige: Spopad z moralo (Ekslibris, 2010), Kontejner (Volosov hram, 2016), Prvinska govorica (KC Maribor, 2017) in (Ne)obstoj (Volosov hram in JSKD, 2018).

Avgust Demšar: Cerkev

Založba: Pivec
Leto izida: 2020

Mariborski pisatelj, ki piše pod psevdonimom Avgust Demšar, je pred leti na sceno stopil z detektivkami in njenim glavnim protagonistom Martinom Vrenkom (razen v knjigi Miloš, kjer je glavni akter drug kriminalistični inšpektor). V tem času je izdal devet tovrstnih detektivskih romanov, njegov zadnji – z naslovom Cerkev – je torej že njegov deseti in je njegovo najdaljše delo do sedaj. Razdeljen je na šest daljših poglavij, dogajanje v romanu pa se odvija kronološko. Glavna poglavja so celo razdeljena na tedne, pri čemer se celotna akcija (do morilca) odvije relativno hitro – v dobrem mesecu je namreč že vse jasno. Če bi, glede na zgodbo, to tudi v resnici potekalo tako hitro, pa je seveda drugo vprašanje, a v to se ne bomo podrobno spuščali. Obenem je Cerkev tudi prvi del nastajajoče trilogije, ki nosi naslov Vodnjaki. Po zadnjih podatkih naj bi drugi del – Tajkun – izšel že naslednje leto.

Sicer pa gre za značilno detektivko – zgodi se umor (ali umori) in nato se išče storilca. Glavni del zgodbe se odvija v Mariboru, na Ptuju in v fiktivni majhni vasici z imenom Vodnjaki. Kot že pove sam naslov, se tokrat Demšar loti Cerkve. Po umoru škofa Ignacija Kneza se kriminalisti odpravijo na odisejado do končne razrešitve primera. Njegovo pisanje je tudi tokrat še najbolj podobno angleški pisateljici Agathi Christie; kriminalni roman Cerkev se namreč bolj približuje klasični kriminalki – detektivki in ne toliko skandinavskemu krimiču, kateremu so na primer bližje knjige Tadeja Goloba. To pomeni, da kriminalistična ekipa (v prvem planu s kriminalističnim inšpektorjem Vrenkom) za odkrivanje morilca ne uporablja nasilja, pač pa poskuša z logičnim razmišljanjem in sestavljanjem posameznih delčkov videti celoto in tako razvozlati uganko. Tudi Demšar sam krimalke razume na ta način. In Vrenko je seveda mojster za reševanje ugank. S svojim znanjem, neverjetno intuicijo in dobro kriminalistično ekipo je najdba storilca le še vprašanje časa.

V tokratni knjigi nastopajo pravzaprav vsi kriminalisti in sodelavci, ki smo jih že srečali v Demšarjevih prejšnjih romanih: Vrenko, Breznik, Ivana, Miloš, Nika, Drago, Kralj, Levstek in Lesjak. Načeloma s tem ni nič narobe, toda na neki točki se bralcu zazdi, da je oseb preveč, da se prepletajo, morda celo gnetejo. V klasičnih kriminalkah najbolje funkcionira prav osrednji protagonist, ki ima ob sebi sicer enega ali dva sodelavca, toda to je tudi vse. V tem romanu pa tako široka baza preiskovalcev ne funkcionira najbolje. Vsekakor bi bilo bolje, če bi se Demšar držal preizkušenega recepta, ki ga je uporabljal do sedaj. Namreč, kljub temu da gre v Cerkvi za umor škofa, ki ga povezujejo tudi s finančnimi mahinacijami mariborske nadškofije, se zdi, vsaj za roman, tako širok kader nepotreben, celo rahlo moteč.

Na trenutke si Martin Vrenko in Miloš (oba sta v nekaterih prejšnjih krimičih »igrala« osrednji vlogi) drug drugemu skačeta v zelje, enako je tudi z Breznikom in Niko. Kar najbolj moti, pa je to, da ni povsem jasno, kakšna vloga jim je v delu odmerjena.

In tako se, delno tudi zaradi široke kriminalistične ekipe, delo precej razvleče. S tem načeloma ni nič narobe, vendar se zdi, da bi se roman lahko končal tudi prej, če bi se opisi rahlo skrčili (in če bi iz dela odleteli nekateri kriminalisti). Ker v knjigi sledimo tudi zasebnim doživetjem vseh teh akterjev, je »praznih strani« preveč. Če bi bila karakterizacija glavnih likov bolj dodelana in bi jim bila posvečena večja pozornost, bi jih posledično lahko bilo tudi manj, tako pa dobimo občutek, da skozi kratka poglavja bolj ali manj skačemo iz enega kriminalista na drugega, nikoli pa ne dobimo tistega občutka, ko se poistovetimo z glavnim kriminalistom, ko z njim zaživimo (npr. Hercule Poirot pri Agathi Christie in tudi Martin Vrenko v prvih Demšarjevih romanih).

Zadnja pomanjkljivost romana pa je tudi najbolj izrazita; bralec namreč že precej na začetku romana začne sumiti pravo osebo, kar se v detektivkah tega tipa seveda ne bi smelo dogajati, ravno nasprotno. Demšarjev opis osumljencev je že povsem na začetku tako izrazit in skrivnosten, da bralcu vzbudi zanimanje, kar se nikakor ne bi smelo zgoditi. Bralec ima že tako po nekaj straneh (pravilen) občutek, da se bo do teh oseb na koncu knjige vrnil.

Velja pa pohvaliti promocijo oziroma posebno izdajo prvih 100 tiskanih izvodov. Predstavitev knjige je potekala inovativno in žanrsko primerno. Založba je uspela docela napolniti avtobus, ki se je skupaj z avtorjem odpeljal naproti skrivnostnim sledem umora v romanu. Na koncu so bralci, ki so bili torej hkrati tudi izletniki, prejeli še izvod podpisane knjige in sledil je pogovor s pisateljem. To lahko v času, ko se založbe soočajo s finančnimi težavami, samo pozdravljamo. Za prodajo svojih knjig v današnjih časih že dolgo ni dovolj zgolj klasični literarni večer z branjem, pač pa je treba razmišljati tudi o alternativah. In zgoraj omenjeni primer je zagotovo ena izmed njih.