Arkadij in Boris Strugacki: Težko je biti bog

Založba: Sanje
Leto izida: 2022
Prevod: Tomaž Sever

Roman Težko je biti bog ruskih bratov Arkadija in Borisa Strugackega, ki je v izvirniku izšel že leta 1964, velja za eno bolj ikoničnih znanstvenofantastičnih del in tudi petdeset let po izidu še vedno buri umetniške duhove – leta 2013 je denimo premiero doživela kritiško priznana filmska adaptacija Alekseja Germana, lani pa smo si v SNG Drama Ljubljana sočasno z izidom prvega prevoda v slovenščino lahko ogledali tudi dramsko interpretacijo romana. Razlogi za njegovo aktualnost so vidni že v sami premisi, ki na unikaten način združuje elemente znanstvenofantastičnega in zgodovinskega, s čimer odpira številna izhodišča za refleksijo sodobnega sveta na presečišču posameznika in družbe. Ob tem avtorja z izdelanim slogom navdušita tudi na mikroravni dialogov, metafor in karakterizacije likov, zaradi česar roman za razliko od nekaterih klasik znanstvene fantastike ni le umetelen miselni eksperiment, temveč tudi napeto in humorno branje.  

Zgodba, v kateri sledimo slavnemu mečevalcu donu Rumati, je postavljena v absolutistično kraljestvo Arkanar v obdobju, ki ustreza naši predstavi evropskega srednjega veka. Toda to ni »naš« srednji vek, temveč srednji vek nekega drugega, neimenovanega, a Zemlji na las podobnega planeta, poseljenega s kmeti, gostilničarji, slugami, aristokrati … Skratka, z vsem, kar bi lahko našli v zgodovinskih romanih naših lokalnih knjižnic. V veliki meri se Težko je biti bog zato tudi bere kot eden tovrstnih romanov, a z bistveno razliko: protagonist Rumata ni navaden plemiški gospod, temveč popotnik z oddaljene Zemlje, poslan v arkanarsko kraljestvo kot raziskovalec na »Inštitutu za eksperimentalno zgodovino«, da bi pod pretvezo razuzdanega aristokrata opazoval tamkajšnje dvorne pripetije in vsakdanje življenje.

Kleč, ki botruje naslovu dela, je v tem, da lahko Rumata vseskozi zgolj opazuje, ne sme pa kakorkoli posegati v širši tok dogodkov, čeprav s sabo nosi znanje, ki bi Arkanarčanom prineslo za tisoče let napredka ter jih rešilo trpljenja, ki izhaja iz njihove tehnološke nerazvitosti in filozofske nerazsvetljenosti. Prav v tem smislu je Rumata vzpostavljen kot bog, ta naslovna metafora pa služi kot glavno tematsko sidrišče njegove izkušnje morilskega kaosa, ki se odvije v kraljestvu okoli njega.

Vznemirljivost opisane premise je v njeni izpeljavi v notranjem konfliktu protagonista in večplastnosti njegovega položaja, ki tako na dobesedni kot na metaforični ravni omogoča številne analogije s položajem sodobnega človeka. Z Rumato se močno poistovetimo že zato, ker je Arkanar tako zanj kot za nas tuj planet, dežela in čas, zaradi česar skupaj z njim doživljamo »kulturni šok« ter si delimo njegove misli o tem, kako neprijetno je srednjeveško življenje s stališča človeka iz prihodnosti. Njegove zgrožene reakcije in moralna vzvišenost ob pogledu na Arkanar zato učinkujejo kot spretno upoveden odmev občutkov, ki smo jih na neki točki imeli vsi ob branju učbeniških zapisov o sežiganju mislecev, metanju blata skozi okno in životarjenju pod fevdalnimi gospodi. Toda za razliko od nas je Rumata dejansko prisiljen bivati v tem zgodovinskem svetu, ki se mu gnusi tako v olfaktorno-higienskem kot v moralnem smislu. Če v tem kontekstu navedem zgolj eno od najbolj humornih in hkrati tematsko pomenljivih Rumatovih misli: »Jutri se bom nehal umivati /…/. Tu moraš biti prasec, in ne bog.«

Ko Arkanar zajame politična gonja, v kateri paravojaške milice pod vodstvom kraljevega svetovalca dona Rebe začnejo pobijati vse, ki znajo brati in pisati – »… čarovnike in sumljive knjižne molje natikajo na kole …« – Rumatovo trdnost duha zamajejo občutki nemoči spričo grozljivosti prizorov na ulicah. Njegove prošnje tovarišem z Zemlje, da »zveri vsakodnevno ubijajo ljudi« in da je treba ukrepati, so preslišane, zaradi izkazane čustvene stiske pa mu grozi celo, da ga bodo poslali nazaj domov na zdravljenje. Ta protagonistova prisilna pasivnost je še posebej zanimiva, ker zrcali pasivnost bralcev, ki na dogajanje prav tako ne moremo vplivati, njegova dejanja, ko vendarle prekrši pravila, da bi rešil zdravnika Budaha in svojega prijatelja, barona Pampo, pa zato občutimo kot izpolnitev naše in njegove želje po delovanju proti grozotam.

A temu nemudoma sledi streznitev, saj vidimo, da je Rumata, kljub temu da je iz napredne civilizacije, še vedno zgolj človek in kot tak lahko vihti zgolj meč, ne pa tudi mogočnejših instrumentov družbenega napredka. Njegovo prelivanje krvi hudodelcev je klic k spremembam, vendar je klic vpijočega v puščavi – utopična Zemlja prihodnosti hoče Arkanar zgolj preučiti, ne pa tudi izboljšati (s čimer avtorja odpirata tudi vprašanje imperializma in etičnosti poseganja v »naravni« razvoj tujih družb). Roman tako lahko z vidika sopostavitve Arkanarja in Zemlje beremo na vsaj dva načina: kot poustvaritev izkušnje modernosti, ki jo pogosto zaznamuje prav prepad med »negativno« preteklostjo in utopičnim potencialom prihodnosti, ter kot alegorijo sodobnega stanja sveta, v katerem si milijoni stradajočih delijo planet z milijarderji, ki bi njihovo lakoto lahko hitro rešili, če ne bi bili do nje tako ravnodušni, kot je Zemlja do Arkanarja.

Vseeno pa je vredno opozoriti, da roman terja tudi kritično branje, predvsem na mestih, kjer ga avtorja skušata preusmeriti v komentar fašizma. To je najbolj očitno v prikazu antagonista, dona Rebe, ki ga Rumata, poznavajoč zgodovino Zemlje, primerja s Hitlerjem, medtem ko celotno krizo v Arkanarju razlaga kot zgodovinsko anomalijo fašizma v srednjem veku. Brata Strugacki s tovrstnimi primerjavami, ki jim dodata težo s tem, da omembe fašizma umestita še na prve in zadnje strani romana, ta zapleten zgodovinski pojav zreducirata na golo hujskanje in preganjanje intelektualcev (kar si sicer lahko razlagamo kot zanimivo kritiko delovanja takratnih sovjetskih oblasti), tako pa zabrišeta dejstvo, da je fašizem v temelju neločljiv od modernih konceptov države, demokracije in kapitalizma, ki jih v Arkanarju ne bomo našli.

Bratoma Strugacki zaradi te površne tematizacije fašizma zgodbe ne uspe zaključiti v povsem harmonično celoto, vseeno pa to nikakor ne zasenči siceršnje prodornosti njunega dela. Pokažeta nam, da je zares težko biti bog, še posebej takšen: nemočen in povsem človeški.

Uredila: Anja Grmovšek
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.